Jedro

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanemu sklepu pod delom A. izreka ugotovilo, da so udeleženci v tem postopku tudi skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavb na naslovih Trg 3, Cesta 330, Trg 4, Trg 5, Trg 6 in Trg 7, Ulica 45. Pod delom B. je na stavbi z ID znakom 000-1746, ki je povezana s parcelo številka 442/7 k. o. X, na naslovu Trg 2, ugotovilo obstoj etažne lastnine (I. točka). Ugotovilo je, da je kot pripadajoče zemljišče k navedeni stavbi v obsegu zemljišča pod stavbo že določena in v zemljiško knjigo vpisana kot splošni skupni del stavbe parcela št. 442/7 (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ima navedena stavba tudi splošne skupne dele stavbe, ki služijo vsem posameznim delom stavbe, z ID znaki 000-1746-27, 000-1746-30, 000-1746-31 in 000-1746-32 (III. točka izreka). Na splošnih skupnih delih stavbe je ugotovilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (IV. točka izreka) in obstoj brezplačne in neomejene služnostne pravice prehoda na posameznem delu z ID znakom 000-1746-27 v koristih vsakokratnih lastnikov stavb z ID znaki 000-542, 000-1747, 000-532, 000-1748 in 000-525 (V. točka izreka). Ugotovilo je še, da nerazdeljeni posamezni deli stavbe z začasnim ID znakom 000-1746-9999 po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več (VI. točka izreka). Odločilo je, da se ohranijo vse izvedene pravice oziroma vsa bremena pri že vpisanih posameznih delih stavbe in se vanje ne posega (VII. točka izreka). Odredilo je izvedbo sklepa v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka (VIII. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta udeleženca Mestna občina ... in A. A. 3. Mestna občina ... (v nadaljevanju pritožnica) sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izreku doda dodatno točko izreka, v kateri se ugotovi, da pritožnica ni lastnica posameznega dela stavbe 16 in da je lastnik do celote na tem delu stavbe B. B. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ves čas je zatrjevala, da ni lastnica nobenega skupnega ali posameznega dela stavbe ter je izrecno nasprotovala, da bi bila na posameznih delih stavbe 15 in 16 določena za lastnico. Tekom postopka je bil v zemljiški knjigi izveden prenos lastninske pravice na posameznemu delu stavbe 15 na B. B., sodišče prve stopnje pa bi moralo takšno lastninsko stanje ugotoviti tudi pri posameznem delu stavbe 16, ki v naravi predstavlja shrambo, ki pripada stanovanju kot posameznemu delu stavbe 15. Domneva, da je bilo v zemljiškoknjižnem postopku to pomotoma izpuščeno. Meni, da bi moralo sodišče poseči v zemljiškoknjižno stanje in ugotoviti, da pritožnica ni lastnica tega dela stavbe, temveč je lastnik do celote B. B. 4. A. A. (v nadaljevanju pritožnik) izpodbija III. in IV. točko B. dela sklepa, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa da izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugotovi, da del stavbe z ID znakom 000-1746-30 (v nadaljevanju del stavbe št. 30) predstavlja posamezni del stavbe v etažni lastnini v lasti pritožnika. Navaja, da je iz priložene prodajne pogodbe z dne 1. 10. 1990 razvidno, da je njegova pravna prednica kupila dva poslovna prostora, zasnova stavbe pa je takšna, da vsakemu poslovnemu prostoru pripada ena klet. Čeprav je v pogodbi navedeno, da poslovnemu prostoru pripada 20,45 m2 poslovne površine v kleti, bi morali dvema poslovnima prostoroma pripadati dve kleti, torej 40,90 m2. Zato je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer domnevo iz 20. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL-1) o priposestvovanju. Pritožnik namreč meni, da je izkazal, da je skupaj s svojo pravno prednico na spornem delu stavbe izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest, pri čemer je posest lastniška, saj je temeljila na prodajni pogodbi z dne 1. 10. 1990. Izpolnjuje vse pogoje za priposestvovanje po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma 28. členu Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Dobrovernost se domneva, predlagateljica pa nedobrovernosti ni izkazala. Izpostavlja, da je posamezna dela 23 in 24 kupil na javni dražbi in v njuno stanje ni posegal, zgolj obnovil ju je zaradi zamakanja. Posamezna dela stavbe 24 in 30 ni nikoli smatral kot ločena prostora, temveč kot enoten prostor oziroma kot prostor in predprostor, saj del stavbe 30 ne vodi nikamor drugam kot v posamezni del stavbe 24. Glede na vse navedeno meni, da je z veliko verjetnostjo uspel izkazati utemeljenost njegovega zahtevka za priposestvovanje dela stavbe 30, sodišče prve stopnje pa je z določitvijo tega dela stavbe kot splošnega skupnega dela stavbe napačno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je kršilo določbe pravdnega postopka, saj je za potrditev svojih navedb v vlogi predlagal zaslišanje njegove pravne prednice C. C, ki bi znala izpovedati o dogovoru ob nakupu poslovnih prostorov, prvostopenjsko sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo. Razpisan je bil narok, ki ga je sodišče zaradi epidemije priložilo za nedoločen čas, nato pa ga ni nikoli izvedlo in je brez naroka izdalo izpodbijani sklep, tega pa v sklepu niti ni pojasnilo. Sodišče se ni opredelilo do vseh njegovih navedb, pravici stranke do izjave pa ustreza dolžnost sodišča do opredelitve do vseh njenih navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev.

5. Na pritožnikovo pritožbo je odgovoril predlagatelj, ki meni, da je neutemeljena.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi udeleženke:**

7. Prvostopenjsko sodišče je odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t. i. nedokončane etažne lastnine. Po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1 gre za tak položaj, če je stavba vpisana v zemljiški knjigi in je na njej nastala etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, vendar v zemljiški knjigi niso vpisani vsi posamezni ali skupni deli stavbe ali niso vpisani idealni deleži solastnine na skupnih delih stavbe. V obravnavanemu primeru je bila stavba v naravi in pravno razdeljena na posamezne dele ter vpisana v zemljiški knjigi, in sicer so bili vpisani posamezni deli od št. 1 do št. 26 ter nerazdeljeni deli stavbe št. 9999, niso pa bili vpisani skupni deli stavbe s solastniškimi deleži na njih. Prav tako stavba ni bila vpisana v kataster stavb.

8. ZVEtL-1 v 32. členu določa posebno pravilo za ohranitev vpisanih pravic pri vpisanem posameznem delu stavbe. Sodišče ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja (prvi odstavek 32. člena ZVEtL-1). Sodišče torej v postopku vzpostavitve etažne lastnine v takšnemu primeru ne ugotavlja lastninskega stanja in ne posega vanj. Morebitni stvarnopravni zahtevki tretjih, ki uveljavljajo pravice na teh delih, niso predmet tega postopka in se uveljavljajo v drugem postopku.1

9. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče za takšne posamezne dele stavbe le ugotovi pravilno identifikacijsko oznako posameznega dela stavbe v skladu s katastrskim vpisom, pravice in pravna dejstva na njem pa le povzame iz zemljiške knjige po stanju v času izdaje odločbe. Prav to je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče tudi naredilo. Pritožnica je bila ob začetku postopka vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica posameznih delov stavbe št. 15 in 16, zato jo je sodišče pritegnilo v postopek kot udeleženko. Pravilno je ravnalo, ko v lastninsko stanje s sklepom ni posegalo (niti ga ni ugotavljalo), saj mu prvi odstavek 32. člena ZVEtL-1 to izrecno onemogoča. Prenos lastninske pravice lahko pritožnica oziroma pridobitelj uredita izven tega postopka, v rednem (zemljiškoknjižnem) postopku, saj pravnomočna odločba v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni materialno, temveč le formalno pravnomočna. Pridobitev, omejitev oziroma prenehanje lastninske pravice urejajo splošna pravila SPZ in Zakona o zemljiški knjigi, vključno s pravili o oblikovalnih učinkih vpisa pridobitve v zemljiško knjigo, zato postopek po ZVEtL-1 vanje ne sme posegati.

**O pritožbi udeleženca:**

10. V postopku vzpostavitve etažne lastnine sodišče o spornih dejstvih odloči na podlagi zakonskih domnev, če teh ni, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

11. Priposestvovanje posebej ureja 20. člen ZVEtL-1, in sicer določa, da izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe. V nadaljevanju določa, da se šteje, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe. Šteje se, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pritožnik svoje pravice na posameznem delu št. 30 ni verjetno izkazal, temveč je verjetneje, da gre za splošni skupni del stavbe. Pritožbene navedbe o dolgoletni uporabi spornega prostora in njegovi funkcionalni povezanosti s posameznim delom št. 24 ne odvzemajo teže ugotovitvi, da pritožnik ni izkazal, da bi njegova posest temeljila na pravnem naslovu. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da prodajna pogodba, ki jo je predložil pritožnik, ne potrjuje njegove trditve, da je njegova pravna prednica kupila tudi navedeni (pred)prostor. Zgolj s ponovitvijo nasprotne trditve pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti navedene ugotovitve. V pogodbi je namreč navedeno, da je C. C., pritožnikova pravna prednica, kupila poslovna prostora C in D ter da poslovni prostor v pritličju meri 61, 90 m2 ter mu pripada 20,45 m2 poslovne površine v kleti. Iz pogodbe torej izhaja, da sta bila kupljena dva poslovna prostora, eden v pritličju in drugi v kleti. Podatka o njunih površinah se povsem ujemata s površinama posameznih delov št. 23 in 24. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, iz navedene pogodbe ne izhaja, da bi k poslovnemu prostoru v kleti pripadal še kakšen del v izmeri 4,8 m2 (sedanji del št. 30). Zato navedena pogodba ne more predstavljati pravnega naslova, na kateremu bi (verjetno) temeljila dobroverna lastniška posest.2

13. Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa. Sicer pa je po tem, ko je bil narok razpisan za dan 19. 5. 2020 preklican in preložen za nedoločen čas, pritožnik podal vlogo, s katero je odgovoril na navedbe predlagateljev glede dela stavbe št. 30. Tako mu ni bila odvzeta pravica do izjave o predlogu in predlagateljevih navedbah, kontradiktornost je bila zagotovljena. Kot je že bilo obrazloženo, se je sodišče do pritožnikovih (pravno pomembnih) navedb opredelilo, saj je pojasnilo, zakaj njegove pravice ne šteje kot verjetne. Ker pritožnik nima pravnega naslova, s katerim bi dokazal lastništvo spornega dela, je bilo nepotrebno zasliševanje njegove prednice glede izvrševanja posesti.3 Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka zaradi neoprave naroka in neizvedbe zaslišanja priče tako ni podana, sklep pa tudi vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

14. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je prav zaradi narave postopka po ZVEtL-1 omogočeno uveljavljanje zahtevkov tudi po pravnomočnosti odločbe. Po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po tem zakonu lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Izpodbijani sklep tako ni ovira, da pritožnik svoje zatrjevane lastninske pravice na podlagi priposestvovanja posameznega dela št. 30 ne bi mogel uveljavljati v pravdi.

15. Izpodbijana odločitev je glede na navedeno pravilna, pritožbi pa neutemeljeni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1 ).

16. Izrek o stroških je odpadel, ker jih udeleženci niso priglasili.

1 Takšna je tudi ustaljena sodna praksa (glej VSL Sklep I Cp 940/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL Sklep I Cp 1751/2020 z dne 28. 10. 2020 in VSL Sklep I Cp 285/2021 z dne 8. 4. 2021). 2 Dobra vera se sicer res domneva, vendar jo je ovrgla prav predložena pogodba. 3 Prim. VSL Sklep I Cp 1398/2020 z dne 10. 11. 2020.