Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje le ugotovilo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je izčrpalo svojo dolžnost glede na veljavno zakonsko ureditev in upravno sodno prakso upravnega sodišča v času odločanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 4. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1. navedene sodbe ugodilo tožbi in ugotovilo, da je tožena stranka v kazenskem postopku kršila pravico tožnika do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V izreku pod točko 2 je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 226.416 SIT v roku 15 dni od prejema te sodbe brezobrestno po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse pod izvršbo. V izreku pod točko 3. je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. V izreku pod točko 4. pa je sodišče prve stopnje tožnika glede odškodninskega zahtevka napotilo na pot pravde.

V obrazložitvi k 4. točki izreka sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik s tožbo uveljavljal tudi plačilo odškodnine zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v znesku 9,700.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri in sicer od zneska 8,700.000 SIT od 1.10.2000 dalje do plačila od zneska 1,000.000 SIT, pa za čas od 26.10.2005 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Glede na to, da bi odločitev o zahtevku o povrnitvi škode zaradi kršitve navedene pravice bistveno podaljšala postopek v tem upravnem sporu, je sodišče prve stopnje napotilo tožnika, da uveljavlja svoj zahtevek v pravdi, kot to določa 2. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo le zoper 4. točko izreka navedene sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi navaja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu sodbe, da bi odločitev o zahtevku o povrnitvi škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja bistveno podaljšala postopek v tem upravnem sporu, zmotna. Pritožnikov dajatveni oziroma odškodninski zahtevek v pretežnem delu temelji na listinah, ki se nahajajo v sodnem spisu, poleg vpogleda listin pa bi moralo sodišče zaslišati le še tožnika kot stranko in njegovo ženo kot pričo, vse navedene dokaze pa bi lahko sodišče izvedlo na eni obravnavi, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o bistvenem podaljšanju postopka v upravnem sporu zmotna. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pod točko 4. izreka razveljavi in zadevo vrne v navedenem delu v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki naj odloči o odškodninskem delu zahtevka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik sprožil upravni spor zaradi varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve te ustavne pravice. Sodišče prve stopnje je v okviru svojih pristojnosti delno ugodilo tožnikovi tožbi in ugotovilo, da je bila tožniku v kazenski zadevi kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku (1. točka izreka sodbe in sklepa). Glede odškodninskega zahtevka pa je sodišče prve stopnje tožnika napotilo na pot pravde (4. točka izreka sodbe in sklepa). Sporno je, ali je bila odločitev o napotitvi tožnika z njegovim odškodninskim zahtevkom na pravdo, ki jo tožnik v pritožbenem postopku izpodbija, pravilna.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je le ugotovilo kršitev navedene ustavne pravice na podlagi 1. odstavka 62. člena ZUS, v obravnavani zadevi izčrpalo svojo dolžnost glede na veljavno ureditev in upravno sodno prakso upravnega sodstva v času odločanja. Res je, da ZUS v 1. odstavku 62. člena pooblašča sodišče, da v primeru kršitev ustavnih pravic s posamičnimi akti in dejanji po ugotovitvi nezakonitosti akta ali dejanja sme odločiti tudi o zahtevku za povrnitev škode. Toda, pravica do povračila škode, ki je v razmerju do postopka, ki naj zagotavlja ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna, mora imeti učinkovito varstvo v veljavni zakonodaji. Na to, da v veljavni zakonodaji ni zagotovljeno učinkovito varstvo zaradi kršitve pravice do sojenja je opozorilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-65/05-12 z dne 22.9.2005. Glede na navedeno zakonsko ureditev je odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi tožnika z odškodninskim zahtevkom na pot pravde po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Do sedaj so se namreč v praksi sodišča splošne pristojnosti izoblikovali kriteriji za odločanje o odškodnini zaradi kršenja osebnostnih pravic, kar pa pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije je, po pravilih odškodninskega prava. O odškodnini pa je mogoče odločati, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker ZUS tega vprašanja ni ustrezno uredil, upravno sodišče v svoji dosedanji praksi ni odločalo o odškodnini zaradi kršitve navedene ustavne pravice. Da bo za odločanje o tožbi za povrnitev škode za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi po novi ureditvi pristojno sodišče splošne pristojnosti, izhaja iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je uredil varstvo te pravice. Ker je bil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/2006) sprejet med upravnim sporom in se bo začel uporabljati šele 1.1.2007, pritožbeno sodišče nanj ne opira svoje odločitve, temveč ga le primeroma navaja kot primer prihodnjega urejanja varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in potrdilo izpodbijani del izreka prvostopenjske sodbe.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).