Jedro

Rok za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka zaradi obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP (1986) začne teči od vročitve odločbe zakonitemu zastopniku, ki je bil stranki postavljen, ker je bila ta tuj državljan in neznanega prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2169/97-10 z dne 23.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 30.6.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep z dne 26.11.1996. Z njim je Upravna enota K. zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka nacionalizacije, končanega z odločbo SO K. z dne 3.9.1979. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke bila odločba o nacionalizaciji tožnikovega premoženja vročena dne 6.9.1979 skrbniku, ki je bil tožniku postavljen z odločbo tedanjega skrbstvenega organa. Dan 6.9.1979 je datum, od katerega je začel teči 30-dnevni rok za obnovo postopka. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor, da je bil tožnik z odločbo o nacionalizaciji seznanjen šele z vročitvijo te odločbe dne 24.2.1994 in da je tega dne pričel teči rok za obnovo postopka. Dne 24.2.1994 je bil tožnik kot upravičena oseba le seznanjen z obstojem odločbe o nacionalizaciji (80. člen ZUP). Glede nato, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po izteku zakonskega roka, je po presoji tožene stranke odločitev prvostopnega organa pravilna.

Sodišče prve stopnje se s presojo tožene stranke strinja. Odločba SO K. z dne 3.9.1979, s katero so bile tožniku nacionalizirane nepremičnine, je bila vročena dne 6.9.1979 F.R., ki je bil z odločbo Občinske skupnosti socialnega skrbstva K. z dne 14.8.1979 postavljen za skrbnika tožniku kot tujemu državljanu neznanega bivališča. Ob ugotovitvi, da je bil tožniku postavljen skrbnik zato, da je v postopku nacionalizacije njegovih nepremičnin varoval njegove pravice in pravne koristi in je bila dne 6.9.1979 skrbniku vročena odločba o nacionalizaciji, je po presoji sodišča prve stopnje pravilna ugotovitev prvostopnega organa in tožene stranke, da je pričel teči predpisani enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka z dnem, ko je bila odločba vročena tožnikovemu zakonitemu zastopniku in ne od dne 23.2.1994, ko je bila na izrecno tožnikovo zahtevo odločba vročena tudi njemu.

V pritožbi tožnik vztraja pri trditvi, da rok za vložitev predloga za obnovo ni zamujen, ker mu je bila odločba o nacionalizaciji dejansko vročena 24.2.1994, kot to izhaja iz uradnega zaznamka na tej odločbi in kot to navaja izpodbijana sodba. Zato ne drži razlogovanje tožene stranke, da je bil tožnik dne 24.2.1994 le seznanjen z obstojem te odločbe. Tožnik je dne 9.3.1994 vložil pritožbo zoper odločbo Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve SO K. z dne 3.9.1979, šele podrejeno je predlagal obnovo postopka. Dosedaj o pritožbi ni bilo odločeno, temveč se je ves čas postopka odločalo o podrejenem zahtevku. Sama pritožba ni bila nikoli ne zavržena ne zavrnjena. Tudi iz tega razloga je potrebno napadeno sodbo spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka in Državna pravobranilka RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da vročitev odločbe o nacionalizaciji iz leta 1979 tožniku dne 24.2.1994 pomeni vročitev, od katere bi šele začel teči rok za obnovo postopka. Če je stranki določen zakoniti zastopnik, ta opravlja v imenu stranke dejanja v postopku. Ker je bil v postopku nacionalizacije tožniku z odločbo skrbstvenega organa določen zakoniti zastopnik - skrbnik, kateremu je bila odločba vročena (dne 6.9.1979), je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je od vročitve odločbe skrbniku začel teči rok za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka in sicer zaradi obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86 enomesečni subjektivni rok (5. točka 1. odstavka 252. člena ZUP/86).

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je bila kasneje (dne 24.2.1994) na tožnikovo zahtevo odločba res vročena tudi njemu. Ta vročitev pa ne pomeni, da je na novo začel teči rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, kot to trdi tožnik. Za tako stališče ni podlage v ZUP. Vročitev odločbe postavljenemu skrbniku ima namreč enak pravni učinek, kakor če bi bila odločba vročena sami stranki.

Na odločitev tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je tožnik vložil pritožbo in v njej podrejeno uveljavljal predlog za obnovo postopka. Upravni organ je tožnikovo vlogo z dne 9.3.1994 naslovljeno kot "pritožba oziroma predlog za obnovo postopka" pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, saj je pritožbeni rok očitno potekel. Zato ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, če v odločbi ni ugotovil, da je pritožbeni rok potekel in da zato vlogo obravnava kot predlog za obnovo postopka.

Ker je pritožba neutemeljena in niso podani razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.