Jedro

Za obstoj prikrajšanja tožnice je pravno nepomembno, kaj je le-ta nameravala storiti s stanovanjem, iz katerega sta se bila toženca dolžna izseliti (bodisi da bi ga prodala, oddala v najem, bodisi zrušila za potrebe gradbenega dovoljenja. Dolžnost konkretizacije prikrajšanja namreč stranki, ki vtožuje uporabnino kot (izključna) lastnica nepremičnine, nalaga breme zatrditve (zgolj) tistih okoliščin, ki izključujejo obstoj privolitve v prikrajšanje - torej okoliščin, ki utemeljujejo zaključek, da je bila uporaba stvari mogoča, tožena stranka pa je tožeči brez pravnega temelja in brez njenega soglasja takšno uporabo onemogočala.

Upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pozvala toženca na prostovoljno izpraznitev stanovanja, pri čemer uporabnino v konkretni zadevi zahteva (šele) od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, določenega v pozivu, ne more biti dvoma, da tožnica s takšno uporabo tožencev ni soglašala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za glavnico v višini 427,20 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 766,40 EUR od 23. 9. 2009 do 18. 1. 2010, od zneska 383,20 EUR od 19. 11. 2009 do 18. 1. 2010, od zneska 383,20 EUR od 19. 10. 2009 do 18. 1. 2010, od zneska 383,20 EUR od 19. 12. 2009 do 18. 1. 2010 ter v takem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi VL 91008/2010 z dne 5. 7. 2010 v 1. točki izreka (1. točka sodbe sodišča prve stopnje). Naveden sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi za glavnico v višini 1.872,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe sodišč prve stopnje) in tožencema naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 733,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper odločitev, vsebovano v 2. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico, sicer pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločitve ne izhaja, zakaj naj bi bila dokazana nedobrovernost tožencev. Le-ta cel postopek navajata, da sta imela pravico bivati v baraki, dokler jima tožnica ne zagotovi nadomestnega bivališča ali sredstva za plačilo nadomestil deponira pri notarju. Toženca sta bila prepričana, da imata sicer pravico prebivati v baraki, dokler se to ne zgodi. Ponavljata, da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo z dne 19. 11. 2008, s katero sta se vzajemno zavezali izpolniti dogovorjene obveznosti. takšna dobrovernost tako nedvomno izhaja iz same sodne poravnave. Tožnica se je zavezala vsaj 30 dni pred izselitvijo zagotoviti tožencema nadomestno bivališče, pridobiti gradbeno dovoljenje, v 30 dneh od pridobitve gradbenega dovoljenja končati s prvo fazo gradnje, po izselitvi pa plačati nadomestilo za preselitev, in sicer po izpolnitvi pogojev iz 11. točke poravnave. Opozarjata na ureditev 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (1) in posledično na upravičenost ugovora sočasnosti izpolnitve. Menita, da sodišče prve stopnje ni uporabilo zakonske določbe, ki daje upravičencu iz dvostranske vzajemne pogodbe pravico zadržati svojo izpolnitev do izpolnitve sopogodbenika. Izpodbijano odločitev graja tudi zato, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh elementov neupravičene pridobitve. S tem naj bi storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(2) Sodba namreč ne vsebuje razlogov o prikrajšanju tožnice. Iz listin spisa pa izhaja, da tožnica po prevzemu barak dejansko teh nikdar ni imela namena uporabljati, temveč jih je želela le zrušiti. To nedvomno izhaja iz izpovedb prič Z. Ze., P. K. in S. Z., česar sodišče prve stopnje v svoji odločbi sploh ni obrazložilo, niti upoštevalo. Ob upoštevanju namena tožnice, tj. takojšnjega zrušenja barak po izselitvi stanovalcev, bi imela tožnica zaradi nepravočasne izselitve stanovalcev kvečjemu odškodninski zahtevek, če ji je zaradi umika pri rušenju nastala škoda. Prikrajšanje bi moralo torej sodišče prve stopnje ugotavljati v smislu dejanskega prikrajšanja, ne pa ga avtomatično enačiti z višino koristi, ki j je imela tožena stranka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi zmotno oprlo na račune, ki so bili izdani brez pravne podlage, kar je tožnica v postopku tudi priznala. Sodišče prve stopnje pa svoje odločitve ne bi smelo opreti na dokaz, ki je rezultat ravnanja strank, v nasprotju z moralnimi pravili, če ne tudi prisilnimi predpisi. Končno pa toženca opozarjata tudi na odstop od sodne prakse, saj je sodišče v podobne primeru, ko je tožnica svoj zahtevek oprla na neverodostojne listine, le-tega zavrnilo. Gre za odločitev v zadevi II Cp 1553/2012 z dne 28. 11. 2012. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker v obravnavani zadevi vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 2.000,00 EUR, se postopek skladno s prvim odstavkom 443. člena ZPP vodi po posebnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Zaradi bagatelnosti takšnih sporov posebna pravila ZPP racionalizirajo oziroma reducirajo posamezne faze postopka, kar za pritožbeni postopek med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP je mogoče namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V takšnem primeru namreč sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje.

V konkretni zadevi je sodišče druge stopnje vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta se toženca s sodno poravnavo zavezala, da bosta stanovanje izpraznila ter ga prostega oseb in stvari izročila v posest tožnici v roku 30 dni od pisnega poziva tožnice, vendar ne pred 1. 3. 2009, - da je bil poziv za izpraznitev vročen tožencema 12. 6. 2009, - da je 30 dnevni rok za izročitev nepremičnine neuspešno potekel 10. 7. 2009, - da sta toženca tudi po 10. 7. 2009 uporabljala nepremičnino, ki bi jo morala izročiti, vse do 13. 1. 2010, ko je bila izročena v posest tožnici, - da med strankama ni obstajala najemna pogodba za najem stanovanja, - da toženca v navedenem obdobju nista plačevala uporabnine za stanovanje, - da sta toženca glede uporabe nepremičnine postala nedobroverna v trenutku vročitve poziva za prostovoljno izpraznitev stanovanja. Takrat sta namreč izvedela, da nista več upravičena do posesti stanovanja.

Toženca neutemeljeno grajata odsotnost razlogov o slabovernosti tožencev, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do njunih trditev, da sta bila prepričana, da lahko v baraki bivata, dokler jima tožnica ne zagotovi nadomestnega bivališča ali ustreznega nadomestila za selitev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da sta se toženca s sodno poravnavo prostovoljno zavezala, da bosta nepremičnino izročila v 30 dneh od pisnega poziva, vendar ne pred 1. 3 2009. Takšna pogodbena obveza je jasna oziroma nedvoumna (prvi odstavek 82. člena OZ), zato njeno nespoštovanje nujno utemeljuje slabo vero zavezanca za izpolnitev. S sodno poravnavo določen rok za izselitev je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje neuspešno potekel 10. 7. 2009. Na podlagi takšnega dejstva je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila toženca v obdobju, za katerega tožnica zahteva uporabnino v tem postopku - tj. od 10. 7. 2009, ko je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti izpraznitve in izročitve nepremičnine, do 13. 1. 2010, ko je bila nepremičnina izročena v posest tožnici v postopku izvršbe, v slabi veri glede njene uporabe.

Pravilnosti takšnega zaključka ne more omajati niti sklicevanje tožencev na pravilo o sočasni izpolnitvi. Primarno zato, ker toženca tekom postopka nista podala trditev o vsebini tožničine obveznosti. Nista namreč pojasnila, ali sta izkoristila pravico do nakupa stanovanja ali pravico do nadomestila. Tudi sicer iz razlogov sodišča prve stopnje na strani 8 obrazložitve izhaja, da sta pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili zapadlost tožničine obveznosti plačila nadomestila v 15 dneh od dneva izročitve posameznega stanovanja v posest tožnici, vendar ne pred izpolnitvijo pogojev iz 11. točke poravnave. Tožnica torej v nobenem primeru ni bila dolžna opraviti plačila pred ali sočasno z izselitvijo tožencev. Zato v konkretnem primeru ni izpolnjena dispozicija prvega odstavka 101. člena OZ.

Toženca v postopku tudi nista zatrdila okoliščin, ki bi omogočale uporabo 102. člena OZ, ki se nanaša na položaje, ko je dogovorjeno, da najprej ena stranka izpolni svojo obveznost. Nista se namreč sklicevala na takšne premoženjske razmerje tožnice, zaradi katerih bi bilo negotovo, ali bo tožnica ob zapadlosti svoje obveznosti le-to izpolnila. Zgolj v takšnem primeru bi lahko namreč toženca tudi sama odložila svojo izpolnitev, dokler tožnica ne bi izpolnila svoje obveznosti ali ne bi dala zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila (prvi odstavek 102. člena OZ).

Neutemeljen je nadalje očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o prikrajšanju tožnice kot nujne predpostavke za ugotovitev neupravičene pridobitve. Nasprotno je razvidno iz obrazložitve na strani 7 izpodbijane sodbe, v okviru katere je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je za obstoj prikrajšanja tožnice pravno nepomembno, kaj je le-ta nameravala storiti s stanovanjem, iz katerega sta se bila toženca dolžna izseliti (bodisi da bi ga prodala, oddala v najem, bodisi zrušila za potrebe gradbenega dovoljenja (kar se je dejansko tudi zgodilo). Takšno materialnopravno stališče je pravilno. Dolžnost konkretizacije prikrajšanja namreč stranki, ki vtožuje uporabnino kot (izključna) lastnica nepremičnine, nalaga breme zatrditve (zgolj) tistih okoliščin, ki izključujejo obstoj privolitve v prikrajšanje - torej okoliščin, ki utemeljujejo zaključek, da je bila uporaba stvari mogoča, tožena stranka pa je tožeči brez pravnega temelja in brez njenega soglasja takšno uporabo onemogočala. Upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pozvala toženca na prostovoljno izpraznitev stanovanja, pri čemer uporabnino v konkretni zadevi zahteva (šele) od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, določenega v pozivu, ne more biti dvoma, da tožnica s takšno uporabo tožencev ni soglašala. Glede na navedeno je zato neutemeljen očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava (341. člen ZPP).

Zaradi pravne nepomembnosti namena, zaradi katerega je tožnica zasledovala izselitev tožencev, sodišče prve stopnje takšnega dejstva tudi ni bilo dolžno ugotavljati v dokaznem postopku, kar smiselno očitata toženca v pritožbi, ko opozarjata, da se ni opredelilo do izpovedb prič o tem, da je tožnica nameravala naseljene zgradbe rušiti. Tudi sicer je takšen pritožbeni očitek nepotreben, saj je sodišče prve stopnje dejstvo, da je tožnica to eventuelno, po izselitvi tožencev, tudi storila, ugotovilo na strani 7 izpodbijane sodbe, na kar je sodišče druge stopnje že opozorilo v predhodni točki svoje obrazložitve. Očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je nekonkretiziran, zato ga sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

Na navedbe tožencev, s katerimi opozarjata na neutemeljenost izdaje računov za uporabnino s strani tožnice v konkretni zadevi ter njeno posledično nemoralno ravnanje, ko je na podlagi takšnih računov sprožila izvršilni postopek (iz katerega se je v posledici obrazloženega ugovora tožencev razvila predmetna pravda), kakor tudi na nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je takšne račune upoštevalo kot dokaz v postopku in nanje oprlo svojo odločitev, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje na strani 8 izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na takšne razloge na tem mestu zgolj sklicuje.

Pravilnosti odločitve v konkretnem primeru tudi ne omaja sklicevanje na odločitev v zadevi II Cp 1553/2012. Le-ta namreč temelji na drugačnem dejstvenem substratu od konkretnega, kar je posledica drugačne procesne aktivnosti strank v tej pravdi v primerjavi z navedenim primerom.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe v izpodbijanem delu, ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..