Jedro

Opcija za nemški Reich in dejanska preselitev vanj je podlaga za sklep, da se takšne osebe štejejo za osebe nemške narodnosti, saj so za nemški Reich lahko optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti.

Izrek

1. Upravna spora pod št. U 1053/94 in U 1152/96 se združita. 2. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je 13.7.1994 vložila tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS), ker tožena stranka v zakonskem roku ni odločila o njeni pritožbi proti odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine z dne 7.4.1994, s katero je ugotovljeno, da člani družine S. niso državljani Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do 25.6.1991, niso šteli za državljane Republike Slovenije in jugoslovanske državljane. Med upravnim sporom je tožena stranka z odločbo z dne 10.6.1996 zavrnila tožničino pritožbo. Preden je sodišče tožnico pozvalo v smislu 32. člena ZUS, ali razširja tožbo na izdano odločbo, je tožnica vložila tožbo zoper navedeno odločbo, ki je bila vpisana pod novo opr. št., zato je sodišče obe zadevi združilo.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da so vsi navedeni člani družine S. kot državljani bivše Kraljevine Jugoslavije na dan 6.4.1941 bili domovinsko pristojni v takratno občino .. (v Sloveniji), ter da so med sovražnikovo okupacijo Slovenije optirali za nemški Reich in se tja tudi dejansko preselili. Zgodovinsko splošno znano dejstvo je, da so lahko optirale za nemški Reich le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti (folksdojčerje) in te so tudi "ex lege" pridobile nemško državljanstvo. Tako je že sama opcija za nemški Reich in preselitev vanj zadostna podlaga za sprejeti zaključek, da gre za osebe nemške narodnosti, zato "nasprotnih dokazov", ni bilo mogoče upoštevati. Tudi datum odhoda v tujino ni bistven, ampak je bistveno dejstvo, da so na dan uveljavitve novele 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ t.j. 4.12.1948 vsi prebivali v tujini. Tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena cit. zakona t.j. nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji pa organ ni bil dolžan ugotavljati, tožeča stranka pa ga ni upravičena izpodbijati. Na odločitev tudi ne more vplivati čas pridobitve avstrijskega državljanstva, saj takratni predpisi o državljanstvu FLRJ niso preprečevali morebitnega nastanka apatridnosti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagani dokazi o narodnosti članov družine S. niso bili izvedeni, zato so bila bistveno kršena pravila postopka. V postopku bi morala biti zaslišana v pritožbi "predlagana priča", ki je zelo dobro poznala pokojne starše tožnice. Kot dokaz o nemški narodnosti sta oba organa uporabila evidence nekdanje Občine ..., iz katerih naj bi bilo razvidno, da so vsi trije optirali za nemški Reich, ker so vpisani v knjigi optantov, potrdilo KNOO z 24.10.1945 in zaplembene odločbe. Navedene listine nikdar niso imele statusa uradne evidence, saj so bile nesistematično sestavljene in po različnih kriterijih, ki tudi ne vsebujejo podatkov o organu, ki jih je sestavil in so največkrat brez podpisov odgovorne osebe. Zato teh listin tožena stranka ne bi smela upoštevati. Člani družine S. nikoli niso bili prijavljeni v ... in tako tudi ne v ... Toda kljub temu se je dalo veliko težo potrdilu KNOO ..., ki je bilo izdano za potrebe zaplembene komisije. Na navedeni pritožbeni ugovor tožena stranka ni odgovorila. Nesprejemljivo je tudi, da se tožena stranka sklicuje na zgodovinsko splošno znano dejstvo, saj dejstvo, na katerem temelji odločba, mora biti izkazano. Če bi tožnica in njeni starši res bili "folksdojčerji", potem bi takoj pridobili avstrijsko državljanstvo, vendar ni bilo tako. Oče vse do smrti v letu 1957 ni pridobil državljanstva, tožnica pa je avstrijsko državljanstvo pridobila na podlagi poroke z avstrijskim državljanom in tudi mati je šele kasneje pridobila avstrijsko državljanstvo. Zaplembena odločba tudi ne more biti dokaz o nemški narodnosti. Če bi bilo tako, potem zakon o denacionalizaciji ne bi bil potreben. Tožnica in njeni starši so na dan uveljavitve novele 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ dejansko prebivali v tujini, vendar niso bili osebe nemške narodnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi, da so tožnica in njena starša bili državljani Republike Slovenije in jugoslovanski državljani.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je postopek ugotavljanja državljanstva tožnice in njenih pokojnih staršev tekel na zahtevo upravnega organa, podano na podlagi 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). Iz tega sledi, da sta bila oba organa pri ugotavljanju državljanstva dolžna upoštevati določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47 in 105/48) na način kot izhaja iz zadnjega stavka 3. odstavka 63. člena ZDen v zvezi z določbo 2. odstavka 9. člena ZDen. Navedeni zakon pa je izrecno izključil ugotavljanje nelojalnega ravnanja pri osebah, ki na podlagi 2. odstavka 35. člena cit. zakona o državljanstvu niso bile vpisane v evidenco jugoslovanskih državljanov. Tako je pravilno stališče izpodbijane odločbe, da pri uporabi določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ pogoja nelojalnega ravnanja ni treba ugotavljati. Drugi pogoj, da so tožnica in njeni starši ob uveljavitvi določbe 2. odstavka 35. člena cit. zakona živeli v tujini, pa ni sporen. Sporna pa je ugotovitev, da so vsi trije osebe nemške narodnosti. To ugotovitev je tožena stranka oprla na evidenco optantov za nemški Reich z naslovom " Verzeichnis der Volks und Reichsdeutschen Umsiedler, die auf Grund des Abkommens vom 31. avgust 1941 aus der Provinz Laibach um gesiedelt wurden" in na prijavo na izselitev iz Ljubljanske province na ozemlje takratnega nemškega Reicha. Tožena stranka sicer delno napačno citira navedeno evidenco optantov in nepravilno navaja "nekdanja občina Ljubljana" namesto pravilno Ministrstvo za notranje zadeve, kot to pravilno navaja organ prve stopnje. Vendar po oceni sodišča ta napaka ni mogla vplivati na odločitev, saj tudi tožena stranka pravilno navaja vse ostale podatke o tožnici in njenih starših iz navedene evidence optantov, katero v celoti pravilno citira tudi organ prve stopnje. To so arhivski podatki, kar pomeni, da sta jih oba organa lahko uporabila, tožnica pa bi v postopku lahko dokazovala, da ti podatki iz te evidence niso točni. Vendar tožnica tega v postopku ni dokazovala, čeprav ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku in po podatkih spisov je bila tudi seznanjena z gradivom v spisih, in tega tudi v tožbi ne dokazuje. Zato tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v navedeno evidenco o opciji tožnice in njenih staršev za nemški Reich. Novela zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948, ki je v 1. členu določila, katere osebe se ne štejejo za državljane FLRJ iz prvega člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945, ni določila kriterijev in meril, po katerih naj bi se ugotavljala nemška narodnost teh oseb, vendar je po mnenju sodišča to določbo treba presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je bila novela zakona sprejeta. Upoštevajoč te okoliščine oziroma namen novele zakona, je tožena stranka na podlagi opcije za nemški Reich in preselitve tožnice in njenih staršev vanj, pravilno zaključila, da so se vsi trije opredelili za nemško narodnost. Kot podlago za navedeno ugotovitev torej tožena stranka ni upoštevala zaplembene odločbe in potrdila KNOO ..., zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen, obrazložila pa je tudi, zakaj meni, da drugi dokazi na odločitev ne morejo vplivati. Dejansko ugotovitev o nemški narodnosti tožnice in njenih staršev je torej tožena stranka sprejela na podlagi opcije in prijave o izselitvi iz ljubljanske province in dejanski preselitvi, zato je tožbeni ugovor o nasprotnem neutemeljen. Pravilno tožena stranka tudi ugotavlja, da je zgodovinsko splošno znano dejstvo, da so optirale za nemški Reich lahko le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti, ki so tudi "ex lege" pridobile nemško državljanstvo. Splošno znanih dejstev pa organu v postopku ni potrebno dokazovati (160. člen ZUP). Zato na odločitev ne more vplivati tožbena trditev o okoliščinah, v katerih je tožnica pridobila avstrijsko državljanstvo in njena mati ter da oče tega državljanstva sploh ni pridobil. Uveljavljani tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.