Jedro

Če sodišče pri podaljšanju pripora upošteva okoliščino, da je obdolženec še v drugih kazenskih postopkih, ki niso pravnomočno končani, to ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 14.7.2003 obd. B.P. po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za 2 meseca, to je do 15.9.2003 do 11.30 ure.

Zagovorniki obd. B.P., odvetniki Odvetniške družbe Č. o.p. iz G., so dne 24.7.1003 vložili zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani v sklepu o uvedbi preiskave. Povsem pravilno je stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v sklepu o podaljšanju pripora, da utemeljen sum izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter da doslej zbrani dokazi ne zmanjšujejo utemeljenosti suma do te mere, da bi lahko bil vprašljiv. Udeležba G.P. je razvidna tudi iz njegove povezave s sorodnikom L.S., ko mu je preskrbel garantno pismo in bil z njim na obisku, oškodovanec pa je L.S. prepoznal kot osebo, ki ga je izsiljevala. Če je torej izkazan utemeljen sum, da je bil pri dejanjih udeležen G.P., potem navedbe, da priči E.L. in S.S. nista prepoznali enega od obdolžencev, nima bistvene teže. Neutemeljene so tudi navedbe, da za odločitev o podaljšanju pripora kot argument ne more služiti dejstvo, da je obdolženi B.P. še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in da torej ni bil pravnomočno obsojen. Čeprav je seveda res, da je bil obdolženi P. kaznovan le zaradi kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. odstavku 301. člena KZ, pa podatki o drugih kazenskih postopkih dajejo podlago za oceno, da je izkazana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper tuje premoženje z elementi nasilja. Ker je utemeljen sum podan, izkazana pa tudi nevarnost ponavljanja, nima prav vložnik zahteve, da se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da je potrebno pripor podaljšati še za 2 meseca, ne glede na odsotnost utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti. Oba elementa sta izkazana, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila. Iz njene obrazložitve, v kateri navaja, da pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave nikakor ne more pomeniti utemeljenosti suma, ki ga sodišče v sklepih o podaljšanju oziroma odreditvi pripora ne bi bilo dolžno utemeljevati povsem določno in jasno, je razviden očitek, da utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen. S tem zahteva nakazuje na pomanjkanje razlogov o tem odločilnem dejstvu. Po drugi strani pa z navedbo, da je "sodišče samo s seboj v nasprotju", ko obrazlaga, da priči E.L. in S.S. ob prepoznavi, opravljeni dne 19.5.2003, nista prepoznali enega izmed obdolžencev, ne zmanjšuje verjetnosti, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, do te mere, da bi bil vprašljiv obstoj utemeljenega suma, ocenjuje, da so razlogi napadanega sklepa s seboj v nasprotju. Vse to pomeni, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pravnomočni sklep vsebuje razloge, s katerimi ugotavlja nadaljnji obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani. Pri tem navaja, da je utemeljen sum bil ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave. Z obrazložitvijo, ki sledi temu zaključku, pa s presojo pred in med preiskavo zbranih ter izvedenih dokazov in iz njih izhajajočih dejstev v bistvu ugotavlja, da se okoliščine od izdaje sklepa o uvedbi preiskave niso tako spremenile, da utemeljen sum ne bi bil več podan. Temu nasprotno ocenjuje, da med dosedanjo preiskavo izvedeni dokazi utrjujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma. Pri tem obrazlaga, zakaj rezultat prepoznave, ki sta jo dne 19.5.2003 opravili priči E.L. in S.S., ni odločilen za navedeno presojo. Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijani sklep v zvezi z utemeljenim sumom kot enim od temeljnih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora ni obrazložen in prav tako ne, da so njegovi razlogi glede tega odločilnega dejstva v prejcejšnji meri s seboj v nasprotju. Zato zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

Pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je sodišče upoštevalo objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Tak zaključek je oprlo na ugotovljeno težo in način storitve kaznivih dejanj, pri katerih gre za dalj časa načrtovano kaznivo dejavnost (dejanje izsiljevanja), s pritegnitvijo sostorilca iz Srbije ter obdolženčevo nagnjenost k nasilnemu ravnanju. Ugotovilo je, da to okoliščino potrjujeta obdolženčeva dosedanja kaznovanost in dejstvo, da se zoper njega vodijo še drugi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj, pri katerih je prisotno nasilje. Sodišče je glede na to utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Upoštevanje okoliščine, da je obdolženec še v drugih kazenskih postopkih, ki niso pravnomočno končani, ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti. S standardom verjetnosti, ki velja za utemeljen sum, sodišče presoja tudi ostala v zvezi z odreditvijo ali podaljšanjem pripora pravno pomembna dejstva. Zato je na nagnjenost h kaznivemu ravnanju, ki vključuje tudi nasilje kot obdolženčevo osebno lastnost, mogoče sklepati na podlagi uvedenih kazenskih postopkov. Res je, da je zoper obdolženca uvedena kazenska preiskava zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, toda sodišče je glede na način njune storitve ocenilo, da gre za dejanji, s katerimi se ogroža varnost ljudi. S tem je utemeljilo, da je zaradi zagotovitve te varnosti podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno.

Ob pogojih določbe 2. odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča podaljšati pripor na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca največ še za 3 mesece. Če so podani vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (utemeljen predlog, obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga), Vrhovno sodišče pripor podaljša. Pri tem glede na določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, oceni, kakšen čas je potreben še za izvedbo predlaganih preiskovalnih dejanj. Sodišče je pri podaljšanju pripora z izpodbijanim sklepom ravnalo v skladu z navedenimi določbami. Ugotovilo je, da je predlog za podaljšanje pripora utemeljen, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter presodilo, da je za izvedbo vseh procesnih dejanj potreben čas dveh mesecev. Zato nakazovanje zahteve za varstvo zakonitosti, da je napadeni sklep tudi v tem pogledu nezakonit, pri čemer izhaja iz lastne ocene predloga preiskovalne sodnice, ni utemeljeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obd. B.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).