Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da je vrnila tožnici posojilo, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (1. odstavek 569. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 4.750,00 EUR s pripadki, in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je verjelo toženo stranki, da je prinesla 1.200.000,00 SIT tožnici 8.4.2003 in zaključilo, da je poravnala svoj dolg. Tožena stranka je prejela denar od njegove takratne prijateljice, K. K., sedanje žene, ki je ta denar dvignila istega dne na banki skupaj s tožencem. Vendar je imela v aprilu več dvigov denarja in bila močno prezadolžena. Ni imela 1,60 EUR za povračilo stroškov priči za avtobus. Sodišče je verjelo pričam tožene, da so govorile skladno in to po šestih letih in pol. To je neverjetno in normalen človek se tega ne more spomniti. Sodišče ugotavlja, če bi toženec hotel groziti G. ali J., mu ne bi bilo treba kazati denarja, saj je zadoščala pištola. Nenavadni zaključek sodišča kaže na pristranskost sodnika, kar se je pokazalo že v postopku ugotavljanja bivališča tožene stranke. Toženec ima s.p. na naslovu P. št. 54 od leta 2001 in od takrat posluje tam. Torej nosilec obrti ni hotel zaključiti obrti, če je hotel zaposliti K. Z.. Tožeča je predlagala, da sodišče naredi poizvedbe, kje je bila tožena stranka zaposlena oktobra 2007, saj gre pri tem za verodostojnost izpovedbe Z.. Prav tako ni šlo za oderuške obresti. Če bi hotela tožena stranka plačati, bi to nakazala po pošti. Morala bi nakazati tudi zamudne obresti v višini 23,75 EUR, vendar tega ni storila. Drugo nakazilo bi morala prejeti 5.4.2003 v isti višini in tako je zamudila z dvema plačiloma obresti. Posojilno pogodbo je res pisala M. K. in iz vsebine izhaja, kakšno pogodbo uporabljajo banke za kreditno pogodbo in glede bianco menic. V 5. členu pa je predvidela tudi stečaj toženca, saj je bilo takrat možno le za pravne osebe, ne pa za fizične. Če je tožeča stranka pisala pogodbo, je neuka in to še ne pomeni, da ne bi imela pravice do vračila s strani posojilojemalca, ki je vpisan v poslovni register in je bil njegov čistilni servis s.p. ves ča s na P. št. 54. Če bi želela vrniti denar, ne bi prišla s pištolo. Potrebno je zaslišati tožečo stranko, ali bi podpisala potrdilo toženi stranki, če bi ji ta prinesla denar. Zato bi bilo treba opraviti glavno obravnavo in zaslišati tožečo stranko, saj meni, da bi tožeča stranka napisala lastnoročno potrdilo, če bi prejela 8.4.2003 denar. Res je toženec tistega dne prejel 1.200.000,00 SIT od tedanje zaročenke, vendar je sporno, kam je ta denar dal. Lahko ga je zapravil ali poplačal drugega upnika. Tožena stranka bi morala dokazati, ali so policisti prišli v stanovanje tožeče stranke in preiskali stanovanje, vsaj o tem bi moral obstajati zapisnik o preiskavi, katerega bi toženka lahko predložila sodišču. Sodišče bi moralo po načelu iskanja materialne resnice verjeti tožeči stranki, da ni dobila vračila.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka dokazala, da je 8.4.2003 tožnici izročila 1.200.000,00 SIT. Meni, da se je tožena stranka in priče tožene stranke, zlasti sedanja žena K. Z., ne bi mogle tako točno spomniti vseh dogodkov pred šestimi leti in pol. Pritožbeno sodišče pa se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ne temelji le na izpovedbi toženca, sedanje žene in prič. Sodišče je zaslišalo tudi tožečo stranko, opravilo primerjave zaslišanja prič G., J. iz preiskave in na glavni obravnavi 6.1.2005. Sodišče je opravilo analizo teh izpovedb in pojasnilo, zakaj sledi toženi stranki in ne tožeči. Dejstvo, da je minilo 6 let, pa še ne pomeni, da se priči ne morejo spomniti dogodka.

Pritožba tudi zmotno meni, da sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je toženec prišel k tožeči stranki s pištolo. Ta okoliščina je bila pojasnjena in sodišče oceni, da je potek logičen in nerazumljiv (list. št. 87 in 88). Sodišče je verjelo tožencu, da so ga ustrahovali in da je zato imel pištolo.

Za pritožbo je pomembno dejstvo, da je bil Č. s. R. Z. s.p. registriran na toženca in da je na naroku 5.10.2007 izpovedal, da je zaposlen pri K. Z. s.p. Tožeča stranka pa je predlagala, da se naredijo poizvedbe, kjer je bila tožena stranka R. Z. zaposlena oktobra 2007, saj bi s tem lahko izpodbila verodostojnost izpovedb tožene stranke. Ta okoliščina ni pravno relevantno dejstvo. Tudi če bi sodišče prve stopnje s temi poizvedbami ugotovilo, da je v tem delu izpovedba tožene nepravilna, je treba pojasniti, da sodišče ni ocenilo dokaza le na podlagi neposredne zaznave oziroma izpovedbe toženca. Ocenilo je njegovo izpovedbo skupaj z drugimi dokazi in na podlagi celotnega uspeha postopka (8. člen ZPP). Ni mogoče iztrgati samo dela izpovedbe in graditi verodostojnost dokaza na enem segmentu, ki sam ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Ni pa jasno, kaj meni pritožba s tem, da ni šlo za oderuške obresti. V tej pravdi to ni pravno pomembno dejstvo.

Pritožba nadalje trdi, da bi morala tožena stranka plačati z nakazilom. Način plačila oziroma vračila v posojilni pogodb ni določen (A4). To pomeni, da je način vračila v gotovini, ustrezen način izpolnitve obveznosti tožene stranke. Ker tožeča stranka v zaslišanju ni vedela povedati, koliko so obresti, koliko glavnica, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je plačilo vrnjeno v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo. V pritožbi tožeča stranka sedaj trdi, da bi morala plačati zakonite zamudne obresti dne 4.3.2003 in nato še 5.4.2003. Vendar tega ni dokazala in je sodišče pravilno štelo, da je dolg plačan. Pogodbo je sestavljala tožeča stranka in pogodba je v tem delu jasna. Ni pa razumljivo, kaj želi pritožba pojasniti, ko omenja 5. člen pogodbe in stečaj posojilojemalca. Znano je in med strankama nesporno, da je imel R. Z. s.p. in da je s.p. lahko šel v stečaj. Za vračilo posojila pa ni pomembno, ali je vrnil denar R. Z. kot fizična oseba ali kot s.p.. Pasivno legitimirana za vračilo posojila je tožena stranka.

Pritožba meni, da bi bilo treba tožečo stranko zaslišati še o tem, ali bi podpisala potrdilo toženi stranki, če bi prejela denar. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec vrnil tožnici 1.200.000,00 SIT in zato hipotetično vprašanje tožnici ne morejo biti pravno relevantna. Poleg tega je bila tožnica zaslišana (list. št. 61 do 62) in tedaj bi lahko povedala vse okoliščine, ki se ji zdijo pomembne.

Za pritožbo je pomembno, da je res toženec od sedanje žene 8.4.2003 prejel 1.200.000,00 SIT oziroma je ona dvignila ta denar na banki, vendar trdi, da bi ga lahko uporabil tudi za druge namene. Teh svojih dokazov tožeča stranka ni dokazala. Pač pa je tožena stranka dokazala, da je ta denar izročila tožnici. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je po mnenju pritožbe bilo treba naložiti toženi stranki, da dokaže, da obstaja zapisnik, da so policisti prišli v stanovanje tožeče stranke in stanovanje preiskali. Ta dokazni predlog bi lahko predlagala tudi tožeča stranka in ne more očitati toženi stranki, da nekega dokaza, katerega bi lahko predlagala sama, tožena stranka ni predlagala. Sklepi tožnice v zvezi z zapisnikom so zato neupoštevni. Sodišče pa tudi ne išče materialne resnice, razen če gre za razpolago strank v pomenu 3. odstavka 3. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).