Jedro

Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se delna sodba (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da sta notarski zapis opr. št. SV-197/2008 z dne 2. 9. 2008 pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitve hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika, kakor tudi pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 v navadni obliki, nična.

3. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini parc. št. 00/0, k. o. ..., ID znak 00/0-0, ki je vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 SPZ opr. št. SV-197/08 z dne 2. 9. 2008 notarke A. A. iz B., za zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 186.000 CHF, s pripadki, s pogodbeno obrestno mero, ki je spremenljiva in znaša seštevek veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 3 % letno, z zapadlostjo zadnje anuitete dne 31. 8. 2028 z možnostjo odpoklica terjatve, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi ter stroški, vključno s stroški, ki bi jih upnica imela z uveljavljanjem vračila terjatve, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 6.460,95 EUR , v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.217,88 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v 2. točki primarnega tožbenega zahtevka, da sta tožnika toženki dolžna plačati 56.983,51 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da sta notarski zapis SV-197/2008 in pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 nična (II./1. točka izreka), ter po ugotovitvi, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini tožnikov na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV-197/2008 z dne 2. 9. 2008 neveljavna in se izbriše (II./3. točka izreka).

2. Tožnika se v obširni pritožbi zoper delno sodbo pritožujeta iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v Ustavi RS. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ne izpodbijata, je pa napačen nadaljnji zaključek sodišča, da pri tem ni ravnala v slabi veri, ter da zato ni prišlo do nepoštenosti pogodbenega pogoja. Obširno povzameta obstoječo sodno prakso sodišča Evropske unije (SEU) in Ustavnega sodišča (USRS). Opredeljujeta se do nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe ter se sklicujeta na 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Obrazložita, da kot laika nista mogla pričakovati tako velikih sprememb tečaja, ki so se dejansko zgodile. Tudi toženka zatrjuje, da gre za nenapovedljive dogodke, ki jih tudi sama ni mogla predvideti, zato je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika kot potrošnika utemeljeno pričakovala. Izkazan je pravni stan iz tretje alineje 24. člena ZVPot, izpolnjeni pa so tudi zakonski znaki po prvi, drugi in četrti alineji tega določila. Navajata, da je pojem dobra vera neločljivo povezan s preizkusom (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Sklicujeta se na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V zvezi z dokazno oceno navajata, da se je sodišče izognilo konkretni presoji vsebine toženkinega reklamnega materiala z nazivom Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarske franke iz septembra 2004, opozoril Banke Slovenije ter zapisov v toženkinem letnem poročilu za poslovno leto 2006 oziroma jih je zmotno tolmačilo. Na koncu obrazložita, da sodišče tudi ni dalo odgovora na nekatere trditve tožnikov in jih povzameta v petih alinejah. Predlagata, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi ter delno sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožnikoma pa dosodi pravdne stroške na obeh stopnjah sojenja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo uvodoma podaja obširno stališče o pravnih podlagah, na katere se sklicujeta tožnika v pritožbi in ki jih je sodišče pri sojenju nepravilno uporabilo. Opredeljuje se do presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev in pritožbenih navedb v zvezi s tem, do njene dobre vere, do pritožbenih navedb v zvezi z dokazno oceno glede vsebine letaka iz leta 2004 in njenega letnega poročila iz leta 2006 ter na koncu še do preostalih tožbenih navedb tožnikov. Navaja še, da v konkretnem primeru ne obstoji nobeden izmed pritožbenih razlogov ter je izpodbijana delna sodba pravilna in zakonita. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta tožnika kot kreditojemalca in zastavitelja sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF številka 000, katere predmet je bil dolgoročni devizni gotovinski kredit v višini 186.000 CHF, z rokom vračila v 240-tih zaporednih mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 30. 9. 2008, zapadlost zadnje pa je bila določena na 31. 8. 2028 (20 let). Pogodba je bila 2. 9. 2008 povzeta v notarskem zapisu SV-197/2008. Višina mesečne anuitete je na dan sklenitve notarskega sporazuma znašala 1.369,08 CHF. Določeno je bilo, da se obresti obračunavajo v višini 6,2 % letno in so sestavljene iz seštevka veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 3 % letno. Za zavarovanje terjatve je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini v lasti tožnikov (A3, A4), to je hiše, v kateri tožnika živita. Tožnika navajata, da je stanje kredita na dan priprave pogodbe 29. 8. 2008 znašalo 115.556,56 EUR, začetna mesečna anuiteta pa 850 EUR. Njuna obveznost iz naslova kredita po stanju na dan 10. 5. 2015 je znašala 152.737,19 CHF oziroma 147.074,81 EUR, čeprav sta do tega dne že odplačala 58.573 EUR kreditnih obveznosti. Navedeno pomeni, da je toženka ustvarila več kot 90.000 EUR pozitivnega prirasta, tožnika pa sedaj dolgujeta bistveno več, kot je znašal celotni kredit, ki sta ga dobila izplačanega. Navedeno kaže na znatno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih. Tožnika zatrjujeta tudi, da gre za toksični kredit, ter da sta bila s strani toženke zavedena, saj jima ni razkrila ključnih podatkov o rizičnosti dolgoročnega najema deviznega kredita in je nanju prenesla ves riziko oziroma tveganje iz tega kredita. Zato s tožbenim zahtevkom uveljavljata ničnost kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin, kar utemeljujeta s toženkino neustrezno pojasnilno dolžnostjo. To je pripeljalo do nepoštenega pogodbenega dogovora, zlasti dogovora o valuti posojila, kar posledično vodi v ničnost pogodbe.

6. Za sodišče prve stopnje ni bilo sporno, da je bil kredit dan za poplačilo kreditov in izplačilo gotovine, kar izhaja iz 2. točke kreditne pogodbe. Kreditno pogodbo je obravnavalo kot potrošniško, saj je bil kredit dan izven namena poklicne in pridobitne dejavnosti, kar s strani toženke ni bilo prerekano, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnika treba šteti za potrošnika. Sodišče se je v izpodbijani delni sodbi opredelilo do materialnopravne podlage, nadalje je ugotovilo, da so kreditne pogodbe v tuji valuti dovoljene, da pogodbi nista nični zaradi oderuštva, niti zaradi zatrjevane odsotnosti kavze. Zavzelo je stališče, da je v sistemu varstva potrošnikov po pravu Evropske unije (EU) in slovenskem pravu presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (v konkretnem primeru je pogoj o vračilu kredita v tuji valuti glavni predmet pogodbe), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja je sankcionirana z ničnostjo določila ali celotne pogodbe. Kot osrednje vprašanje v predmetnem postopku je postavilo vprašanje izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti v predpogodbeni fazi, torej ali sta tožnika lahko razumela tveganje, ki ga s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti sprejemata. V zvezi s tem je napravilo obširno dokazno oceno in zaključilo, da toženka tožnikoma ni podala informacij takšne intenzivnosti, da bi na njihovi podlagi lahko ocenila dejanski pomen tveganja1. Sodišče je nadalje zavzelo stališče, da dejstvo, da toženkina pojasnilna dolžnost ni bila ustrezna opravljena, avtomatično ne pripelje do ničnosti pogodbe, zato je v nadaljevanju presojalo nepoštenost pogodbenega pogoja, to je, ali je bila toženka v fazi pogajanj in sklepanja kreditne pogodbe v dobri veri, ter ali je prišlo do zatrjevanega znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank. Ugotovilo je, da toženki slabe vere ob sklepanju pogodbe s tožnikoma ni mogoče očitati in zato ni prišlo do vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.2 Primarne zahtevke tožnikov je zato zavrnilo.

_Pravna podlaga_

7. V obravnavani zadevi si ni mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je od vložitve tožbe do danes minilo več let in da je bila v vmesnem času sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (VSRS), na katero se med drugim v delni sodbi, pritožbi in odgovoru na pritožbo sklicujejo sodišče prve stopnje in stranke (II Ips 201/2017, II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 32/2019 in II Ips 137/2018), z novejšimi stališči SEU, USRS in VSRS v posameznih vidikih presežena oziroma nadgrajena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.3

8. V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK).4 Tudi po prvem odstavku 372. člena OZ je mogoč pogodbeni dogovor, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

9. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive5 (4. točka 1. a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni) in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).6 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.7

10. Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje.8 Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

11. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje).9 Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot.10 V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).

12. Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.11 Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama. Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU,12 v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in USRS (Up-14/21-30).13

13. SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU izpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le njegovo formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice, saj ni mogoče izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Iz zadev Paribas izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in na tej podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti14 ter "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto."15 16 Poleg navedenih stališč SEU je bila sodna praksa v zvezi s presojo (ne)poštenosti glavnega pogoja pri kreditnih pogodbah v švicarskih frankih nadgrajena s stališči, opredeljenimi v odločbah USRS Up 54/19, Up-810/20 in Up 14/21, ter v odločbah VSRS II Ips 8/2022, II Ips 18/2022, II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023, II Ips 37/2023, II Ips 69/2023 in drugih.

14. Ob povedanem je bilo treba pri odločitvi upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širše varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank. Posamezne zgoraj naštete odločbe VSRS pa so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 24. člena ZVPot.17

15. Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje, ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme prevzemata s sklenitvijo pogodbe, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost ob zgoraj podanih pravnih podlagah (pravnih pravilih in sodni praksi) vodi v ničnost pogodbe.

16. Ob zgoraj povzeti pravni podlagi so neutemeljeni toženkini ugovori v odgovoru na pritožbo, da je sodišče zmotno razumelo razmerje med evropskim in nacionalnim pravom, ter da se Direktiva ne sme uporabljati neposredno, oziroma da ne more predstavljati pravne podlage za odločitev. Neutemeljene so dalje toženkine navedbe, da se tožnika nepravilno sklicujeta na sodno prakso SEU ter stališče v odločbi USRS Up-14/21. Prav tako ne drži njeno stališče, ki nasprotuje uporabi 24. člena ZVPot, saj navedeno določilo potrošnikom daje večje varstvo kot Direktiva, kar je po določilih Direktive tudi dopustno. Kot je zgoraj pojasnjeno, pomanjkljiva pojasnilna dolžnost vodi v ničnost pogodbenega določila ali v ničnost celotne pogodbe, zato je zmotno tudi pravno tolmačenje sodišča prve stopnje, da je treba, kljub ugotovitvi, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezna, v zvezi s presojo (ne)poštenosti nejasnega pogodbenega pogoja opraviti še presojo toženkine dobre vere in znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

_Pojasnilna dolžnost_

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi18 podalo dokazno oceno v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Ugotovilo je, da toženka tožnikoma ni podala informacij takšne intenzivnosti, da bi na njihovi podlagi lahko ocenila dejanski pomen tveganja. Zaključilo je, da je toženka pomanjkljivo opravila svojo pojasnilno dolžnost, zlasti v delu, ki se nanaša na možnost zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer, ter kakšen vpliv oziroma posledice ima lahko to na odplačilno sposobnost tožnikov, saj so referenti omenjali zgolj možnost malenkostnih nihanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna dokazna ocena19 prepričljiva, jasna, razumljiva in v celoti ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje z delno sodbo primarne zahtevke zavrnilo, pri tem pa ugotovilo, da toženka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ta zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogla podati ugovora zoper takšno ugotovitev. Zato je imela v odgovoru na pritožbo možnost obrazložiti, zakaj meni, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena in bi se bilo pritožbeno sodišče do njenih navedb dolžno opredeliti. A gre ugotoviti, da toženka v odgovoru na pritožbo konkretiziranih navedb v zvezi z pojasnili, danimi tožnikoma ob sklepanju kreditne pogodbe, ni podala, saj se je v odgovoru na pritožbo v zvezi z dokazno oceno opredelila le do letaka iz leta 2004, letnega poročila iz leta 2006 ter dokumentov Banke Slovenije iz leta 2005. 18. Sodišče prve stopnje tožnikoma ni verjelo, da sta k sklepanju kreditne pogodbe pristopila tako nevedno in naivno, kot sta želela s svojima izpovedbama prikazati, pri čemer je ugotovilo tudi, da se toženkini referenti, ki so v spornem obdobju poslovali s kreditojemalci, tožnikov niso spomnili in so izpovedovali zgolj na splošno, kakšne informacije so dajali glede valutnega in obrestnega tveganja v primeru kreditov CHF. Je pa po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil kredit tožnikoma predstavljen kot ugoden, varen in stabilen, kar so izpovedale zaslišane priče, predlagane s strani tožnikov, torej kreditojemalci, ki so takšne kredite pri toženki jemali (C. C., D. D., E. E., F. F.). Iz njihovih izpovedb izhaja, da so toženkini referenti kreditojemalce opozarjali, da tečaj lahko minimalno zaniha, in sicer od 3 % do 5 % oziroma za 10 EUR navzgor ali navzdol. To ugotovljeno dejstvo je potrjeno tudi z izpovedbama referentk G. G. in H. H., da informacij o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer, na splošno niso dajali, niti niso izpostavljali rizikov glede na dolgoročnost tovrstnih kreditov.

19. Zato gre v celoti pritrditi dokazni oceni, da je glede pojasnilne dolžnosti predvsem relevantno, da tožnikoma ni bilo pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma gibanja tečaja CHF/EUR v primeru zelo velike depreciacije domače valute in posledično vpliva na višino obrokov za odplačilo kredita. Moralo bi jima biti pojasnjeno, da obstaja možnost velike spremembe tečaja, kar lahko pomeni veliko spremembo obroka in preostanka glavnice. Tožnika nista bila celostno informirana, da bi lahko sprejela preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj. Toženka jima ni pojasnila oziroma predstavila, da je CHF valuta varnega zavetja, za katero je značilno, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalca, ki svoje dohodke prejema v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je ne bo mogel več nositi. Da bi toženka kreditojemalce, ki so najemali kredite v švicarskih frankih, torej tudi tožnika, na navedeno opozarjala, ni razvidno niti iz izpovedb strank in prič, niti iz predloženih listin. Nasprotno iz toženkinega letaka iz leta 2004 (A19) izhaja, da je švicarski frank trdna valuta, kar je pri kreditojemalcih nedvomno lahko povzročilo določeno nerealno zaupanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če bi toženka tožnikoma predstavila svoje stališče, kot ga je zastopala v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je, da zanesljive, natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja ni bilo mogoče podati, ter da nihče, ne glede na morebitno strokovno poznavanje finančnega področja, ni mogel vedeti ali predvideti tako velikih sprememb menjalnega tečaja CHF/EUR in krize evro območja, niti tega, da je švicarska centralna banka leta 2015 čez noč odpravila vzdrževanje tega menjalnega tečaja, potem bi tožnika imela možnost, da bi se razumno in preudarno odločala o svojih ekonomskih rizikih, torej ali bosta ob tako nezanesljivih in nenatančnih dolgoročnih napovedih kreditno pogodbo sklenila ali ne. Toženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005 (A15) in v naslednjih letih (A14, A32) nimajo takšne vsebine, kot jima jo pripisujeta tožnika. V tem delu tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre zgolj za splošna opozorila, niso pravilne. Po oceni pritožbenega sodišča bi toženka tožnikoma morala na njima razumljiv način pojasniti opozorila Banke Slovenije komercialnim bankam glede potencialnega tveganja apreciacije CHF, kar v postopku ni zatrjevano, da bi storila. Tudi ne držijo navedbe toženke, niti ugotovitev sodišča, da naj bi zapisano v njenem letnem poročilu 2006 (A26, A30), da je tečaj CHF/EUR na nizkih ravneh in da tak položaj dolgoročno ne more zdržati, zgolj splošna domneva. Navedeno bi toženka ob sklepanju kreditne pogodbe morala z vso skrbnostjo preveriti, upoštevati in tožnika na to tudi opozoriti. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče toženki ne očitata nikakršnega zlonamernega ravnanja, a navedeno dejstvo za odločitev, ali je svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov ustrezno opravila, ni bistveno. Ob povedanem toženka z navedbami v odgovoru na pritožbo dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ustrezna pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ne more izpodbiti.

20. Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.

21. Preostale pritožbene navedbe in navedbe v odgovoru na pritožbo za odločitev v zadevi niso bile več pravno odločilne. Zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa ter neveljavnosti vknjižene skupne hipoteke in izbrisa le-te ugodilo (358. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje tožbo v delu primarnega zahtevka za plačilo zavrglo, kar pritožbeno ni izpodbijano, o ostalih primarnih zahtevkih pa je v celoti odločeno, odločanje o podrednih zahtevkih ni potrebno.20 _Stroški_

23. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev, tako da je odločilo o vseh stroških postopka na prvi in pritožbeni stopnji (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP). Tožnika sta uspela z nedenarnimi zahtevki (ničnost pogodbe ter neveljavnost in izbris hipoteke), nista pa uspela z denarnim zahtevkom. Zato je njun uspeh glede na vrednost spornega predmeta, kot je označen v tožbi, 67 %.21 Vrednost spornega predmeta po vseh primarnih zahtevkih skupaj znaša 172.540,17 EUR in predstavlja osnovo za izračun nagrade v višini 1.500 točk.22

24. Potrebni stroški tožnikov v postopku na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 22.675 odvetniških točk, povečano za 10 % (za eno nadaljnjo stranko) v višini 2.267,5 točk, skupaj 24.942,5 točk, kar znaša 14.965,5 EUR. Materialni stroški znašajo 12 EUR (2 % od 1.000 točk) in 143,65 EUR (1 % od preostanka točk), potni stroški znašajo 310,08 EUR (4 x 77,70 EUR) in 18 EUR (3 x 6 EUR - parkirnina), kar skupaj znaša 15.449,23 EUR. 22 % DDV znaša 3.398,83 EUR, pričnine 19,48 EUR, 19,57 EUR in 33,79 EUR, nadomestilo plače priči pa 122,88 EUR. Stroški tožnikov v postopku na prvi stopnji znašajo 19.043,78 EUR. V preostalem niso utemeljeni. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niso utemeljeni priglašeni stroški za plačilo sodne takse za tožbo v višini 2.823 EUR, saj je bila tožnica plačila sodne takse oproščena, tožnik pa se je tožnici pridružil kot sospornik v nadaljevanju postopka in sodne takse prav tako ni plačal.23

25. Potrebni stroški toženke na prvi stopnji predstavljajo nagrado v višini 25.550 odvetniških točk, kar znaša 15.330 EUR. Materialni stroški znašajo 12 EUR (2% od 1.000 točk) in 147,3 EUR (1 % od preostanka točk), potni stroški znašajo 111 EUR (5 x 22,2 EUR), vse skupaj pa 15.600,3 EUR. 22 % DDV znaša 3.432,07 EUR, pričnina 20,63 EUR in sodna taksa za pritožbo (31. 8. 2018) 33 EUR. Toženkini stroški v postopku na prvi stopnji znašajo 19.086 EUR.24 67 % stroškov tožnikov znaša 12.759,33 EUR, 33 % toženkinih stroškov pa 6.298,38 EUR. Razlika v višini 6.460,95 EUR gre v korist tožnikov.

26. Ker sta tožnika s pritožbo uspela, jima gredo tudi pritožbeni stroški. Kot vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je sodišče upoštevalo 115.556,66 EUR, kar predstavlja izhodiščno vrednost 1.200 točk, povečano za 25 %, to je 300 točk, skupaj 1.500 točk, kar znaša 900 EUR, materialni stroški znašajo 4 EUR (kot so bili priglašeni), skupaj 904 EUR, 20 % DDV znaša 198,88 EUR in sodna taksa za pritožbo 2.115 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožnikov 3.217,88 EUR. Toženka nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 66. točka obrazložitve. 2 91. točka obrazložitve. 3 Prim. VSRS II Ips 72/2023. 4 Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. 5 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. 6 Glej sodbo II Ips 18/2022 (29. točka obrazložitve). 7 Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) in sodbo II Ips 8/2022 (23. - 25. točka in 29. točka obrazložitve). 8 Glej sodbo II Ips 8/2022 (37. točka obrazložitve). 9 Glej sodbo II Ips 8/2022 (58. točka obrazložitve). 10 Glej sodbo II Ips 8/2022 (57. točka obrazložitve). 11 Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve). 12 (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve). 13 Od 8. do 12. točke povzeto po sodbi VSL II Cp 319/2023. 14 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43. 15 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51, 52. 16 Povzeto po VSRS II Ips 72/2023, točka 14. 17 Prim. 29. točko sodbe in sklepa v zadevi VSRS II 49/2023. 18 Od 53. do 66. točke obrazložitve. 19 Ki je tožnika v pritožbi ne izpodbijata, saj za to nimata pravnega interesa. 20 Primerjaj, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, druga knjiga, Ur. list RS, Založba GV, 2006, komentar k 182. členu, 10. točka, stran 169, 170. 21 Nedenarni zahtevki v višini 115.556,66 EUR in denarni zahtevek v višini 56.983,51 EUR. 22 Drugačni izračuni pravdnih strank v zvezi z izhodiščno vrednostjo niso utemeljeni. 23 Izračun stroškov tožnikov pred sodiščem v postopku na prvi stopnji je razviden na list. št. 833 sodnega spisa. 24 Izračun stroškov toženke je razviden na list. št. 781, 782, 783 ter 862 sodnega spisa.