Jedro

Tožeči stranki sta tožbo zoper sodbo vložili po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je zato tožba prepozna.

Izpodbijano sodno odločbo je izdalo Okrajno sodišče v Novem mestu v okviru sodnega postopka obravnave prekrška po Zakonu o davčnem postopku. Izpodbijano sodbo je torej redno sodišče izdalo v okviru svoje sodne funkcije. Upoštevajoč določbo 3. člen ZUS-1, sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki jo tožnika s tožbo izpodbijata, tako ni niti upravni akt niti drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo št. ZSV-230/2017 je Okrajno sodišče v Novem mestu zavrnilo zahtevo tožečih strank za sodno varstvo. Tožeči stranki zoper navedeno sodbo vlagata tožbo v upravnem sporu. Predlagata, da se izpodbijana sodba odpravi in da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

2. Po prejemu odgovora na tožbo in sodnega spisa je sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da je potrebno tožbo zavreči kot prepozno in kot nedovoljeno.

3. Rok za vložitev tožbe je določen v 28. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je tako treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti; šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (prvi in drugi odstavek 29. člena ZUS-1).

4. Iz predloženega sodnega spisa in dokazil o vročitvi sodbe (podpisani vročilnici) nedvoumno izhaja, da je bila izpodbijana sodba ZSV-230/2017 prvotožeči stranki vročena s fikcijo dne 17. 11. 2018, drugotožeči stranki pa dne 2. 11. 2018. Tožeči stranki sta tožbo zoper navedeno sodbo vložili priporočeno po pošti šele 7. 1. 2019. To pomeni, da sta tožbo vložili po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je zato tožba prepozna. Če je tožba vložena prepozno, jo mora sodišče po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavreči. Upoštevaje navedeno in v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1 je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 36. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 59. člena ZUS-1). Sklep o zavrženju pomeni, da tožbe ni mogoče obravnavati po vsebini.

5. Sodišče hkrati poudarja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Pri tem, glede na izrecno določbo 3. člena ZUS-1, upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Ustava RS v prvem odstavku 126. člena določa, da ureditev in pristojnosti sodišč določa zakon. In Zakon o prekrških (ZP-1) v 65. členu določa pristojnost sodišča za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper odločitve prekrškovnega organa. V konkretnem primeru je izpodbijano sodno odločbo - sodbo ZSV-230/2017 izdalo Okrajno sodišče v Novem mestu v okviru sodnega postopka obravnave prekrška po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2). Izpodbijano sodbo je torej redno sodišče izdalo v okviru svoje sodne funkcije. Upoštevajoč določbo 3. člen ZUS-1, sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki jo tožnika s tožbo izpodbijata, tako ni niti upravni akt niti drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.