Jedro

Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.

Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 22. 10. 2015 J. O. spoznalo za krivega storitve osmih kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I izreka sodbe), dvajsetih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe) in kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 (točka III izreka sodbe). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed osmih kaznivih dejanj grožnje in dvajsetih kaznivih dejanj razžalitve ter za kaznivo dejanje obrekovanja določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo pet let. Zasebno tožilko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke zasebne tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 10. 2017 po uradni dolžnosti in ob ugoditvi pritožbe pooblaščencev zasebne tožilke sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve dejanj in v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazniva dejanja, opisana pod točko I, II in III izreka izpodbijane sodbe, opredelilo kot eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, eno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in eno kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Obsojencu je za kaznivo dejanje grožnje, opisano pod točko I izreka, določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje razžalitve, opisano pod točko II izreka, kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje obrekovanja, opisano pod točko III izreka, kazen štiri mesece zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Pritožbo zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer sodno takso, potrebne izdatke zasebne tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njenih pooblaščencev.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenec in njegovi zagovorniki. Obsojenec je zahtevo vložil iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in primernosti izrečene kazenske sankcije. Obsojenčevi zagovorniki uvodoma navajajo, da so zahtevo vložili zaradi kršitve kazenskega zakona, ki v zahtevi ni obrazložena in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obsojenec in njegovi zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, zasebni tožilki in njenim pooblaščencem. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Navaja, da je na enaka zatrjevanja obrambe o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča argumentirano odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 4 obrazložitve sodbe, ki je obrazložilo, da v konkretnem primeru ni šlo za kaznivi dejanji zoper čast in dobro ime, storjeni s sredstvom javnega obveščanja. V konkretnem primeru je šlo za zasebno komunikacijo, pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen. Zatrjevanja obrambe, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, po mnenju vrhovne državne tožilke niso utemeljena. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje navedlo jasne, določne in prepričljive razloge o zaključku, da je obsojenec storilec obravnavanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno oprlo na izpovedbo zasebne tožilke in na ugotovitve, da je glede na način pisanja, vsebino, uporabljene besede in ponavljajoče pravopisne napake že laiku jasno, da je vsa sms in elektronska sporočila napisala ista oseba. Zaključilo je, da je obsojenec s sporočili uresničil, kar je zasebni tožilki napovedal, da je zasebna tožilka eno izmed telefonskih številk pošiljatelja poznala kot obsojenčevo telefonsko številko ter da elektronski naslov pripada obsojenčevi družbi. Po mnenju vrhovne državne tožilke stališče zagovornikov, ko zatrjujejo, da ni bilo ugotovljeno, kdo je lastnik in uporabnik elektronskih naslovov, pomeni drugačno oceno dokazov in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevim zagovornikom in obsojencu, ki v odgovoru z dne 10. 4. 2018 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

6. Zagovorniki uveljavljajo kršitev 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navajajo, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji zoper čast in dobro ime storjeni z drugim sredstvom javnega obveščanja, zato je podana pristojnost okrožnega sodišča. Po navedbah zagovornikov so bila elektronska sporočila poleg točno določenim naslovnikom poslana na elektronske naslove dvaindvajsetih območnih organizacij Rdečega križa Slovenije. Iz navedenega izhaja, da so bila elektronska sporočila dostopna nedoločenemu krogu ljudi v Sloveniji. V nadaljevanju navajajo, da so bila elektronska sporočila poslana na v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedene elektronske naslove (na primer i.@d.si, n.@r.com, f.@f.si, u.@d.si, c.@d.si, i.@p.-tv.si, s.@k.si, i.@d.si ipd.), pri čemer gre za velik obseg poslanih sporočil, ki so bila namenjena in dostopna nedoločenemu krogu ljudi. Po mnenju zagovornikov so v izreku navedeni naslovi tako imenovani generalni naslovi za elektronsko pošto, kar pomeni, da ima dostop do prejetih sporočil nedoločen krog ljudi. Navedeno ne velja zgolj za dostop do generalnega elektronskega naslova Območne enote Rdečega križa Novo mesto, kot napačno izhaja iz izpodbijane sodbe, temveč velja za vse območne enote Rdečega križa in medijske hiše. Elektronska sporočila so tako bila poleg točno določenim posameznikom posredovana nedoločenemu krogu ljudi po Sloveniji.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). V obravnavanem primeru zagovorniki zatrjujejo, da sta bili navedeni kaznivi dejanji s pošiljanjem elektronskih sporočil storjeni z drugim sredstvom javnega obveščanja. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.

8. Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso1 sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.

9. Po navedbah zagovornikov sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zaključku, da sta elektronska naslova AA@gmail.com in BB@gmail.com, s katerih so bila poslana elektronska sporočila, obsojenčeva (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Menijo, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju; v točki 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je navedeno, da je mogoče predplačniške telefonske številke pridobiti brez težav, prav tako ustvariti elektronski naslov s poljubnim poimenovanjem. Sodišče druge stopnje bi tako moralo obrazložiti zaključek iz točke 6 obrazložitve sodbe, da je obsojenec lastnik navedenih elektronskih naslovov (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Navajajo, da sodba sodišča druge stopnje glede lastništva elektronskega naslova BB@gmail.com ne navaja nobenih razlogov (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Po mnenju zagovornikov izpiski AJPES ne dokazujejo lastništva elektronskega naslova.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v pritožbi z dne 15. 12. 2015 kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje niso uveljavljali, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir. Zagovorniki tako kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP več ne morejo uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

11. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Sodišče druge stopnje namreč odloča o utemeljenosti pritožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni treba, da ponavlja argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Zahtevam standarda obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da pritožbenih navedb ni prezrlo. Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ker pravno niso relevantne oziroma so očitno neutemeljene. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi sodišča druge stopnje sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih2. 12. Sodišče druge stopnje je v točki 6 obrazložitve sodbe najprej na splošno obrazložilo, da je mogoče predplačniške telefonske številke pridobiti brez težav, zato dejstvo, da v postopku ni bilo mogoče ugotoviti lastništva telefonskih številk, nima vpliva na presojo. Prav tako je obrazložilo, da je prek spleta mogoče enostavno ustvariti elektronski naslov s poljubnim poimenovanjem. V nadaljevanju točke 6 obrazložitve sodbe je glede konkretnega elektronskega naslova AA@gmail.com pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje na strani 13 obrazložitve sodbe, da obsojenca z elektronskim naslovom AA@gmail.com povezujejo izpiski AJPES, saj je obsojenec predsednik upravnega odbora družbe AA d. o. o. in oseba, odgovorna za sestavo bilance, ta elektronski naslov pa je naveden v letnem poročilu družbe za leto 2013. Sodišče druge stopnje se je tako v točki 6 obrazložitve sodbe v zadostni meri opredelilo do lastništva elektronskega naslova AA@gmail.com, pri čemer zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje ni podano.

13. Zagovorniki nenatančno navajajo razloge sodišč glede elektronskega naslova BB@gmail.com, glede katerega sodišči nista zaključili, da gre za obsojenčev elektronski naslov, ampak da je obsojenec s tega naslova poslal sliko zasebne tožilke. Glede elektronskega naslova BB@gmail.com je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da gole slike, poslane s tega naslova, ni mogel poslati nihče drug kot obsojenec, saj je nihče drug ni imel. Sodišči sta pojasnili, da ne glede na to, da je bila pošta poslana z naslova BB@gmail.com, ki sicer ne vsebuje obsojenčevega imena, je vsebina sporočila enaka kot v drugih sporočilih, ki jih je oškodovanka prejela (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

14. Zagovorniki z navedbami, da izpiski AJPES ne dokazujejo lastništva elektronskega naslova in da dejanje v subjektivnem smislu ni ugotovljeno, izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Po navedbah zagovornikov sodišče druge stopnje ni obrazložilo zaključkov, da so v obravnavanih sporočilih pravopisne napake in da jih je naredil obsojenec, prav tako ni pojasnilo, kakšen je obsojenčev slog pisanja in kako je ugotovilo predmetne pravopisne napake (kršitve 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri oceni pravopisnih napak in obsojenčevega sloga pisanja za dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, kar sicer pri presoji ni bilo odločilnega pomena, da je glede na očitne pravopisne napake in izrazito ponavljajoč se jezikovni slog že laiku jasno, da je vsa sporočila poslala ista oseba (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 7 in 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki z navedbami v zvezi s pravopisnimi napakami in slogom obsojenčevega pisanja pod videzom kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da oškodovanki ni pisal ter pošiljal elektronskih in sms sporočil. Trdi, da je oškodovanka pisala in pošiljala elektronska sporočila o njemu. Meni, da je oškodovanka njemu in njegovi družini uničila življenje. V nadaljevanju zahteve navaja okoliščine iz svojega osebnega življenja in sicer, da zaradi prestajanja zaporne kazni že dlje časa ni videl svoje družine in da mu je bilo v času prestajanja zaporne kazni vlomljeno v njegove poslovne prostore, za kar krivi oškodovanko. Zavzema se za izrek milejše kazenske sankcije oziroma za razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec s ponavljanjem zagovora in zanikanjem storitve obravnavanih kaznivih dejanj izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenec z navedbami, s katerimi utemeljuje izrek milejše kazenske sankcije izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP).

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi sta bili pretežno vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec in zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 9345/2012-73 z dne 1. 9. 2016 in druge. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26180/2014-1021 z dne 16. 3. 2017 in številne druge.