Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V inšpekcijskem postopku, ki se uvede zoper investitorja, ki gradi objekt brez veljavnega gradbenega dovoljenja, investitorjev sosed nima pravice, da se postopka udeležuje kot prizadeta stranka.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega inšpekcijskega organa, s katerim tožniku ni bila priznana pravica, da se udeležuje postopka kot stranka v inšpekcijski zadevi investitorja, ki objekt gradi brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so v postopku za izdajo inšpekcijskega ukrepa stranke pravne osebe in posamezniki, zoper katere je uveden inšpekcijski postopek, ne pa tisti, ki so inšpekcijskemu organu dali prijavo ali drugo vlogo. Takšne vloge je inšpekcijski organ dolžan obravnavati in na zahtevo vlagatelja tega tudi obvestiti o poteku postopka. Vlagatelj pa si s tem ni pridobil položaja stranke v upravnem postopku, ampak je njegova prijava le podlaga oziroma pobuda organu, da uvede postopek po uradni dolžnosti. Tudi sklicevanje na varstvo svojih pravic in uveljavljanje neposredne koristi - interesa ne daje vlagatelju položaja stranke, saj teče postopek po uradni dolžnosti. Ostale pritožbene navedbe pa po oceni tožene stranke ne vplivajo na odločitev o stvari.
Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila določbe 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni presodila pritožbenih navedb, da prvostopni organ sploh ni odločal o njegovem zahtevku z dne 3.11.1992. Tožena stranka samo pavšalno ugotavlja, da v inšpekcijskem postopku, ki teče po uradni dolžnosti, tožnik nima položaja stranke. Tožnik je že v pritožbi jasno poudaril, da v inšpekcijskem postopku ni samo dejanski, ampak je tudi pravni interesent, ki uveljavlja in varuje svoj osebni in neposredni interes. Tožnik ima pravico do zdravega okolja. V to pravico pa mu posega investitor z nedovoljeno uporabo kurilne naprave na trdo gorivo. Ker je dimnik na investitorjevi zgradbi na višinskem nivoju tožnikovih bivalnih prostorov, gredo imisije v njegovo stanovanje, zaradi česar je moral že večkrat iskati zdravniško pomoč. Prvostopni organ ni deloval po predpisih, na katere se sklicuje tožena stranka, saj bi moral investitorju izreči ukrep prepovedi uporabe kurilne naprave. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Po mnenju sodišča je pravilno stališče prvostopnega gradbenega inšpektorja ter tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik (kot sosed investitorja) v inšpekcijskem postopku, ki se uvede po uradni dolžnosti zoper investitorja, nima položaja stranke. Sodišče glede tega soglaša v celoti z razlogi izpodbijane odločbe, zato teh razlogov ne ponavlja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odgovorila na vse tiste pritožbene navedbe, ki so pomembne za pravilno rešitev zadeve. Zato je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor glede kršitve določbe 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku.
Tožnik kot prizadeta stranka lahko svoje pravice in pravne koristi uveljavlja le v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ne pa tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče po uradni dolžnosti. V inšpekcijskem postopku gradbeni inšpektor lahko izreče samo tiste ukrepe, za katere je pooblaščen z zakonom (ZGO - 91. člen zakona o graditvi objektov - Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86). Iz podatkov spisov v tej zadevi izhaja, da je prvostopni gradbeni inšpektor po tožnikovi vlogi z dne 3.11.1992 podal zoper investitorja predlog za uvedbo prekrška zaradi kršitve 74. člena zakona o graditvi objektov ter tudi odredil ustavitev nadaljnje gradnje stanovanjske hiše. Ker glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).