Jedro

Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 9. 2014 in št. ... z dne 7. 4. 2014. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 90.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in v njej navaja, da je bila zadeva pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo obravnavana in da so bili izpuščeni glavni dokazi, ki jih je predlagal sodišču. Res je sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je varuhinja bolnikovih pravic opravila poizvedbo glede možnosti prezavarovanja. Tožena stranka je zgolj dala možnost odjave, ni pa mu bilo pojasnjeno glede možnosti ponovnega zavarovanja. Da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sklenitev ustreznega zavarovanja izhaja že iz sklepa sodišča opr. št. Bpp iz leta 2003. Že v letu 2005 je vložil tudi odškodninsko tožbo na Vrhovno sodišče RS in ves čas dajal tudi pritožbe ter pobude glede ureditve zavarovanja. Obrnil se je tudi že na Ustavno sodišče RS. Šele potem, ko je zbolel se je invalidsko upokojil. Ista zadeva se sedaj razpravlja po več kot enajstih letih. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za stornacijo lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(2) za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 10. 2012. 6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zavarovan kot kmet kooperant v času od 27. 11. 1982 do 31. 12. 1983. Od 1. 1. 1984 dalje pa je bil obvezno zavarovan kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)(3) , po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Da je bil tožnik o dolžnosti spremembe obveznega zavarovanja obveščen, med strankama tudi ni sporno, izhaja pa tudi iz uradnega zaznamka v upravnem spisu z dne 8. 4. 1998. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti 7. 10. 1999 vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, kajti s 4. 10. 2012 je bil invalidsko upokojen. Prijava v pokojninsko in invalidsko zavarovanje je razvidna tudi iz fotokopije obrazca o prijavi, ki je datirana z dne 7. 10. 1999. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Kot razlog je navedel probleme v zvezi z davčno izvršbo ter nadalje, da kljub poizvedbam varuhinje bolnikovih pravic, je tožena stranka odgovorila le glede možnosti za odjavo, ni pa mu bilo pojasnjeno glede možnosti nove prijave v zavarovanje. Zaradi tega tudi ni prišlo do odjave iz zavarovanja. Tožena stranka je torej zadevo obravnavala kot predlog tožnika za odpravo (stornacijo) vključitve v zavarovanje.

7. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)(4) v šestem poglavju ureja lastnost zavarovanca. V prvem odstavku 75. člena je določeno, da ima lastnost zavarovanca po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje. V bistvu enako določbo je vseboval že Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ)(5) , na podlagi katerega je tožena stranka tožnika 7. 10. 1999 vključila v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. ZMEPIZ-1 pa v 80. členu določa ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca in sicer v primeru, če 1.) ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, 2.) ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje, 3.) je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje, 4.) je oziroma je bil zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 5.) v primeru, da je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja in 6.) če drug pristojni organ ugotovi obstoj okoliščin, iz katerih izhaja, da je bila prijava v zavarovanje podana v nasprotju z dejansko ugotovljenim zavarovalnim razmerjem. Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZPIZ-1 se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča navedene določbe na dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Kot to poudarja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka je bil status zavarovanca v spornem obdobju pravnomočno urejen. Iz sodne prakse tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS(6) izhaja, da tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom (skladno z 85. členom ZMEPIZ-1 se za odločanje o zadevah iz 80. - 84. člena tega zakona uporabljajo določbe o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja). Nenazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da je za odločitev o zadevi bistveno obdobje od 1. 1. 2000 (tretji odstavek 81. člena ZPIZ-1). To pa pomeni, da je bil tožnik že vključen v zavarovanje in se sama vključitev, ki je bila opravljena v letu 1999, upoštevaje omenjeno določbo, niti ne more več presojati. Ali so obstajali pogoji za nadaljnje zavarovanje oziroma ali so obstajali razlogi za izvzem iz zavarovanja po določbi 18. člena ZPIZ-1 pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil tožnik obveščen o možnostih za izvzem oziroma odjavo iz zavarovanja. S tem v zvezi sodišče prve stopnje omenja tudi dopise, med drugim tudi dopis, ki je bil tožniku preko varuhinje bolnikovih pravic posredovan 10. 3. 2005. Tožniku je bilo pojasnjeno, da glede na ugotovljeno višino katastrskega dohodka za leto 2004, se lahko odjavi iz obveznega zavarovanja kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Tožnik pa se kljub takemu pojasnilu iz obveznega zavarovanja ni odjavil. V zvezi z njegovimi pritožbeni navedbami, da mu ni bilo pojasnjeno, ali se lahko prezavaruje (očitno zavaruje na drugi podlagi), pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi se s tem vprašanjem moral že tedaj obrniti na toženo stranko in bi v zvezi s tem tudi dobil potrebna pojasnila. Če je obstajala druga podlaga za zavarovanje, pa bi moral že sam pri toženi stranki na podlagi določb ZMEPIZ vložiti predlog za spremembo zavarovanja. V času, ko je tožnik vložil vlogo (13. 2. 2014) ni bil več vključen v zavarovanje, kar pomeni, da v tem primeru ne pride v poštev odjava iz zavarovanja za nazaj.

9. Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi plačilo odškodnine. Tak zahtevek je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo. Tožnik v pritožbi s tem v zvezi ne podaja nobenih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zato omenjeno odločitev preizkusilo le glede uporabe materialnega prava in pa kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Teh kršitev pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni izpolnjen en od potrebnih elementov za obstoj civilnega delikta, kar posledično pomeni, da tudi ni podane odškodninske obveznosti tožene stranke. Razen tega sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je zahtevek zastaran. Sodišče se s tem v zvezi utemeljeno sklicuje na prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju: OZ)(7) , kjer je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. V 352. členu OZ pa je določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je zavarovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, od kar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik najkasneje v letu 2004 bil seznanjen z dejstvom, da je bil po uradni dolžnosti prijavljen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Od takrat se tožniku tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni več izplačevalo. Tožnik je bil z nastankom morebitne škode seznanjen že v letu 2004. Ker je od leta 2004 pa do vložitve tožbe v letu 2014 potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da je zahtevek za plačilo odškodnine zastaran.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 45/1995 s spremembami.

(6) kot npr. VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011

(7) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.