Jedro

Določba prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, je procesne narave in se glede na prehodne določbe za konkretno zadevo ne more uporabiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je storilcu prekrška M. A. izdal plačilni nalog št. 0000105234990 z dne 17. 10. 2012, zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), in mu za storjeni prekršek izrekel globo 250 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Zoper omenjeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 469/2013- 2452 z dne 9. 7. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo, storilcu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek postopka.

2. Zoper navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, in sicer zaradi kršitve tretje alineje prvega odstavka 62.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker bi sodišče moralo po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je pregon zastaral, in postopek o prekršku ustaviti, pa tega ni storilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi relativnega zastaranja postopka o prekršku izpodbijano sodbo razveljavi in postopek o prekršku zoper storilca ustavi .

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil .

B. 4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, ker je pregon na podlagi prvega odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi s 6. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakon o prekrških (Ur. l. RS, št. 21-786/2013 z dne 13. 3. 2013, v nadaljevanju ZP-1H) relativno zastaral in bi zato moralo sodišče postopek o prekršku zoper storilca ustaviti. Pojasnjuje, da je v času odločanja sodišča o storilčevi zahtevi za sodno varstvo dne 9. 7. 2013 že veljala novela ZP-1H, ki je spremenila prvi odstavek 42. člena ZP-1 tako, da je dodala nov stavek, ki se glasi: »Postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen.« V konkretnem primeru je bila hitrost ugotovljena s samodejnim radarskim merilnikom hitrosti znamke Multaradar C, kršitelj pa s kršitvijo na kraju prekrška ni bil seznanjen.

Vrhovni državni tožilec meni, da bi moralo sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 uporabiti za storilca milejši zakon, to je ZP-1H, ki je uvedel krajši zastaralni rok za kršitve, ugotovljene s tehničnim sredstvi. Po določbi novega prvega odstavka 42. člena ZP-1H je namreč pregon za prekršek relativno zastaral v 30 dneh po njegovi storitvi, to je dne 17. 11. 2012. Kot opozarja vložnik, bi moralo sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 62.a člena ZP-1 po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je pregon zastaral, in glede na navedeno postopek o prekršku ustaviti. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo omenjeno določbo ZP-1. 5. Vrhovno sodišče je že sodbi IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 in drugih zavzelo stališče, da ima nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, naravo procesne predpostavke za začetek postopka in gre torej za procesno določbo, kljub temu da je umeščena med določbe o zastaranju, ki so po stališču Vrhovnega sodišča materialnopravne narave. Ker pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 velja samo za določbe materialnopravne narave, sodišče nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 v konkretni zadevi ne bi moglo uporabiti, kot to zmotno navaja vložnik. Glede na to, da se je postopek o prekršku brez dvoma začel pred uveljavitvijo novele ZP-1H, ki je začela veljati 14. 6. 2013, pa sodišče nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 v konkretni zadevi ne bi moglo uporabiti niti na podlagi prehodnih določb ZP-1H.

V enajstem odstavku 30. člena ZP-1H je namreč določeno, da se, v kolikor v prejšnjih odstavkih tega člena ni drugače določeno (za določbo spremenjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1 ni drugače določeno), pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo).

C.

6. Ker je torej po stališču Vrhovnega sodišča nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, procesne narave in se glede na prehodne določbe ZP-1H za konkretno zadevo ne bi smela uporabiti , Vrhovno sodišče že iz tega razloga ne more pritrditi vložniku zahteve, da je pregon na podlagi nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1H že zastaral in posledično tudi ne očitku vložnika, da je sodišče prekršilo določbo tretje alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, ker v postopku o zahtevi za sodno varstvo ni po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je pregon zastaral, in postopka o prekršku zoper storilca ustavilo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi

425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zavrnilo.