Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da jo je predpogodba prenehala zavezovati, ker je do spremenjenih okoliščin prišlo sicer po izteku roka, ki je bil v predpogodbi določen za sklenitev glavne pogodbe, a znotraj šestmesečnega roka, šteto od navedenega datuma dalje. Prezre, da sta pravdni stranki zavarovali izpolnitev predpogodbe (izpolnitev se je nanašala na sklenitev glavne pogodbe) z izročitvijo are, zato je sodišče v zadevi moralo uporabiti določbo 65. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe v primerih, ko je dana ara.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji toženec vrne znesek 20.000,00 EUR, ki mu ga je v skladu s sklenjeno predpogodbo izročila dne 10.6.2008 za nakup parcele št. 621 k.o. D.. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka kot predpogodbi zvesta stranka utemeljeno zadržala prejeto aro, ker pogodba ni bila sklenjena do dogovorjenega roka 5.11.2008, spremenjene okoliščine, na katere se je tožeča stranka sklicevala in zaradi katerih je predpogodba naj ne bi več vezala, pa so nastopile šele po navedenem roku.

2. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožba meni, da sodišče v zadevi ne bi smelo analogno uporabiti tretjega odstavka 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker zakonske ureditve instituta razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne gre v celoti uporabiti pri razlagi sicer manj določene določbe šestega odstavka 33. člena OZ. Pritožnica trdi, da je potrebno upoštevati vse spremenjene okoliščine, ki nastanejo po sklenitvi predpogodbe vse do izteka roka iz petega odstavka 33. člena OZ. V obravnavanem primeru se je ta rok iztekel 5.5.2009, spremenjen prostorski akt, ki predstavlja nastop spremenjene okoliščine, pa je stopil v veljavo 19.12.2008, torej znotraj roka iz petega odstavka 33. člena OZ. Predpogodba je zato po samem zakonu prenehala zavezovati tožečo stranko in je ta imela pravico odreči sklenitev glavne pogodbe. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču še, da se ni spustilo v presojo utemeljenosti zahtevka na drugi materialnopravni podlagi. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da jo je predpogodba ex lege prenehala zavezovati zaradi nastopa spremenjenih okoliščin, kakor tudi, da je predpogodba nična zaradi odpadle kavze - temeljnega namena predpogodbe, ki je bil v nakupu zemljišča konkretnih lastnosti, to je zaradi možnosti gradnje večetažnega objekta. Gre za podlago iz četrtega odstavka 39. člena OZ. Zaradi akcesorne narave dogovora o ari tudi ta dogovor nima pravnega učinka in gre torej za izpolnitev brez pravnega temelja, kar pomeni, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na škodo tožeče stranke. Pritožba pa še trdi, da je sodišče z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov, predvsem predloženega izpiska GURS o vrednosti obravnavane nepremičnine, kršilo pritožničino pravico do sodelovanja v postopku. Sodišče je namreč glede tega listinskega dokaza ocenilo, da nima ustrezne trditvene podlage, vendar je prezrlo, da je tožeča stranka v zvezi z vplivom spremembe vrednosti nepremičnine zaradi spremenjenih okoliščin podala navedbe že v vlogi z dne 26.8.2013, dokaz pa je naknadno priložila kot odgovor na navedbe tožene stranke in na z njene strani predložen dokaz o vrednosti nepremičnine.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje materialnopravni presoji zadeve prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je tožeča stranka izročila toženi stranki ob sklenitvi predpogodbe (oz. v skladu s četrtim členom pogodbe v roku treh dni po podpisu predpogodbe) znesek 20.000,00 EUR kot aro (v znamenje, da je predpogodba sklenjena). S sklenitvijo predpogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta glavno pogodbo, s katero bo toženec prodal, tožeča stranka pa kupila parcelo št. 621 k.o. D., sklenili najkasneje do septembra 2008, ta rok pa sta kasneje sporazumno podaljšali do 5.11.2008. Predpogodba ju je torej zavezovala k sklenitvi glavne pogodbe, pri čemer je bila izpolnitev predpogodbe zavarovana z aro. Ker do sklenitve glavne pogodbe do dogovorjenega roka ni prišlo, je sodišče v postopku moralo ugotoviti, kateri od pogodbenikov je za neizpolnitev predpogodbe odgovoren, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali mora toženec prejeto aro vrniti. Tožena stranka je v postopku trdila, da je tožečo stranko pozivala, naj vendar sklene glavno pogodbo ter da se tožeča stranka na pozive ni odzivala (navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi), prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi priče T.R. - toženčeve hčerke, da je toženec poklical gospoda G. večkrat v zvezi s sklenitvijo pogodbe, ta pa mu je povedal, da rešuje denarne zadeve, izpovedi toženca, ki je povedal, da je telefonsko govoril s tožnikom o tem, da bi se sklenila glavna pogodba in da mu je tožnik zagotavljal, da se stvari urejajo ter da bo do njega prišel s pogodbo in nenazadnje na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke M.G., ki je na vprašanje, ali ga je toženec pozival k sklenitvi pogodbe povedal le, da se vsega ne spominja, vsebine izpovedi prej omenjenih oseb pa ni zanikal) zaključilo, da je tožeča stranka (ki bi morala biti, glede na to, da je ona izročila aro, zainteresirana za realizacijo predpogodbe) neutemeljeno odklanjala sklenitev pogodbe v dogovorjenem roku. V posledici te ugotovitve pa je napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da si je tožena stranka, ki je bila pogodbi zvesta, na podlagi prvega odstavka 65. člena OZ utemeljeno zadržala prejeto aro.

6. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o razlogih za neizpolnitev pogodbe do 5.11.2008 pritožba tožeče stranke ne izpodbija.

7. Za pritožbo je sporno le, ali je sodišče v konkretni zadevi pravilno razlagalo peti in šesti odstavek 33. člena OZ, ki določata, da je sklenitev glavne pogodbe mogoče zahtevati v šestih mesecih od poteka roka za sklenitev pogodbe in da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne. V postopku ni bilo sporno, da je do spremenjenih okoliščin, na katere se sklicuje tožeča stranka, prišlo po izteku roka, ki je bil določen v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe to je po 5.11.2008 in znotraj šestmesečnega roka, šteto od navedenega datuma dalje. Tožeča stranka trdi, da jo je zato predpogodba prenehala zavezovati, prezre pa, da sta pravdni stranki zavarovali izpolnitev predpogodbe (izpolnitev se je nanašala na sklenitev glavne pogodbe) z izročitvijo are, zato je sodišče v zadevi moralo uporabiti določbo 65. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe v primerih, ko je dana ara. Dejanskih ugotovitev o odgovornosti tožeče stranke za neizpolnitev predpogodbe v dogovorjenem roku pa, kot je bilo že obrazloženo, pritožba ne izpodbija. Pravilnost odločitve potrjuje tudi analogna uporaba tretjega odstavka 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti.

8. Glede na pravilnost gornje materialnopravne presoje zadeve so tudi odpadli razlogi, da bi prvostopenjsko sodišče pravno razmerje pravdnih strank presojalo še na drugi zatrjevani pravni podlagi, na pravnem stališču tožnice, da naj bi odpadla kavza predpogodbe, da je zato predpogodba nična, in da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki izročeno aro na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Na podlagi dejanskih trditev pravdnih strank je namreč sodišče pravilno presojalo razmerje med njima na podlagi zgoraj navedenih pravil. Glede na tako materialnopravno presojo zadeve pa je tudi pritožbena trditev, da je bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodelovanja v postopku, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza za ugotovitev vrednosti nepremičnine, neutemeljena, saj gre za nerelevanten dokaz.

9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.