Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni utemeljena, saj tožnik v očitanih dnevih ni neupravičeno izostal z dela, ampak je izostal z dela ob upoštevanju napotila kadrovnice, naj ostane doma, dokler mu pri toženi stranki ne bodo zagotovili ustreznega dela glede na omejitve po odločbi ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 16. 9. 2009 nezakonita in brez pravnega učinka; da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 18. 10. 2009 dalje, zato je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 za nedoločen čas, mu vpisati delovno dobo v zavarovanje za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga pozvati nazaj na delo in prijaviti v zavarovanje ter tožniku obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom na delovno dobo v višini, kot če bi delal, od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovnega nastopa dela ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega neto zneska v plačilo, to je od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 642,30 EUR, v osmih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper 4. točko izreka (stroški postopka) se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odmeri stroške postopka za vsak narok posebej, po 234,00 EUR. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka v znesku 642,30 EUR, pri čemer je v tem znesku priznalo naslednje odvetniške stroške: nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 253,50 EUR in nagrado za narok v znesku 234,00 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške in 20 % DDV-ja. Pooblaščenka tožnika je priglasila 234,00 EUR za vsak opravljen narok, torej za naroke opravljene dne 10. 6. 2010, 9. 9. 2010 in 9. 11. 2010. Sodišče pa je v sodbi priznalo nagrado le za en narok, kar je napačno, saj Zakon o odvetniški tarifi v normativnem delu izrecno ne opredeljuje, da se narok vrednoti samo enkrat. Ker Zakon o odvetniški tarifi torej izrecno ne določa, da je odvetnik upravičen le do ene nagrade za narok, niti tega ne predpisuje v tretjem delu Tarife (opomba 3. odstavek 2 in tudi ne v tar. št. 3102), je odločitev sodišča napačna.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti odpravi ter zadevo reši v lastni pristojnosti, v nasprotnem primeru pa naj izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje neopravičeno zavrnilo dokaz tožene stranke z zaslišanjem prič dr. M.G., pooblaščenega zdravnika medicine dela iz D., dr. V.B., tedanje osebne zdravnice tožnika, ki sedaj dela v Zdravstvenem domu I. in sedanje zdravnice tožnika dr. P.K. iz Zdravstvenega doma D., pri čemer bi obe navedeni zdravnici izpovedali glede zdravljenja tožnika, o naravi tožnikove bolezni, kdaj je želel imeti bolniško in na kakšen način je to zahteval. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je dejansko stanje razjasnjeno v tolikšni meri, da je mogoče odločiti na podlagi izvedenega dokaznega postopka brez dodatnega zaslišanja predlaganih prič. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič, da bi le-te lahko izpovedale, da je tožnik bil sposoben opravljati delo na delovnem mestu enostavna dela v dodelavi ter da je bilo delavcu za navedeno delovno mesto izdano tudi zdravniško spričevalo dr. M.G.. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje tedanje in sedanje osebne zdravnice tožnika, ki bi lahko potrdili, da je tožnik želel pridobiti zdravniško spričevalo za odsotnost z dela za dneve, za katere se tožniku očita neopravičena odsotnost z dela. Sodišče je tudi v sodbi napačno zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka že dne 4. 8. 2009 tožniku zagotoviti ustrezno zaposlitev na podlagi odločbe ZPIZ-a. Tožena stranka je bila na podlagi dopisa ZPIZ-a šele 14. 8. 2009 obveščena o dokončnosti in izvršljivosti odločbe, s katero so tožniku priznane pravice na podlagi invalidnosti. Tako toženi stranki pred navedenim datumom, torej pred 14. 8. 2009, ni mogoče očitati kršitve odločbe ZPIZ-a, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožniku se je očitala odsotnost z dela od 6. 8. 2009, ko je bila tožniku priznana zgolj štiriurna odsotnost zaradi napotitve na zdravniški pregled, prav tako pa tudi dne 7. 8. 2009 in 8. 8. 2009, za katere dneve pa je predložil bolniški list komaj dne 29. 9. 2009, torej po izteku roka, v katerem je potrebno dostaviti potrdilo o opravičeni odsotnosti z dela. Tožniku se je v odpovedi tudi očitala neopravičena odsotnost z dela dne 10. 8. 2009 in 11. 8. 2009, ker tožnik ni predložil nobenega opravičila. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo izpovedi tožnika, da mu je K.D. rekla, naj ostane doma. Popolnoma evidentno je, da je tožnik potem, ko za svojo odsotnost ni uspel pridobiti bolniškega lista, izdajo katerega je, kot že rečeno, zahteval od svoje osebne zdravnice, zgolj iskal nov izgovor za svoj neopravičeni izostanek z dela. Dodatni argument, da je sodišče neutemeljeno sledilo zagovoru tožnika predstavlja tudi dejstvo, da je tožena stranka z odredbo z dne 30. 9. 2009 tožniku odredila čakanje na domu. Prav tako je tožena stranka že predčasno tožnika uvajala v delo na novem delovnem mestu, dne 14. 8. 2009 pa je skladno s prejetim dopisom ZPIZ-a sprejela tudi novo sistemizacijo delovnih mest, s katero je bilo sistemizirano novo delovno mesto enostavna dela v dodelavi. Dne 6. 8. 2009 je po opravljenem zdravniškem pregledu tožena stranka pridobila tudi zdravniško spričevalo o sposobnosti tožnika za opravljanje dela na navedenem delovnem mestu. Zato je neutemeljeno očitati toženi stranki, da se ni predhodno pripravila na spremenjene delovne sposobnosti tožnika na podlagi odločbe ZPIZ-a. Sodišče prve stopnje je kot razlog za svojo odločitev zapisalo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve 31. člena ZDR, saj niti ni jasno, na katerem delovnem mestu naj bi tožnik vestno opravljal svoje delo, vendar pa iz navedb, ki jih je tožena stranka podala že v samem postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je popolnoma jasno, na katerem delovnem mestu naj bi tožnik vestno opravljal svoje delo, ter je svoje obveznosti zavestno kršil. Tožnik je, kot izhaja iz navedb in predloženih dokazov tožene stranke v postopku, že v maju 2009 kršil pogodbene obveznosti, zaradi česar je bilo tožniku izdano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. S tem so bile v navedenem primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov izpolnjene zahtevane procesne kot vsebinske predpostavke za zakonitost odpovedi. Sodišče je toženi stranki v 2. točki izpodbijane sodbe naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 za nedoločen čas od 18. 10.2009 dalje, čeprav je v obrazložitvi odločbe sodišče samo ugotovilo, da je delo tožnika po navedeni pogodbi zaradi priznane invalidnosti tožnika po odločbi ZPIZ-a nedovoljeno, zaradi česar, kot navaja sodišče, je bila tožena stranka po dokončnosti navedene odločbe tožniku dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na novem delovnem mestu skladno s tožnikovimi zmožnostmi. Zato izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka, prav tako pa je na podlagi ugotovljenega izkazana neutemeljenost zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi z dne 3. 1. 2008. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti odpravi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko ni zaslišalo prič, katere je predlagala tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo in ni obrazložilo svoje odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj 2. odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem prič dr. M.G., dr. V.B., dr. P.K., katere je tožena stranka predlagala na prvem pripravljalnem naroku ni izvedlo in zavrnitev predlaganih dokazov tudi ni obrazložilo, je pa na obravnavi dne 9. 11. 2010 sprejelo dokazni sklep, da se preberejo listine v spisu, vse priloge od A1 do A13 ter B1 do B9, drugi predlagani dokazi pa se kot nepotrebni zavrnejo. Pooblaščenki obeh strank sta podali ugovor kršitve določil ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Po prepričanju pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje. V skladu s 2. odstavkom 287. člena ZPP sicer mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to kvečjemu predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Neizvedeni dokazi, katere je tožena stranka predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2010, so po oceni pritožbenega sodišča nepotrebni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti na podlagi zaslišanja priče K.D., J.K. in tožnika ter predložene listinske dokaze, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je pritožbeni očitek o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZPP), ker je kljub opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nadaljeval s kršitvami svojih delovnih obveznosti, ko je v mesecu avgustu 2009 dne 6. 8., 7. 8., 10. 8., 11. 8., 17. 8., 18. 8. ter 19. 8. 2009 neopravičeno izostal z dela. Dne 6. 8. 2009 je delodajalec tožniku priznal štiriurno opravičeno odsotnost z dela zaradi napotitve delavca na zdravniški pregled. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku dne 22. 5. 2009 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bila opredeljena kršitev in predočena možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve.

Po določbi 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) istega zakona lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 18/92 – Konvencija), mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu, če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo ali tak razlog obstaja. Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Neopravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino, bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje. Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neopravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neopravičena oziroma neutemeljena.

Iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, na katero se je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku oprla tožena stranka, izhaja možnost takšne odpovedi, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Po splošnih pravilih civilnega prava (ZDR v 1. odstavku 11. člena napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava) s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta torej značilna dva elementa in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane (sklep opr. št. Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 235/2008 z dne 25. 5. 2010).

Sodišče prve stopnje se je v postopku ukvarjalo z utemeljenostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2009, potem ko je po uradni dolžnosti preverilo in ugotovilo pravočasnost odpovedi. V zvezi s tožniku očitanimi neopravičenimi izostanki z dela dne 6. 7., 10. 11., 17., 18. in 19. 8. 2009 je sodišče prve stopnje ocenilo, da se očitana kršitev nanaša na 31. člen ZDR, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da že iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožnik že na zagovoru povedal, da je pričakoval, da bo imel za dneve izostanka zdravniško opravičilo in da mu je bilo pri toženi stranki rečeno, naj ostane doma, dokler mu ne bo izdano zdravniško spričevalo. Prav tako je tožena stranka tožnika dne 6. 8. 2009 napotila na usmerjen zdravniški pregled pooblaščenemu zdravniku medicine dela, ker je pričakovala obvestilo ZPIZ-a glede pravnomočnosti invalidske odločbe z dne 10. 7. 2009. Za izostanke dne 7. 8. in 8. 8. je tožnik kasneje prinesel potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela zaradi bolniške odsotnosti. V zvezi z odsotnostjo z dela z dne 10., 11., 17., 18. in 19. 8. 2009 je tožnik večkrat izpovedal (tudi na zagovoru), da na delo ni prišel, ker mu je kadrovnica K.D. rekla, ko jo je tožnik poklical po telefonu, ko je bila na dopustu, naj počaka doma, da ga bodo poklicali v službo ter da bo imel ves čas opravičeno odsotnost. Na podlagi izpovedb obeh strank in izjav prič v dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka, ker je pričakovala, da bo prejela odločbo ZPIZ, s katero bo tožniku priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do premestitve na drugo delovno mesto, že v začetku avgusta 2009 pričela z aktivnostmi, da bi tožniku omogočila zaposlitev na delovnem mestu, ki bi ustrezala njegovim preostalim delovnim zmožnostim. Priči K.D. in J.K. sta izpovedali, da so se pri toženi stranki takoj odločili, da bodo tožnika najprej poslali na predhodni preventivni zdravstveni pregled nato pa odprli novo delovno mesto enostavna dela v dodelavi. Tožnik je bil napoten na pregled, ki ga je opravil 6. 8. 2009 in na katerem je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih pogojev za delovno mesto pomočnik razrezovalec in pomožna dela v dodelavi (kot izhaja iz zdravniškega spričevala). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v očitanih dnevih ni neopravičeno izostal z dela, saj je upošteval napotilo kadrovnice, ki mu je naročila, da ostane doma, dokler mu pri toženi stranki ne bodo zagotovili ustreznega delovnega mesta glede na omejitve po odločbi ZPIZ. Navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedi tožnika in priče K.D., ki je potrdila, da se je s tožnikom pogovarjala, ko jo je le-ta poklical v času njenega dopusta, vendar se ni spomnila kaj sta se pogovarjala.

Glede na to, da je na delodajalcu dokazno breme, da je delavec izostal neopravičeno in tega tožena stranka tekom postopka ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 239. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da tožena stranka tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008, čeprav je po odločbi ZPIZ navedeno delo tožniku zaradi invalidnosti prepovedano. Sodišče lahko tožnika vrne na delo le v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka pa je dolžna ravnati v skladu s pravnomočno odločbo ZPIZ in tožniku zagotoviti ustrezno zaposlitev glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka, ker je v sodbi priznalo nagrado le za en narok. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in tar. št. 3102 se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in sicer neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi tožnika in tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta stroške pritožbenega postopka.