Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena gospodarska pogodba. Za take pogodbe pa je v 349. členu OZ predpisan triletni zastaralni rok. V enoletnem zastaralnem roku iz 355. člena OZ zastarajo tiste terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefona in poštnih predalov, ki jih imajo ti ponudniki do svojih komitentov, ne pa do pogodbene stranke iz sklenjene gospodarske pogodbe. Iz trditvene podlage pravdnih strank pa izhaja, da je tožnica po naročilu toženke njenim komitentom na podlagi sklenjene pogodbe dostavljala poštne pošiljke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana odločba**

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka, sklep), delni umik tožbe za glavnico v znesku 68,63 EUR s pripadki vzelo na znanje in postopek v tem delu stavilo (II. točka izreka, sklep). Razsodilo je, da mora toženka plačati tožnici 3.659,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od treh zneskov, razvidnih iz III. točke izreka ter toženki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 713,99 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. V dokaznem postopku je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica v obdobju od 1. 6. 2017 do 15. 12. 2017 od toženke kot pošiljateljice do naslovnikov po njenem naročilu prepeljala 1.366 pošiljk, (2) da toženka konkretiziranih trditev o nepravočasnem, nepravilnem oziroma neopravljenem prevozu ter reklamacij storitev, razen za 29 pošiljk, ni podala (3) da je bil 17. 7. 2018 objavljen oklic o začetku stečajnega postopka nad tožnico in med drugim (4) da je bil predlog za izvršbo vložen 15. 10. 2020. Na podlagi teh dejstev je presodilo, (a) da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi pogodbe o prevozu stvari po 666. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in naslednjih, (b) da je ugovor toženke o nepravočasnem in nepravilnem prevozu v pretežni meri pavšalen, (c) da je v 349. členu OZ za terjatve iz gospodarskih pogodb, kamor sodi tudi pogodba med pravdnima strankama, predpisan triletni zastaralni rok (d) in da skladno z 249. členom ZFPPIPP zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka, zaradi česar je bil tek zastaranja zadržan od 17. 7. 2018 do 17. 7. 2019, torej vtoževane terjatve niso zastarane. Ugotovilo je, da je tožnica umaknila tožbo na plačilo terjatev za 26 pošiljk, za preostale 3 (od 29 konkretno reklamiranih) sta pa bili dve pošiljki s številkami 090438008125 in 0904388008027 že plačani ter nista predmet tega spora, tretja pošiljka št. 090438006984 pa toženki nikoli ni bila zaračunana.

**Pritožba toženke**

3. Proti tej odločbi se je toženka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ni citirala, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker ni upoštevalo predlogov toženke o zaslišanju njenega direktorja in se ni opredelilo do seznama strank, ki pošiljk niso prejele. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da je sodišče prve stopnje sporno razmerje presojalo po 666. členu OZ in da morajo gospodarski subjekti ravnati z večjo skrbnostjo. Zato bi sodišče moralo uporabiti Zakon o poštnih storitvah. Šele ob pravilni uporabi predpisa je mogoče pravilno ugotoviti, ali je bila storitev opravljena, ali pa tožnica želi zgolj priti do neupravičene pridobitve brez pravne podlage. Kar se tiče zastaranja, je sodišče prve stopnje uporabilo napačni predpis, saj bi moralo uporabiti 355. člen OZ, ki predpisuje enoletni zastaralni rok za poštne terjatve in za ostale terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Povsem nerazumljivo je, da je tožnica priznala izgubo 69 paketov in za ta znesek zmanjšala tožbeni zahtevek, sodišče pa ji je to celo dovolilo. Vrednost blaga v paketih je presegala vrednost, ki jo terja tožnica. Glede na navedeno sodišče ni pravilno pretehtalo dokazov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane odločbe in povrnitev vseh svojih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka.

4. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

7. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej v SMV ni mogoče uspeti. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno pretehtalo dokazov, pomeni grajo dokazne ocene, to je uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Neupoštevanje dokaznih predlogov ene od strank lahko izjemoma preraste v absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, vendar le, če je taka kršitev ustrezno utemeljena. Zgolj s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predlogov tožene stranke ter da je brez pravne podlage zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje direktorja toženke, pa pritožnica te kršitve ni utemeljila. Isto velja za pritožbeno navedbo, da se sodišče ni opredelilo do predloženega dokaza; e-pošte in seznama strank (prejemnikov, ki niso prejeli poštnih pošiljk …).

9. S pojasnjevanjem, da Zakon o poštnih storitvah določa, _katere fizične ali pravne osebe in pod katerimi pogoji opravljajo točno določene storitve in opredeljuje pomen pojmov kot so distribucija, dostava, dostavljalec, sprejem pošiljke in vse ostale pojme, predvsem pa adekvatno odgovarja na sporno in večkrat izpostavljeno vprašanje toženke o tem, kakšne dolžnosti ima prejemnik naročila, kakor tudi kdaj in pod kakšnimi pogoji se šteje, da je bil posel prevzet, predvsem pa, kdaj in pod kakšnimi specifičnimi pogoji se smatra, da je bil pravilno opravljen in izvršen_, pritožnica ni obrazložila, zakaj naj bi bila izpodbijana sodba pravno zmotna. Poteguje se torej za uporabo Zakona o poštnih storitvah namesto tistih določil OZ, ki urejajo prevozno pogodbo, vendar uporaba katerih določil (ZPSto-2) bi pripeljala do odločitve njej v prid, ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa teh ne vidi. Svojega stališča, da bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, kdaj in pod katerimi pogoji se šteje, da je _posel prevzet in pravilno izvršen_, pa tudi ni utemeljila.

10. Pritožbena navedba, _da je sodišče napačno uporabilo materialni predpis, ki ne upošteva posebnosti konkretnega pogodbenega razmerja in ki ga sodišče samo pavšalno opredeljuje kot "prevoz" blaga, čemur sledijo napačni izsledki in sodba, ki v celoti razbremenjuje tožnico do njenih temeljnih obveznosti v pogledu količine in pravočasno opravljene storitve ter na kateri naslov in ob kakšni potrditvi je to storitev opravila, kar naj bi bila podlaga za izdajo njenih računov_, je prav tako do te mere pavšalna, da pritožbeno sodišče tudi nanjo ne more konkretno odgovoriti.

11. Ne le za tožnico, ampak tudi za toženko veljajo določila 6. člena OZ o skrbnosti dobrega gospodarstvenika pri izpolnjevanju njune poklicne dejavnosti, saj sta obe pravdni stranki gospodarski družbi. Sicer pa svojega stališča, da bi moralo sodišče upoštevati, da za tožnico zakon zapoveduje skrbnost dobrega gospodarja, pritožnica ni konkretizirala niti utemeljila svojega stališča, da je bilo to načelo v tej pravdi kršeno.

12. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče glede zastaranja terjatev tožnice moralo upoštevati 355. člen OZ, ki predpisuje enoletni zastaralni rok. Med pravdnima strankama je bila sklenjena gospodarska pogodba, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Za take pogodbe pa je v 349. členu OZ predpisan triletni zastaralni rok. V enoletnem zastaralnem roku iz 355. člena OZ zastarajo tiste terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefona in poštnih predalov, ki jih imajo ti ponudniki do svojih komitentov, ne pa do pogodbene stranke iz sklenjene gospodarske pogodbe. Iz trditvene podlage pravdnih strank pa izhaja, da je tožnica po naročilu toženke njenim komitentom na podlagi sklenjene pogodbe dostavljala poštne pošiljke.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da umiku tožbe toženka ni nasprotovala. Zato je neutemeljeno pritožbeno ogorčenje, da je sodišče prve stopnje dovolilo znižanje tožbenega zahtevka, ki je sicer njej v prid. 14. Pritožbe proti I. točki izreka pritožnica ni obrazložila. Zato je bila ta odločitev v pritožbenem postopku deležna le uradnega preizkusa. V tem okviru pa kakšnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo.

_Zaključek_

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.