Jedro

Če zagovornik v pritožbi ni uveljavljal kršitev procesnega zakona in kazenskega zakona, se v zahtevi za varstvo zakonitosti na te kršitve ne sme sklicevati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 160,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče obsojenega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obsojen je bil na plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik ni vsebinsko izčrpal zatrjevanih kršitev zakona, saj jih ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo. V zahtevi pa z navedbami, da gre za kršitve zakona, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. 4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec preprečil uradno dejanje med postopkom, nato pa je opisano, da je bilo uradno dejanje rubeža gotovine že opravljeno, v delu, kjer opis navaja „pograbil 495,00 EUR že zarubljene gotovine“. Enaka neskladnost pa je navedena v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kršitev kazenskega zakona pa vidi kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zlasti nepravilne subsumcije ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

7. Sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, da je zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obrazložil le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker zagovornik ni v pritožbi uveljavljal drugih pritožbenih razlogov, to je kršitev procesnega zakona in kazenskega zakona, se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne sme sklicevati, da sta bili storjeni absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona.

8. Presoja vložene zahteve za varstvo zakonitosti pokaže, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati. Ne strinja se z ugotovitvami v pravnomočni sodbi, da je bilo dejanje storjeno med postopkom, ko sta davčna izterjevalca davčne uprave izvajala postopek rubeža gotovine, ampak trdi, da je bil postopek že končan in da zato obsojenec uradnega dejanja s svojim ravnanjem ni mogel preprečiti. Davčna izterjevalca sta od obsojenca že prejela gotovino, kar je pomenilo, da jima je bila izročena v posest, in da je bil postopek končan. Podaja razlago petega odstavka 186. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter navaja, da je gotovino na podlagi tega zakonskega določila potrebno šteti za zarubljeno še preden je izročena v hrambo davčnemu organu, to je neodvisno od vprašanja zakonitosti njene hrambe. Ne strinja se z razlogi v točki 5 sodbe sodišča druge stopnje, da citirano zakonsko določilo ne daje podlage za sklep, da je bil rubež gotovine že zaključen. Z ravnanjem obsojenca, da je izrekel grožnjo, krilil z rokami, in nato vzel z mize denar ter ga spravil v žep in ga ni želel več izročiti davčnima izterjevalcema, ni bilo preprečeno uradno dejanje, saj davčna izterjevalca, potem ko sta gotovino že prejela in je bila zarubljena, v okviru svojih pravic nista več imela pooblastil za izvedbo kateregakoli uradnega dejanja. Tako ne gre za preprečitev uradnega dejanja uradni osebi in so zaključki sodišča, kot je razumeti zahtevo, o tem zmotni. Citirane navedbe pa pomenijo, da zagovornik drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi vrednoti dokaze in se ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi ter trdi, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj jo po določbi 425. člena ZKP zavrne kot neutemeljeno tudi v primeru, če je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena po tarifnih številkah 7111 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.