Jedro

Pogojev za izrek pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa zakon neposredno ne predpisuje, prav tako ne pravilnik tožene stranke, je pa zato treba upoštevati splošno določbo pravilnika, da je pri odmeri disciplinskega ukrepa treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, ki delavca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Take okoliščine, ki so odvisne od ugotovljenega dejanskega stanja, je v izpodbijani sodbi ugotavljalo tudi drugostopenjsko sodišče. Ker revizijsko sodišče ne sme preizkušati izpodbijane sodbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), na kar sicer nakazuje revizija, je možen samo zaključek, da je sodišče za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa pravno podlago imelo (materialno pravo), in zato ne more biti sprejemljiva revizijska navedba, da sodišče ni imelo za svojo odločitev podlage v izvedenem dokaznem postopku in materialnem pravu.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, razveljavilo sklepa organov tožene stranke z dne 12.11.1992 in 9.12.1992, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, disciplinski postopek ustavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožnika na delo in ga razporediti na delovno mesto, ter mu obračunati in izplačati osebni dohodek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva na delo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in spremenilo izrek sodbe prvostopnega sodišča tako, da je spremenilo izpodbijana sklepa organov tožene stranke s tem, da je ugotovilo, da je tožnik disciplinsko odgovoren za storitev hujše kršitve delovne obveznosti po 14. točki 27. člena pravilnika, ki jo je storil s tem, da je dne 3.10.1992 in 10.10.1992 po končani službi pustil objekt nezavarovan in mu je zato za hujšo kršitev delovne obveznosti izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki ga je pogojno odložilo za dobo enega leta. Glede ostalih kršitev delovne obveznosti je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da drugostopenjsko sodišče ni imelo podlage za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. V varovalni dejavnosti ni hujše kršitve delovnih obveznosti, kot jo je zakrivil tožnik s tem, ko ni zavaroval objekta, pri tem pa je o kršitvah, ki jih je storil zavestno, še seznanjal naročnika storitev. Teže kršitev in posledic so se pri toženi stranki v celoti zavedeli, ko so izrekali disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Poleg tega pa je sodišče pri izreku pogojne odložitve upoštevalo zdravstveno stanje tožnika, s katerim tožena stranka ni bila seznanjena. Tožnik je namreč vložil v sodni spis zaprto kuverto z zdravniškim spričevalom svoje žene, ki toženi stranki ni bilo posredovano in se o njem ni mogla izjaviti. Ker je bilo spričevalo uporabljeno kot dokaz v postopku, je sodišče s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku izreče nepogojen disciplinski ukrep ali pa da jo razveljavi obenem s sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe, ponovno obrazložila obravnavane sporne dogodke in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne procesne kršitve, ki jih vsebinsko, ne da bi jih formalno opredelila, zatrjuje revizija.

Revidentka nima v izpodbijani sodbi nobene osnove za navedbo, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zdravniško spričevalo tožnikove žene. V obrazložitvi sodbe je jasno napisano, da je bila kot ena od olajševalnih okoliščin, s katerimi je utemeljena pogojna odložitev disciplinskega ukrepa, upoštevano zdravstveno stanje tožnika (to stanje za revidentko ni nekaj novega, saj je tožnik od 24.2.1992 dalje invalid III. kategorije invalidnosti s pravico, da svoje delo opravlja samo v dnevnih izmenah). Ker zdravniško spričevalo tožnikove žene sploh ni bilo upoštevano kot dokaz v postopku, to pomeni, da tudi ne more biti podana tista bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revidentka.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se v reviziji lahko upoštevajo samo, če se v reviziji uveljavljajo, zato revizijsko sodišče ni imelo osnove za njihov preizkus.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni odločbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče je imelo pravno podlago za uporabo instituta pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa v 90. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), prav tako pa v 34. in predvsem 35. členu pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Pogojev za izrek pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa zakon neposredno ne predpisuje, prav tako ne pravilnik tožene stranke, je pa zato treba upoštevati splošno določbo pravilnika, da je pri odmeri disciplinskega ukrepa treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, ki delavca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Take okoliščine, ki so odvisne od ugotovljenega dejanskega stanja, je v izpodbijani sodbi ugotavljalo tudi drugostopenjsko sodišče. Ker revizijsko sodišče ne sme preizkušati izpodbijane sodbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), na kar sicer nakazuje revizija, je možen samo zaključek, da je sodišče za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa pravno podlago imelo (materialno pravo), in zato ne more biti sprejemljiva revizijska navedba, da sodišče ni imelo za svojo odločitev podlage v izvedenem dokaznem postopku in materialnem pravu.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila odločitev drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in da zato ni sprejemljiv revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, obenem pa na podlagi določil prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo tudi o stroških odgovora na revizijo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).