Jedro

Tožba proti zavarovalnici za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi poškodbe gležnja, ne bi preprečevala tožniku, da uveljavlja odškodnino za to škodo še proti dejanskemu povzročitelju škode v tej zadevi. Slednji odgovarja tožniku solidarno z zavarovalnico, zato lahko tožnik zahteva izpolnitev odškodninske odgovornosti od tistega dolžnika, ki hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Za odločitev v tej zadevi je bistveno le, da tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe gležnja še ni bila plačana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.512.000 SIT (sedaj 6.309,46 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v izreku o zamudnih obrestih, sicer pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenih in izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči oprli sodbo na nedovoljena razpolaganja tožnika - na nemoralno postavljen zahtevek. Tožnik je v pravdi pod opr. št. P 727/95 proti zavarovalnici, kjer je imel toženec zavarovano odgovornost, prikril poškodbo gležnja, ker je bil dosežen zavarovalni limit. Zato poskuša dobiti v tej pravdi še odškodnino od toženca. Ne gre za novo nastalo škodo, saj je bila ta tožniku v času sojenja v zadevi P 727/95 dobro znana. Ponavlja, da je tožbeni zahtevek zastaran, podrejeno pa graja višino prisojene odškodnine in soprispevek tožnika, ki je s tekanjem preko ceste v mraku neoznačen in nezaznaven k nastanku škode prispeval z 90% in ne le 10%. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa napadeni sodbi v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Sodbi nižjih sodišč nista oprti na procesna razpolaganja strank (drugi odstavek 3. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3), zato niso utemeljene revizijske trditve o nemoralno postavljenem zahtevku. Revizija ne pojasni, s čim naj bi nižji sodišči zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tak nekonkretiziran revizijski očitek ni upošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Tožnik je vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 5.11.1993 že v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 727/95 proti zavarovalnici, pri kateri je bila zavarovana odgovornost voznika vozila, s katerim je toženec trčil v tožnika. V navedeni zadevi mu je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi preloma desne strani medenice, potplutbe celotnega spolovila, udarnine leve ledvice in popoškodbene impotentnosti. V tej pravdni zadevi pa je bila z izpodbijanima sodbama tožniku prisojena še odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi popoškodbenega obrabnega obolenja desnega skočnega sklepa s koščenimi naplastitvami in prostimi telesi. Sodišči sta ugotovili, da odškodnina za novo škodo, ki jo tožnik uveljavlja v tej zadevi proti neposrednemu povzročitelju škode, v pravdni zadevi P 727/95 ni bila predmet obravnavanja. Do poškodbe tožnikovega desnega skočnega sklepa je sicer prišlo že v škodnem dogodku 5.11.1993, vendar ta poškodba vse do 2.2.1996 ni bila diagnosticirana, ker je prelom desne strani medenice pri tožniku povzročil bolečine v celotni desni okončini. Dokončno stanje po poškodbi gležnja je bilo znano šele 2.4.1997, kar je po izdaji prvostopenjske sodbe v zadevi P 727/95. Z očitki, da je tožnik za poškodbo gležnja vedel že med pravdo P 727/95 in da jo je prikril, revizija ne more omajati odločitve v tej zadevi. Ne le zato, ker izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), ampak tudi zato, ker tožba proti zavarovalnici za plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz poškodbe gležnja, ne bi preprečevala tožniku, da odškodnino za to škodo uveljavlja še proti neposrednemu povzročitelju škode. Slednji odgovarja tožniku solidarno z zavarovalnico, zato lahko tožnik zahteva izpolnitev obveznosti od tistega dolžnika, ki ga izbere, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Za odločitev v tej zadevi je bistveno le, da tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe gležnja še ni bila plačana.

Ob ugotovitvi, da je bila ta poškodba pri tožniku diagnosticirana šele v februarju 1996, stanje pa stabilizirano in obseg tožnikove nepremoženjske škode zaradi poškodbe gležnja dokončno znan ob zaključku zdravljenja 2.4.1997, sta sodišči pravilno presodili, da tožnikov zahtevek, uveljavljan v 6.1.1999 vloženi tožbi, ni zastaran (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je do prometne nesreče 5.11.1993 prišlo med tem, ko je tožnik s sinom pomagal moškemu, ki je ležal na levem voznem pasu. Ko sta ga pobrala, je iz nasprotne smeri po tem voznem pasu pripeljal toženec z materinim avtomobilom in trčil v njiju. Pred nezgodo je tožnik svoje vozilo ustavil na drugem voznem pasu in na njem pustil prižgane luči ter vse štiri smerokaze, tako da sta se ob nezgodi tožnik in njegov sin nahajala v osvetljenem območju. Po ugotovitvah sodišč je bila cesta na tem delu pregledna, vendar pa je bilo tedaj temno in deževno, cestišče pa mokro. V času nezgode 17-letni toženec ni imel opravljenega vozniškega izpita.

Sodišči sta pravilno presodili, da toženec kot voznik osebnega avtomobila odgovarja tožniku ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena ZOR in prvi odstavek 174. člena ZOR). Objektivne odgovornosti se ni uspel v celoti razbremeniti (drugi odstavek 177. člena ZOR), saj nahajanje tožnika na cesti ni bilo nepričakovano. Do nesreče je prišlo v naselju, kjer pešci niso nepričakovani. Toženec pa bi lahko prometno nesrečo tudi preprečil, če bi vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko na razdalji vidljivosti svoje vozilo ustavil. Sodišči sta nadalje presodili, da je toženec deloma prost odgovornosti, ker je tožnik deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Ker pred mestom nezgode ni postavil varnostnega trikotnika, sta njegov prispevek k nastanku škode ocenili na 10%. Upoštevaje, da je tožnik pred nezgodo cestišče osvetil z lučmi svojega avtomobila in prižgal smerokaze ter da je pred nezgodo tožnikov sin tožencu še mahal, opustitev postavitve varnostnega trikotnika tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje višjega prispevka k škodi, kot sta ga ravnanju tožnika pripisali nižji sodišči. Ne gre spregledati, da je do nezgode prišlo predvsem zato, ker toženec ni prilagodil vožnje razmeram na cesti in ker je prepozno reagiral zaradi nepoznavanja cestnoprometnih predpisov in zaradi pomanjkanja izkušenj v vožnji po cesti.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki glede višine prisojene odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Sodišči sta pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR. Tožniku sta odmerili 1.680.000 SIT odškodnine, kar pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 10 takratnih povprečnih neto plač. S tem sta škodo tožnika ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Odškodnina v tej višini zato tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.