Jedro

Odločitev rednih sodišč ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev. Vse zatrjevane kršitve je treba uveljavljati v postopkih, na katere se nanašajo. Tudi kršitev ustavnih pravic je namreč mogoče uveljavljati le v okviru pravnih sredstev, določenih v teh postopkih.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Mariboru zavrgel pritožbo, vloženo dne 19. 1. 2017 v zvezi s pravdnimi zadevami Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II P 396/2016, III P 393/2016, III P 397/2016, II P 394/2016 in III P 395/2016, zoper sklep št. Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016. S tem sklepom je Višje sodišče v Mariboru po predsedniku sodišča na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) odločilo, da se pristojnost za sojenje v štiridesetih pravdnih zadevah Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu prenese na Okrožno sodišče v Mariboru, med njimi so tudi zgoraj navedene pravdne zadeve. Zoper ta sklep je tožeča stranka iz tega upravnega spora, ki sicer nastopa v navedenih pravdnih zadevah kot tožena stranka, po svojem pooblaščencu dne 19. 1. 2017 vložila pritožbo. Ta je bila z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom zavržena z obrazložitvijo, da sklep št. Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016 predstavlja akt sodne uprave na podlagi 105.a člena ZS. ZS ne določa organa, ki bi odločal o pritožbah zoper sklepe o prenosu pristojnosti, zato je ta sklep dokončen in zoper njega pritožba ni dovoljena. Iz tega razloga je bila pritožba z izpodbijanim sklepom kot nedovoljena zavržena (drugi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZS).

2. Tožeča stranka ta sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe zakona in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da izpodbijana odločitev sploh ne temelji na določbah ZUP, ampak na sodni praksi iz leta 1997, in sicer odločbi št. VS RS I Ips 612/95 z dne 3. 4. 1997, ki temelji na ZUP iz leta 1956, ta pa je v drugem odstavku 11. člena določal, da je v primeru, če ni upravnega organa druge stopnje, pritožba zoper odločbo dovoljena samo tedaj, kadar tako določa zakon, v tem primeru pa mora biti določen tudi organ, ki bo o pritožbi odločal. Sedaj veljavni ZUP take določbe ne vsebuje, pritožba pa je dovoljena v skladu z določbo 13. člena sedaj veljavnega ZUP. Ker ta določba ni bila uporabljena, to po mnenju tožeče stranke pomeni kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep krši tudi pravico tožeče stranke do pravnega sredstva kot enega izmed temeljnih načel pravne države iz 25. člena Ustave RS. Kolikor pa bi kljub temu zavzeli zmotno stališče, da zoper sklep o prenosu pristojnosti pritožba ni dovoljena, bi taka odločitev poleg kršitve pravice do pravnega sredstva predstavljala tudi neskladnost 60. člena ZS z 2. členom Ustave RS, ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. V primeru, da pritožba zoper sklep o prenosu pristojnosti po sedaj veljavni ureditvi ni dovoljena, tožeča stranka predlaga, da sodišče predmetni postopek prekine na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in začne postopek za oceno ustavnosti 60. člena ZS. Sicer tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne temu organu v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka je sodišču poslala predmetni spis s pripombo, da lahko tožeča stranka morebitno kršitev določb o krajevni pristojnosti oziroma kršitev ustavno zavarovane pravice do zakonitega sodnika, uveljavlja v sodnem postopku v okviru posameznega pravdnega postopka, ki se vodi pred rednim sodiščem.

5. Tožba je nedovoljena.

6. Obravnavana zadeva se nanaša na odločitev predsednika višjega sodišča, sprejeto na podlagi 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju (prvi odstavek 105.a člena ZS). Predsednik sodišča, ki odloči o prenosu pristojnosti, določi število in vrsto zadev, ki bodo prenesene, ter pravila za izbiro zadev. Predsednik sodišča je o tem odločil s sklepom z dne 18. 5. 2016, tožeča stranka pa s tožbo v upravnem sporu izpodbija nadaljnjo odločitev predsednika višjega sodišča, da se pritožba zoper tak sklep kot nedovoljena zavrže. 7. Tožeča stranka torej v upravnem sporu izpodbija posamični akt sodišča, izdan v okviru izvrševanje sodne funkcije. Glede tega sodišče pojasnjuje, da tožba v upravnem sporu (po 2. členu ZUS-1) ni dovoljena, če se izpodbija posamični akt oziroma dejanje sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. 3. člen ZUS-1 namreč določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 8. 3. člen ZUS-1 torej akte, ki jih sprejemajo nosilci sodne veje oblasti v izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti, izrecno izvzema iz aktov, o katerih je mogoče odločati v upravnem sporu. Ustava RS pristojnost sodne veje oblasti določa v 126. členu, po katerem pristojnost in ureditev sodišč določa zakon. Glede višjih sodišč ZS v 104. členu določa, da so višja sodišča pristojna: 1. za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja; 2. za odločanje v sporih o pristojnosti med okrajnimi oziroma okrožnimi sodišči s svojega območja in za odločanje o prenosu pristojnosti na drugo okrajno oziroma okrožno sodišče s svojega območja ter 3. za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon.

9. Izpodbijana odločitev je bila torej izdana v postopku o prenosu pristojnosti za določene pravdne zadeve, pristojnost za postopanje v tovrstni zadevi pa je višjemu sodišču dana s 104. in 105.a členom ZS.

10. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016, sklep Upravnega sodišča RS, št. II U 241/2016-6 z dne 6. 7. 2016 in Vrhovnega sodišča RS št. I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016). Vse zatrjevane kršitve je treba uveljavljati v postopkih, na katere se nanašajo, v obravnavanem primeru so to zgoraj navedene pravdne zadeve. To velja tudi v primeru, ko se tožba sklicuje na kršitev ustavnih pravic. Tudi kršitev ustavnih pravic je namreč mogoče uveljavljati le v okviru pravnih sredstev, določenih v teh postopkih.

11. Na gornji zaključek ne vpliva obrazložitev iz izpodbijanega sklepa, da se v zadevah sodne uprave na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZS smiselno uporabljajo določbe ZUP. Določbe ZUP v tem primeru pomenijo le rešitev vprašanja, katere postopkovne določbe se v primeru odločanja v postopku sodne uprave uporabijo (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 197/2016 z dne 12. 7. 2016), odločanje o prenosu sodne pristojnosti na podlagi 105.a člena ZS pa, ne glede na to katera postopkovna pravila se pri tem uporabljajo, pomeni izvajanje sodne in ne upravne funkcije. Odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo v izvrševanju sodne funkcije, pa po določbi 3. člena v zvezi z 2. členom ZUS-1 ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu. Po obrazloženem je tožeči stranki sodno varstvo oziroma možnost uveljavljanja zatrjevanih kršitev zagotovljeno v okviru odločanja v zadevah, na katere se odločitev o prenosu pristojnosti nanaša, zato sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke glede sprožitve postopka pred Ustavnim sodiščem o oceni ustavnosti 60. člena ZS.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.

13. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem določilo kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.