Jedro

Tudi revizijsko sodišče mora pri odločanju upoštevati tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času odločanja na prvi stopnji. Okolnosti, ki utegnejo predstavljati obnovitvene razloge, je možno uveljavljati le v izrednem pravnem postopku o obnovi, ne pa v reviziji.

Izrek

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici zneske 1.009,00 SIT in 5.805,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti, poleg tega pa obema tožečima strankama skupaj še upoštevaje popravni sklep 1,38 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.10.1986 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih morata tožeči stranki povrniti toženi stranki v višini 8.265,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožeči stranki vložili revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenima zahtevkoma tožečih strank v celoti ugodi ali pa da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V reviziji izvajata tožeči stranki, da ni utemeljen pobotni zahtevek tožene stranke, ker tožena stranka ni izdala za stroške 11.800,00 tedanjih din. Namreč potrdilo župnijskega urada je popravila, s tem da je pripisala znesku 850 še eno ničlo, stroškov s prevozom pa sploh ni imela. Ob takem stanju sta tako sodišči prve kot druge stopnje dejansko stanje, glede v pobot uveljavljenega zneska 0,39 SIT nepopolno ugotovili, v posledici tega pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožeči stranki sta 6.10.1991 podali tudi predlog za izločitev sodnice in z razlogom 6.točke 71. člena ZPP. Izločitveno okoliščino je predstavljala nepristranost vodenja postopka. Toda o predlogu ni odločal predsednik sodišča, niti ni bil o tem izdan noben sklep.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni podala odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja iz podatkov spisa, daje namestnik predsednika sodišča prve stopnje 13.11.1993 pod opr. št. Su 65/91 odločal o izločitvenem predlogu tožečih strank in predlog zavrnil (l.št.39) ter da sta tožeči stranki ta sklep tudi prejeli (l. št. 42). Zato so drugačne revizijske trditve tožečih strank neutemeljene, uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana. V okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe pa ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (nadalje ZPP). Zato zaključuje, da revizija tožečih strank ni utemeljena v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so skladne z ugotovitvami sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena). Na tako presojo ne more vplivati revizijska trditev, da je tožena stranka popravila račun župnijskega urada o stroških cerkvenega pogreba in s tem dosegla, da ji je bila priznana v pobot višja terjatev, kot pa bi ji bila sicer, ker ta okolnost ni bila uveljavljena v postopku na prvi ali drugi stopnji, sodi pa se na podlagi tistega dejanskega stanja kot je obstajalo na dan zadnjega naroka. Kadar so podane potrebne procesne predpostavke, je mogoče take okolnosti uveljavljati le v obnovitvenem postopku, ki pa doslej ni bil sprožen. Zato taka revizijska izvajanja ne morejo vplivati na rešitev revizije (člen 429. ZPP).

Tožeči stranki sta uveljavljali zmotno uporabo materialnega prava kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz spredaj navedenih razlogov je zaključiti, da taka podlaga ni podana. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 386. ZPP) ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj toženčeve nasprotne terjatve v višini 0,39 SIT, jo je do te višine utemeljeno pobotalo s terjatvijo tožečih strank, saj so za delni pobot obstajali vsi pobotni pogoji po določbah 336. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih. Pobijana sodba je zato tudi materialnopravno pravilna.