Jedro

Po teoriji o adekvatni vzročnosti je mogoče kot pravno upoštevan vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. Kot normalne se štejejo vse direktne posledice. V tožničinem primeru naj bi delna neograjenost dvorišča vrtca imela za posledico tožničino hitro reakcijo (tek za žogo, da ne bi stekel za njo kateri od varovancev) in zaradi te hitre reakcije je tožnici spodrsnilo, posledica tega pa je bil tožničin padec in poškodba zapestja. Očitno je, da slednje ni direktna posledica igre otrok na nepopolno ograjenem dvorišču. Po življenjskih izkušnjah hitra reakcija, ko je tožnica stekla za žogo (obuta v primerno obutev), ne pripelje do zdrsa in padca, še manj pa je taka posledica običajna, če je izhodišče za ugotavljanje vzročne zveze delna odsotnost ograje okrog igrišča. Pritrditi je reviziji, da bi bila lahko ograja odločilna za varnost mladoletnih otrok, ni pa namenjena varstvu vzgojiteljev. V danih okoliščinah sta bila tožničin padec in poškodba nekaj izrednega, tedaj taka posledica v razmerju okoliščine, ki je ugotovljena kot nedopustno ravnanje, ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 8.458 SIT in stroške za revizijo v znesku 106.200 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine 1.400.000 SIT je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodne posledice, ki so nastale tožeči stranki ob škodnem dogodku z dne 24.3.1998. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je zmotno stališče, da je zavarovanec tožene stranke (VVZ J.) krivdno odgovoren, ker ni poskrbel za varno delovno okolje in delovne razmere s tem, ko dvorišče vrtca ni bilo v celoti ograjeno in je dopuščal, da so se varovanci igrali na neprimernem prostoru. Takšna razlaga sodišč je pravno zmotno in brez podlage v izvedenih dokazih, saj kršitve Zakona o varstvu pri delu niso bile očitane niti dokazane. Razmere v vrtcu so podobne kot v drugih vrtcih, vrtec Z. ima uporabno dovoljenje, je najmanj enkrat letno pregledan s strani inšpekcijskih organov in glede ograje ni bilo nikoli pripomb. Zaključki glede varnega delovnega okolja so zato zmotni in nepravilni. Dejstvo, da dvorišče vrtca na manjšem delu ni bilo ograjeno, ne more predstavljati opustitve delodajalca tožnice v tem smislu, da ni poskrbel za varno delovno okolje in delovno razmerje. Tožena stranka vztraja, da tožničina nezgoda ni v vzročni zvezi z dejstvom, da dvorišče vrtca ni bilo z vseh strani obdano z ograjo. Prav tako to dejstvo ne predstavlja nedopustnega protipravnega ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke. Sodišči sta zmotno ocenili pravno relevantna dejstva glede vzročne zveze med tožničino poškodbo in dejstvom, da dvorišče vrtca ni bilo z vseh strani ograjeno. Z obrazložitvijo višjega sodišča, da so bili podani vsi elementi civilnega delikta, tožena stranka ne more soglašati. Ni podan element protipravnega ravnanja, saj je imel vrtec v Z. vsa ustrezna dovoljenja za vse objekte v uporabi vrtca. Tudi element vzročne zveze, ki naj bi se odražal v tožničini hitri reakciji, da ne bi kdo od varovancev stekel za žogo na lokalno cesto, ni podan. Nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica padla, ker ji je spodrsnilo na suhi asfaltni površini, ko je stekla za žogo. Do take spontane reakcije in do nezgode bi lahko prišlo tudi v primeru, če bi bilo igrišče v času nezgode ograjeno z vseh strani. Majhni otroci in njihove reakcije so namreč nepredvidljivi, zato morajo biti vzgojitelji pripravljeni hitro reagirati, kar je riziko te dejavnosti, ki se ga ne da preprečiti. Pravno zmotna je tudi ugotovitev glede krivde zavarovanca tožene stranke, ki naj bi se kazala v tem, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno delovno okolje in delovne razmere. Takšna trditev nima podlage v izvedenih dokazih, bila pa bi še sprejemljiva, če bi se v tej pravdi obravnaval zahtevek za škodo, ki jo je utrpel varovanec vrtca zato, ker igrišče ni bilo v celoti ograjeno. Sodišči namreč zanemarjata ali namerno nočeta videti dejstva, da je ograja v vrtcu namenjena varstvu varovancev, ne pa delavcem - vzgojiteljem, ki so odrasle osebe in za njihovo varnost ograja ne bi bila potrebna. Tudi namestitev ograje na še neograjenem delu igrišča ne bi v ničemer spremenila varnostnih in delovnih razmer zaposlenih vzgojiteljev. Sodišči sta zato napačno ocenili vzroke za tožničino poškodbo in s tem tudi odgovornost tožene stranke za nezgodo. Ob pravilni presoji bi sodišče ugotovilo, da je vzrok za nezgodo zgolj nesrečni slučaj, ki je posledica ravnanja tožnice same, za kar pa ni moč naprtiti odgovornosti zavarovancu tožene stranke.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja odločilna dejstva, ki se nanašajo na obstoj civilnega delikta v obravnavani zadevi: do nezgode je prišlo dne 24.3.1998 na delu, ki ga je tožnica opravljala kot vzgojiteljica v vrtcu Z. Mimo vrtca teče lokalna cesta, od katere se odcepi dovozna pot do vrtca. Dvorišče vrtca deloma obdaja ograja, ni pa ograjeno proti izhodu (začetku dovozne poti), kjer poteka lokalna cesta. Kritičnega dne so se na dvorišču vrtca varovanci igrali z žogo, ki jo je ena od varovank brcnila tako, da je zletela po dovozni poti proti lokalni cesti. Med vzgojiteljicami vrtca je obstajal dogovor, da je treba preprečiti, da bi žoga padla na bližnjo lokalno cesto in bi kateri od varovancev stekel za žogo. Zaradi preprečitve morebitne nesreče varovancev je v skladu s svojo delovno dolžnostjo zato tožnica morala hitro reagirati in na dovozni poti ujeti žogo, preden bi proti lokalni cesti stekel kateri od varovancev. Pri tem je tožnici spodrsnilo in je padla ter si pri tem poškodovala zapestje leve roke.

Upoštevaje navedena dejstva sta obe sodišči presodili, da so podani vsi elementi civilnega delikta in da je zato podan temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Šlo je za nedopustno ravnanje (za varovančevo dopuščanje igre na neograjenem dvorišču ob lokalni cesti), nastanek škode (tožničina poškodba zapestja leve roke), vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo (tožničina hitra reakcija, da ne bi kdo od varovancev stekel za žogo na lokalno cesto) in krivdo tožene stranke (zavarovanec tožene stranke kot delodajalec ni poskrbel za varno delovno okolje in delovne razmere).

Z opisano presojo revizijsko sodišče ne more soglašati. Pravno relevantna vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in posledico ni podana. Nižji sodišči sta šteli, da je otroška igra z žogo na (delno) neograjenem dvorišču vzrok za tožničin padec in poškodbo zapestja. Po teoriji o adekvatni vzročnosti v takih okoliščinah pravno relevatne vzročne zveze ni mogoče ugotoviti. Po tej je mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. Kot normalne se štejejo vse direktne posledice. V tožničinem primeru naj bi delna neograjenost dvorišča vrtca imela za posledico tožničino hitro reakcijo (tek za žogo, da ne bi stekel za njo kateri od varovancev) in zaradi te hitre reakcije je tožnici spodrsnilo, posledica tega pa je bil tožničin padec in poškodba zapestja. Očitno je, da slednje ni direktna posledica igre otrok na nepopolno ograjenem dvorišču. Po življenjskih izkušnjah hitra reakcija, ko je tožnica stekla za žogo (obuta v primerno obutev), ne pripelje do zdrsa in padca, še manj pa je taka posledica običajna, če je izhodišče za ugotavljanje vzročne zveze delna odsotnost ograje okrog igrišča. Pritrditi je reviziji, da bi bila lahko ograja odločilna za varnost mladoletnih otrok, ni pa namenjena varstvu vzgojiteljev. V danih okoliščinah sta bila tožničin padec in poškodba nekaj izrednega, tedaj taka posledica v razmerju okoliščine, ki je ugotovljena kot nedopustno ravnanje, ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna.

Ko torej presoja pravno odločilnih dejstev pokaže, da pravno odločilna vzročna zveza ni podana, sledi ugotovitev, da manjka eden izmed zahtevanih elementov za odškodninsko odgovornost. Zato je odveč obravnavanje obstoja vseh drugih elementov, saj morajo biti podani kumulativno. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je torej podan, ugotovitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke je zmotna. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.400.000 SIT z zakonskimi zamudnih obrestmi zavrnilo kot neutemeljen.

Zaradi spremembe sodbe je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z zakonom o sodnih taksah ter upoštevaje prevozne stroške ogleda na kraju samem na skupno 8.458 SIT. Povračila pritožbenih stroškov tožena stranka ni zahtevala. Stroške revizije je sodišče odmerilo v skladu z zakonom o sodnih taksah in z odvetniško tarifo na 106.200 SIT.