Jedro

Pri turistični taksi gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom URS občina uvede na podlagi zakona, v konkretnem primeru ZSRT. Občinam pa je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev višine turistične takse v razponu (prvi odstavek 26. člena ZSRT). Pogoji so navedeni in opredeljeni v drugem odstavku 24. člena ZSRT na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Bohinj tožniku za leto 2010 določila plačilo pavšalne turistične takse v višini 73,44 EUR z rokom plačila 31. 3. 2011. V obrazložitvi se sklicuje na 4. člen Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (v nadaljevanju OTTOB). Zavezanci za plačilo turistične takse so po navedeni določbi tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj. Turistična taksa se obračunava v letnem pavšalnem znesku. Tožnik, sicer s stalnim prebivališčem A., je 50 % solastnik nepremičnine na naslovu B. Pri določitvi višine turistične takse je prvostopenjski organ upošteval stanovanjsko površino objekta, ki spada v kategorijo od 30 do 60 m2 ter v skladu s 6. členom OTTOB določil 1600 točk. Višino turistične takse je prvostopenjski organ izračunal tako, da je število točk pomnožil z vrednostjo točke, ki je določena v 26. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT), ki znaša 0,0918 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, tožnikove ugovore glede neizpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT pa zavrača. Občina Bohinj kot turistično območje izpolnjuje vse kriterije, ki jih določa navedena določba, ter so javno dostopni in preverljivi. V letu 2003 je bilo ob sprejemu OTTOB v Občini Bohinj opravljenih več kot 100.000 nočitev, in sicer 342.753, o čemer vodi podatke pristojni občinski organ na podlagi mesečnih poročil o plačani turistični taksi. Te podatke so dolžni posredovati sobodajalci na podlagi Zakona o pospeševanju turizma (ZPT). V letu 2004 je bilo v nastanitvenih objektih na območju Občine Bohinj 3.842 ležišč, kar izhaja iz podatkov lokalne turistične organizacije in 631 objektov iz 7. točke 4. člena ZSRT (počitniških hiš oz. počitniških stanovanj). Slednje izhaja iz podatkov DURS, Izpostava Radovljica - zavezanci za plačilo davka od premoženja (objekti za počitek in rekreacijo). Ne glede na to, da se podatki Statističnega urada RS (61 nastanitvenih objektov, 1.555 sob, 5.333 ležišč in 330.792 nočitev) delno razlikujejo od podatkov Občine Bohinj, je mogoče na podlagi teh dejstev ugotoviti, da je bila upoštevana določba 24. člena ZSRT. Navedba, da Občina Bohinj ni objavila kriterijev in meril za določitev višine točk in s tem določitev vrednosti turistične takse, je neutemeljena, saj je število točk, ki jih določa tretji odstavek 6. člena OTTOB skladen z določbo 26. člena in 24. člena ZSRT, ki ju citira. Tudi ne držijo navedbe, da zavezanci za plačilo turistične takse po drugem odstavku 5. člena OTTOB v Občini Bohinj niso izenačeni s pravicami, kot jih imajo turisti, ker jim Občina Bohinj ni omogočila niti zagotovila kot lastnikom počitniških hiš in stanovanj brezplačnih ugodnosti in storitev, kot to velja za turiste. V nadaljevanju navaja ugodnosti in storitve, ki se financirajo iz turistične takse in se nudijo brezplačno turistom, lastniki počitniških hiš in stanovanj pa imajo pravico do nakupa „kartice gost Bohinja“ kot posebne ugodnosti, kar jim omogoča brezplačno parkiranje na štirih parkiriščih. V konkretnem primeru gre za plačilo t.i. pavšalne turistične takse, ki se ne plačuje glede na noč, ampak na podlagi zakonske domneve glede na število ležišč oz. velikost. Sklicuje na četrti odstavek 24. člena ZRST, ki ga citira. Z navedeno določbo je skladna 2. točka tretjega odstavka 6. člena ZTTOB. V obravnavanem primeru gre za upravno zadevo iz občinske pristojnosti, zato odloča na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno, in ne Ministrstvo za gospodarstvo.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija odločbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter očita kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Kolikor je po mnenju tožene stranka pobiranje letne pavšalne turistične takse izvirna pristojnost občine, potem v skladu s prvim odstavkom 140. člena URS ta turistična taksa ne velja za tožnika, ker ni občan Občine Bohinj. Županu očita, da ni podal odgovora na trditve tožnika glede pritožbenega organa. Citira 140. člena URS ter določbe iz Poročevalca DZ, po katerem so bile v skladu s 145. členom Poslovnika DZ pred sprejemanjem ZRST pozvane vse občine, da podajo svoje pripombe na prenos pristojnosti pobiranja turistične takse na občine. Zato pobiranje turistične takse ni izvirna občinska pristojnost, ampak z zakonom prenesena državna pristojnost na občine. Glede pritožbenega organa navaja drugi odstavek 68. člena ZLS in drugi odstavek 233. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožnika gre v obravnavanem primeru za pobiranje pavšalne turistične takse, ki je od države prenesena pristojnost na občine v Sloveniji, zato je v skladu z navedenimi določbami na drugi pritožbeni stopnji pristojno Ministrstvo za gospodarstvo RS. V nadaljevanju citira določbe OTTOB (drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 6. člena), ki je ogrozil socialno varnost tožnika (2. člen Ustave RS) in kršil načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), kot so pobudniki ustavne pobude za oceno ustavnosti določil 4. člena, 23. člena in 24. člena ZSRT že detajlno navedli v pobudi 6. 2. 2007, ki jo je Občina Bohinj tudi prejela. Lastniki hiš ne oddajajo sob turistom, ampak sami koristijo svoje premoženje z družinskimi člani, za katerega plačujejo tudi vse dajatve (davek na premoženje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča itd.). Tožeča stranka posebej opozarja na dopis Vlade RS, ki je bila predlagatelj ZSRT, kjer se je ugotavljala upravičenost in sum v neustavnost določil izpodbijanih členov ZSRT. Dejstvo, da je zakonodajalec v prvem odstavku 24. člena ZSRT arbitrarno in fakultativno prepustil občinam, da lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše, je v nasprotju s 14. členom v povezavi z 32. členom URS in v povezavi z 2. členom Protokola št. 4 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar ustvarja neenakost med državljani glede na lokacijo lastnine. Občine nimajo ustavne pravice arbitrarno odločati o tem, kateri državljani ne plačujejo dajatve, ki jih predpisuje zakon, ker je to ustavna pravica, dana izključno zakonodajalcu (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-233/97, U-I-296/95), ki se nanjo sklicuje in jo v določenih točkah citira. Očita protiustavnost določb drugega odstavka 5. člena in točke 2) tretjega odstavka 6. člena OTTOB.

Navaja drugi odstavek 24. člena ZSRT, ki ga citira. Navaja, da iz Lokalne turistične agencije izhaja, da ima tri različne podatke o opravljenem številu prenočitev v Bohinju, ki se med seboj razlikujejo tudi za 40 %. Občini Bohinj očita, da ni navedla vira verodostojnih strokovnih in neodvisnih uradnih podatkov o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT, niti niso bili ti podatki objavljeni v skladu s 154. členom URS, zato je tožniku onemogočila pravico do pritožbe, ter očita kršitev 23. člena in 25. člena URS ter 6. člena in 13. člena EKČP. Toženi stranki očita, da je v točki 1) tretjega odstavku 6. člena OTTOB določila maksimalno število 11 točk, ne da bi navedla, po katerih strokovnih kriterijih in merilih je ugotovila, da Občina Bohinj izpolnjuje določbo četrtega odstavka 26. člena ZSRT ter da ni objavila kriterijev in meril za določitev višine točk turistične takse. Brez opredelitve strokovnih kriterijev in meril, ki bi jih moral določiti že zakonodajalec po 26. členu ZSRT, je nemogoče dokazati, da Občina Bohinj izpolnjuje pogoje za določitev maksimalnega števila 11 točk. Za ilustracijo prilaga objavljene članke v javnih občilih. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter da ugotovi, da je izdana v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 140. člena URS oz. jo izreče za nično ter da prekine postopek in ga nadaljuje pred URS, v skladu s 156. členom URS, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja in jih zaradi ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po 147. členu URS država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve po pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Med namenskimi viri financiranja in spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je po drugem odstavku 20. člena ZSRT tudi turistična taksa, ki je namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Po 21. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, izvirne naloge, ki jih določi s splošnim aktom občine, ali so določene z zakonom. Občina za zagotavljanje potreb svojih prebivalcev po navedeni določbi med drugim kot izvirno nalogo omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine in v skladu z zakonom opravlja naloge s področja gostinstva, turizma in kmetijstva. Po 19. členu ZSRT je načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike vzpodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja v pristojnosti občin, zato v obravnavanem primeru ni utemeljen tožnikov ugovor stvarne nepristojnosti župana kot pritožbenega organa, saj ne gre za odločanje o zadevi iz prenesene državne pristojnosti in s tem za pristojnost odločanja ministrstva (16. člen ZUP).

Po 140. členu URS v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Slednje pomeni, da je funkcija občine zadovoljevanje javnih potreb na ravni lokalne skupnosti, v okviru urejanja lokalnih javnih zadev pa ima občina pravico izdajati predpise, s katerimi normativno ureja pravna razmerja. Napačno je zato stališče tožnika, da predpisi lokalne skupnosti ne morejo vplivati na njegove pravice in obveznosti samo zato, ker ni občan te lokalne skupnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da je bil ZSRT poslan lokalnim skupnostim v mnenje, saj to ne dokazuje, da gre za prenos izvrševanja nalog iz državne pristojnosti na lokalne skupnosti, temveč je izvedeno na podlagi 145. člena Poslovnika DZ, po katerem lahko predsednik DZ pristojne organe lokalnih skupnosti pozove tudi, če predlog zakona vsebuje določbe, ki neposredno posegajo v položaj lokalnih skupnosti.

Po 23. členu ZSRT turistično takso plačujejo državljani RS in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Po tretjem odstavku navedenega člena pa so zavezanci za plačilo tudi lastniki počitniških hiš oz. počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku v skladu z določilom 24. člena in 25. člena tega zakona. Po določbi 24. člena ZSRT lahko občine določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe ob pogoju:, da je bilo na njenem območju v preteklem letu opravljenih več kot 100.000 nočitev ali je na območju občine 1.500 ležišč v nastanitvenih objektih in da je na območju občine najmanj 200 objektov iz sedmega odstavka 4. člena ZSRT. Zavezanci za plačilo iz prvega odstavka 24. člena ZSRT plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, ki se določi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 26. člena ZSRT, pri čemer pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče (tretji odstavek 24. člena ZSRT). Znesek turistične takse se izračuna tako, da se pomnoži število točk z vrednostjo točke (drugi odstavek 26. člena ZSRT), ki je določena v tretjem odstavku 26. člena ZSRT. Po prvem odstavku 26. člena ZSRT določajo višino turistične takse občine v razponu od 3 do 11 točk. Slednje pomeni, da je občinam prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle ter določitev višine turistične takse v razponu, ki je po prvem odstavku 26. člena ZSRT.

Tudi pogoji, ki so določeni v 24. členu ZSRT, so po mnenju sodišča določeni na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem kršitve načela pravne države. Drugostopenjski organ je podrobno obrazložil izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT, na podlagi česar ima tožena stranka tudi po mnenju sodišča pooblastilo, da lahko določi, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Navedel je tudi vire, na podlagi katerih je prišel do teh podatkov, zato sodišče ocenjuje, da je navedba o neverodostojnosti in nepreverljivosti zbranih podatkov s strani tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT protispisna in neutemeljena, tožnik pa nima konkretnih ugovorov za dvom. Izpisi lokalnih člankov pa ne pomenijo utemeljenega dvoma, da podatki, ki se nanje sklicuje tožena stranka, ne bi bili pravilni in verodostojni.

Tožena stranka je navedla tudi okoliščine, ki utemeljujejo določitev števila točk v OTTOB, ki so skladne z določbami ZSRT o merilih in okvirih za določanje višine turistične takse. Očitek tožnika o neopredelitvi do pritožbenih ugovorov glede višine turistične takse in s tem zvezi, da obsega ugodnost in storitev, ki so na voljo turistom in lastnikom počitniških hiš in stanovanj, zato ni utemeljen. Iz četrtega odstavka 26. člena ZSRT izhaja, da občina pri določitvi točk na podlagi prvega odstavka tega člena ( ko določi višino turistične takse v razponu od 3 do 11 točk), upošteva vrsto turističnih gostinskih obratov, bivanje v sezonskem ali zunaj sezonskem obdobju in obseg ugodnosti in storitev, ki jih brezplačno nudi turistom. Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ navedel tudi okoliščine, ki utemeljujejo določitev maksimalnega števila točk v OTTOB, ki so skladne z določbami ZSRT o merilih in okvirih za določanje višine turistične takse in ni utemeljen očitek tožnika, da se drugostopenjski organ ni opredelil do pritožbenih ugovorov glede višine turistične takse in s tem zvezi do obsega ugodnosti in storitev, ki so na voljo turistom in lastnikom počitniških hiš in počitniških stanovanj. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača in jih posebej ne navaja.

Po četrtem odstavku 24. člena ZSRT se za objekte iz tega člena ( počitniške hiše in počitniška stanovanja) šteje, da je na objektu naslednje število ležišč: 2 ležišči do 30 m2 stanovanjske površine objekta, 4 ležišča od 30 do 60 m2 stanovanjske površine objekta, 5 ležišč nad 60 m2 stanovanjske površine objekta. Z izpodbijano odločbo je določena tožniku obveznost plačila turistične takse za leto 2010. Tožnik je solastnik (50 %) nepremičnine in temu primerno je tožniku naložena pavšalna turistična taksa skladno z OTTOB, pri čemer je upoštevano tam določeno število za ta primer število točk (1600), kar je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, ki se lahko preizkusi.

Tudi drugi tožbeni očitki, ki se nanašajo na izpodbijanje veljavne pravne podlage za odločanje o obveznosti plačila pavšalne turistične takse, so po mnenju sodišča neutemeljeni, kakor tudi očitek, da gre za diskriminacijo in poseg v pravice iz 14. člena URS. Sodišče ocenjuje, da s tem ni opravljen poseg v to pravico iz URS.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev URS niti EKČP, pa tudi ne razlogov ničnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ocenjuje, da tudi ne gre za situacijo iz 156. člena URS in da ne gre za protiustavnost določb ZSRT, kot navaja tožnik.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.