Jedro

Nastanek škode je ena izmed predpostavk odškodninske terjatve, glede katere obstoji trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki jo zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1., 3. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke v višini 431,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 do plačila; ugotovilo je, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke ne obstoji ter toženi stranki še naložilo v plačilo stroške postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in pravdnega postopka.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi v pobot ugovarjano terjatev, zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača neutemeljeno stališče tožene stranke, da je svojo odškodninsko terjatev, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom, ustrezno utemeljila. V pobotnem ugovoru je navedla, da je dolžnik proti podpisu upniku 27. 05. 2007 izročil naslednjo opremo, potrebno za izvršitev posla: 1 kos Vpihovalne kape za stroj G4, 1 kos Sonde, 1 kos kabla za sondo v dolžini 50m, 1 kos kabla za elektriko v dolžini 25m, 1 kos silomat s cevjo za silomat, 1 kos zvonec, 2 kosa cevi za sortiranje materiala v dolžini 2x25m, in da ji upnik opreme ob koncu del ni vrnil. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je sama lastnica navedene opreme, ter da je ta (brez vpihovalne kape) vredna 500,00, vpihovalna kapa pa 720,00 EUR. Ker ji opreme tožeča stranka ni vrnila, je uveljavljala tožena stranka s pobotnim ugovorom odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožeča stranka ni vrnila predmetov, ki ji jih je izročila tožena stranka v zvezi z njenim delom (2. odstavek 239. člena OZ). Škodo, ki jo zatrjuje, je opredelilo kot navadno škodo, torej kot zmanjšanje premoženja (132. člen OZ).

Za vpihovalno kapo je tožena stranka trdila, da jo je nadomestila z nakupom nove, ter je kot odškodnino uveljavljala znesek 720,00 EUR, ki naj bi ga plačala dobavitelju. Vendar je sodišče prve stopnje njene trditve, da je novo vpihovalno opremo kupila od gradbenega servisa L., po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo. Zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kupila nove vpihovalne kape, pritožnica s pritožbo ne nasprotuje. Ker je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje po stanju na dan konca glavne obravnave, je s tem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do uveljavljane odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala z nakupom nove vpihovalne kape.

Pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka uveljavlja odškodnino za nevrnjeno vpihovalno kapo na drugi dejanski podlagi nastanka škode, in ki se je zgodila šele po zaključku glavne obravnave, na podlagi zahtevka C. C. iz dopisa z dne 11. 06. 2010 (B8), iz katerega izhaja, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne „Vpihovalni pokrov PFT E 1 komplet z monofiltrom za PFT G4“ ali izgubljeno nadomesti v vrednosti 1031,40 EUR, za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vpihovalno kapo, niso pomembne. Nanašajo se namreč na dejstva, ki so zgodila že po koncu glavne obravnave ter se na njih zato tožena stranka v tej pravdi ne more več sklicevati.

Glede preostaleopreme je sodišče prve stopnje presojalo trditve tožeče stranke, da je imela opremo v najemu od C. C. na podlagi Najemne pogodbe 62/2005 z dne 16. 05. 2005, vendar je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala nastanka zmanjšanja svojega premoženja, do katerega naj bi prišlo s tem, ker sama najemodajalki opreme zaradi ravnanja tožeče stranke (po izpolnitvi pogodbe o delu v letu 2007) ni mogla vrniti. Njene trditve, da je upravičena do odškodnine že zato, ker izkazuje v poslovnih knjigah obveznost do C. C. pa je kot nepomembne zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do odškodnine, ker ni niti zatrjevala niti izkazala, da je C. C. do konca glavne obravnave zahtevala vrnitev preostale opreme niti, da jo je tožena stranka s plačilom njene vrednosti v zatrjevani višini 500,00 EUR morala nadomestiti iz svojih sredstev. Nastanek škode je namreč ena izmed predpostavk odškodninske terjatve, glede katere obstoji trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki jo zatrjuje. S tem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo zmotno stališče tožene stranke, da navedena dejstva niso relevantna za odločitev o odškodninskem zahtevku.

Glede na navedeno se izkaže, da tožena stranka ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ne obstoji obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne odškodnino za zatrjevano škodo (3. točka izreka), s tem pa je sodišče prve stopnje pravilno tožečo stranko obsodilo na plačilo vtoževane terjatve (2. točka izreka). Ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).