Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o stroških postopka, kjer je zahtevi stranke za povrnitev stroškov delno ugodeno, delno pa je njena zahteva zavrnjena, vsebuje le ugodilni del, ne pa tudi zavrnilnega.

Sodišče prve stopnje se sicer izrecno ni opredelilo do priglašenih 50 točk za prejem sodne odločbe, 50 točk za končno poročilo ter pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar se odločitev kljub temu lahko preizkusi, pri čemer pa za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici vročilo odgovor na tožbo toženca, šele kasneje pa izdalo zamudno sodbo, ni kršilo določb postopka, saj ZPP ne določa, da mora sodišče najprej izdati zamudno sodbo in neobrazložen odgovor na tožbo šele po tem ali pa skupaj z zamudno sodbo vročiti tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o stroških postopka.

II. Tožeča stranka sama krijte svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 188,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2021 dalje (točka I izreka), stroške postopka v višini 122,40 EUR (točka II izreka) in ga določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse (točka III izreka).

2. Zoper II. točko zamudne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da vsi priglašeni niso bili potrebni. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker si izrek in obrazložitev glede stroškov nasprotujeta oziroma, ker je izrek glede zavrnitve stroškov izostal. Da sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov, izhaja le iz obrazložitve, ne pa tudi iz II. točke izreka. Sodišče tožnici ni priznalo 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, ker je nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje, da ni bila potrebna. Glede na sosledje prejetih in odposlanih vlog ter izdajo sodbe je očitno, da je bila vloga potrebna. Sodišče je namreč vlogo toženca z dne 28. 10. 2022 vročalo tožnici v odgovor, čeprav bi moralo skladno z 269. členom, 270. členom in 271. členom ZPP prebrati vlogo in nemudoma izdati zamudno sodbo, glede na to, da po vsebini ni šlo za odgovor na tožbo. Zamudno sodbo je sodišče izdalo šele po tem, ko je tožnica na to opozorila in uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka. Iz obrazložitve ni razbrati, zakaj vloga ni bila potrebna, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vlogo je sodišče tudi delno povzelo v sodbo, zato je bila potrebna. Napačna je tudi odločitev, da se toženki ne prizna stroškov za dva opomina, čeprav zastopniku na podlagi ZDOdv pripadajo stroški po Odvetniški tarifi, storitev pa je bila opravljena. Sodišče je svojo odločitev glede zamudnih obresti oprlo na opomin, zato bi ji moralo priznati te stroške, ker so bili očitno potrebni. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče sploh ni odločilo o stroških za prejem sodbe, končno poročilo stranki in pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Prav tako je napačno uporabilo materialno pravo. Glede na pristojnosti in naloge Državnega odvetništva RS je bilo nujno obvestiti stranko o stanju zadeve. Vsa opravila, ki jih Državno odvetništvo RS opravlja, so opravila, ki so potrebna za sodni ali upravni postopek, saj drugih opravil, razen pisanja mnenj, ne opravlja. Za navedena opravila je podlaga bodisi v 6. členu OT bodisi tarifi 39 OT. Sredstva za delovanje Državnega odvetništva RS se zagotavljajo iz republiškega proračuna, stroški, ki se prisodijo stranki, ki jo zastopa Državno odvetništvo RS, pa so prihodek republiškega proračuna. S tem, ko se ni priznalo navedenih stroškov, so bila oškodovana sredstva proračuna. Ker so bili napačno, prenizko priznani stroški, so prenizko odmerjeni tudi materialni stroški. Predlaga spremembo odločitve oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica se pritožuje zgolj zoper odločitev sodišča prve stopnje v zamudni sodbi o stroških, zato se skladno s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) šteje, da se pritožuje zoper sklep. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče v izreku ni zavrnilo stroškov, ki jih ni priznalo tožnici. Čeprav je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo v zamudni sodbi, se šteje odločitev o stroških postopka za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških, s katerim se ugodi predlogu stranke, je dajatven, zavrnilni sklep o stroških pa ugotovitven. Določbe ZPP, ki se nanašajo na sklep, so manj formalne kot določbe, ki urejajo pisno izdelavo sodbe. Sklep vsebuje uvod in izrek, natančnejša vsebina izreka pa v nasprotju z vsebino izreka sodbe ni predpisana.1 Skladno z ustaljeno sodno prakso zato odločitev o stroških postopka, kjer je zahtevi stranke za povrnitev stroškov delno ugodeno, delno pa je njena zahteva zavrnjena, vsebuje le ugodilni del, ne pa tudi zavrnilnega.2

6. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve jasno navedlo, katere stroške je priznalo tožnici, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnilo je tudi, da je zavrnilo stroške posveta s stranko in študij spisa ter prve pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje se sicer izrecno ni opredelilo do priglašenih 50 točk za prejem sodne odločbe, 50 točk za končno poročilo ter pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar se odločitev kljub temu lahko preizkusi, pri čemer pa za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi.3 Zadostuje, da je jasno razvidno kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnici priznalo le za pravdo potrebne stroške, sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da pooblaščencem stroški poročila stranki in pridobitev pravnomočnosti ne pripadajo, saj se navedeni stroški po tarifni številki 43 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznajo le, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev.4 V predmetni zadevi ni šlo za samostojno storitev, saj tožnica uveljavlja povrnitev teh stroškov v zvezi z vloženo tožbo, zato so ti stroški že zajeti v priznani nagradi za tožbo. Prav tako za priznanje poročila stranki in pridobitve potrdila o pravnomočnosti ni podlage v 6. členu OT, saj slednji ureja povrnitev urnine. Ker ni podlage v OT za samostojno priznanje teh stroškov, so neutemeljene pritožbene navedbe o oškodovanju javnih sredstev in načinu delovanja Državnega odvetništva RS ter napačni uporabi materialnega prava.

7. Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste, ki so za pravdo potrebni. V zvezi z navedeno določbo pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške za prvo pripravljalno vlogo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka, ker ji je sodišče vročilo odgovor na tožbo namesto, da bi izdalo zamudno sodbo. Skladno z 271. členom ZPP predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo lahko izda zamudno sodbo, rok za njeno izdajo pa ni predpisan. Roka za izdajo zamudne sodbe ne določa niti 318. člen ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici vročilo odgovor na tožbo toženca, šele kasneje pa izdalo zamudno sodbo, ni kršilo določb postopka, saj ZPP ne določa, da mora sodišče najprej izdati zamudno sodbo in neobrazložen odgovor na tožbo šele po tem ali pa skupaj z zamudno sodbo vročiti tožeči stranki. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zamudne sodbe ne bi izdalo, če tožnica ne bi uveljavljala bistvene kršitve pravil postopka. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, mora sodišče izdati zamudno sodbo, če so za to izpolnjeni pogoji, poleg tega je bil ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka neutemeljen. Iz sodbe tudi ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na navedbe tožnice iz prve pripravljalne vloge. Iz odgovora na tožbo toženca izhaja, da ne odgovarja na navedbe tožnice, ki so podlaga za vložitev tožbe, zato dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zamudni sodbi pojasnilo, da je odgovor na tožbo neobrazložen, ne pomeni, da se je sklicevalo na vlogo tožnice, ali da je bila njena vloga potrebna. Sodišče prve stopnje je odločitev o nepriznanju stroškov za prvo pripravljalno vlogo ustrezno obrazložilo, pravilno je presodilo, da ni bila potrebna, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitev zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi ugovor o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje med razlogi sodbe in vlogami ter listinami strank.

8. Tožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi stroškov za dva opomina, ker naj bi bila potrebna, sodišče prve stopnje pa se je glede teka zakonskih zamudnih obresti na opomin tudi sklicevalo. Tožnica je v tožbi priglasila stroške opomina z dne 6. 4. 2022 in 17. 5. 2022, ki ju je tožencu poslalo Državno odvetništvo RS, pri čemer pa se je glede teka zakonskih zamudnih obresti sklicevala na opomin, ki ga je tožencu poslal delodajalec dne 6. 1. 2021. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti na podlagi opomina delodajalca, katerih stroškov tožnica ni priglasila, tudi sicer pa ji ne bi pripadali, saj gre za opomin, ki ga je poslal delodajalec, ki ni upravičen do povračila stroškov po OT. Sodišče prve stopnje zato tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov opomina z dne 6. 4. 2022 in opomina z dne 17. 5. 2022, saj ta dva stroška, glede na pojasnjeno, nista bila potrebna.

9. Ker sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov prve pripravljalne vloge, opominov, prejema sodbe in končnega poročila stranki, je pravilno odmerilo materialne stroške le od stroškov nagrade za tožbo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati višje materialne stroške.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 65. 2 Prim. II Cp 1876/2019 in Pdp 62/2022. 3 Prim. II Cp 1876/2019, Pdp 123/2023. 4 Prim. Pdp 22/2022, Psp 298/2022 – v navedenih zadevah je veljala še prejšnja OT, ki je to urejala v tarifni številki 39, z zadnjo spremembo pa to ureja tarifna števila 43.