Jedro

Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 20. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo za drugačen način odvajanja industrijske odpadne vode v podzemne vode (skozi ponikovalni vodnjak), sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da priložena dokumentacija izkazuje, da z odvajanjem industrijskih odpadnih vod v ponikovalnico okolje ne bo prizadeto in da so s tem izpolnjeni pogoji za odvajanje industrijske odpadne vode v podzemne vode na podlagi 4. odstavka 18. člena uredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ spremenil okoljevarstveno dovoljenje št. 35407-168/2006-19 z dne 30. 4. 2008 kot je navedeno v točki I. izreka odločbe in v točki II. odločil, da preostalo besedilo citiranega okoljevarstvenega dovoljenja ostane nespremenjeno. S točko III. izreka pa je zavrnil zahtevo tožeče stranke za ponikanje industrijskih odpadnih vod skozi ponikovalnik VCI – 4. V obrazložitvi zavrnitev zahteve utemeljuje z ugotovitvijo, da pogoji za drugačen način odvajanja industrijskih odpadnih vod (ne zgolj v javno kanalizacijo) po določbah drugega odstavka 20. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo (Uredba, Ur. list RS, št. 47/05, 45/07 in 79/09), niso izpolnjeni. Uredba v prvem odstavku 20. člena določa, da mora upravljavec naprave na območju poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, industrijsko odpadno vodo odvajati v javno kanalizacijo, če je to tehnično možno in je zagotovljena zmogljivost komunalne čistilne naprave, ki zaključuje javno kanalizacijo. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena Uredbe pa se lahko na podlagi vloge upravljavca naprave dovoli drugačen način odvajanja vode, če se ugotovi, da je v primeru odvajanja vode na območju, ki ni vodovarstveno območje, predlagani način čiščenja najmanj enako učinkovit kakor čiščenje v komunalni ali skupni čistilni napravi in v industrijski odpadni vodi nobena od nevarnih snovi ne presega letne količine, ki je za to nevarno snov določena v preglednici 1 priloge 3 te Uredbe (prva alineja), ali če industrijska odpadna voda škodljivo vpliva na objekte javne kanalizacije ali na obratovanje komunalne čistilne naprave in iz analize tveganja v skladu s predpisi, ki urejajo vodovarstveni režim, izhaja, da odvajanje odpadne vode nima škodljivega vpliva na vir pitne vode (druga alineja). Organ je ugotovil, da je območje, na katerem sta napravi, pri obratovanju (hlajenju) katerih nastaja industrijska odpadna voda, vodovarstveno območje z oznako VVO III, določeno z Uredbo o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Ruš, Vrbanskega platoja, Limbuške dobrave in Dravskega polja (Uredba o vodovarstvenem območju, Uradni list RS, št. 24/07). Zato niso izpolnjene zahteve iz prve alineje drugega odstavka 20. člena Uredbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da niso izpolnjene zahteve iz 2. alineje drugega odstavka 20. člena Uredbe. Iz predloženega mnenja o vplivu odpadne tehnološke vode na delovanje CČN Maribora je razvidno, da količina industrijskih (hladilnih) odpadnih vod iz naprav ne vpliva škodljivo na proces čiščenja na čistilni napravi, saj hidravlična kapaciteta čistilne naprave zaradi dotokov teh industrijskih odpadnih vod ni ogrožena. V nadaljevanju je upravni organ analiziral tudi podatke iz obratovalnega monitoringa za pretekla leta, ki jih je izdelal pooblaščeni izvajalec obratovalnega monitoringa ZZV Maribor za leto 2007, 2008 in 2009 in ugotovil, da bi zaradi preseganja mejnih vrednosti parametra AOX in celotnih ogljikovodikov, odvajanje industrijske odpadne vode v podzemne vode čezmerno obremenjevalo okolje.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku z odločbo št. 35402-22/2011 z dne 5.7.2011 potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo 18. člena Uredbe, pa pojasnilo, da pomenijo določila 18. člena Uredbe splošno normo, določila 20. člena Uredbe pa so specialna norma, ki se uporabljajo za območja, ki so opremljena z javno kanalizacijo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev upravnega organ prve stopnje in navaja, da je pred vložitvijo zahteve za izdajo soglasja za odvajanje hladilnih odpadnih vod skozi ponikovalnik VCI – 4, pridobila ustrezna dovoljenja in soglasja za projekt izgradnje ponikovalnega vodnjaka. Svojo zahtevo pa je v postopku utemeljila tudi z ugotovitvami o vplivu odvajanja hladilne odpadne vode v podzemno vodo, ki dokazujejo, da so izpolnjene zahteve iz 18. in 20. člena Uredbe, da se industrijska odpadna voda lahko posredno odvaja v podzemne vode. Ponavlja pritožbene ugovore, da je prvostopenjski upravni organ v celoti spregledal določilo 18. člena Uredbe, ki prepoveduje odvajati komunalno in industrijsko odpadno vodo posredno v podzemne vode zgolj na najožjih vodovarstvenih območjih, na širših vodovarstvenih območjih pa le, če tako določajo predpisi, ki urejajo na teh območjih vodovarstveni režim. Ni sporno, da se ponikovalni vodnjak VCI- 4 nahaja na širšem vodovarstvenem območju in da se na širšem vodovarstvenem območju dovoljuje gradnja ponikovalnice ter omogoča odvajanje industrijsko odpadne vode v ponikovalni vodnjak na podlagi Uredbe o vodovarstvenem območju. Tožeča stranka pa je v upravnem postopku dokazala, da posredno odvajanje odpadnih vod ne vpliva na okolje. Ni jasno, zakaj tožena stranka ignorira citirano določbo 18. člena Uredbe, ko pa je iz njene vsebine mogoče ugotoviti, da gre za povsem konkretno pravno normo, ki ima svoj namen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, III. točko izpodbijane odločbe ter odločbo organa druge stopnje odpravi in odloči, da so izpolnjeni pogoji za ponikanje odpadnih vod skozi ponikovalnik VCI-4 ali da odpravi III. točko izpodbijane odločbe in odločbo organa druge stopnje in vrne pristojnemu prvostopenjskemu upravnemu organu zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa prve stopnje, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-168/2006-19 z dne 30. 4. 2008 v delu, v katerem bi se naj spremenil način odvajanja industrijskih (hladilnih) odpadnih vod iz pretočnega hladilnega sistema (N9) tako, da bi se namesto dosedanjega odvajanja v javno kanalizacijo, ki se zaključi s komunalno čistilno napravo Maribor, industrijske (hladilne) odpadne vode odvajale posredno v podzemne vode, skozi ponikovalni vodnjak VCI-4. V zadevi med strankama ni sporno, da je območje, na katerem se nahajata napravi, pri hlajenju katerih nastajajo industrijske odpadne vode, vodovarstveno območje z oznako VVO III, določeno z Uredbo o vodovarstvenem območju. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja tudi, da je za čiščenje industrijske odpadne vode na spornem območju zmogljivost komunalne čistilne naprave takšna, da zagotavlja odvajanje industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo in da količina industrijskih (hladilnih) odpadnih vod iz naprav ne vpliva škodljivo na proces čiščenja na čistilni napravi. Zato je po presoji sodišča zavrnitev zahteve za spremembo režima odvajanja industrijskih odpadnih vod v podzemne vode skozi ponikovalni vodnjak, utemeljena na določbi prvega odstavka 20. člena Uredbe, pravilna in zakonita. Ta namreč določa, da mora upravljavec naprave na območju poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, industrijsko odpadno vodo odvajati v javno kanalizacijo, če je to tehnično možno in je za čiščenje industrijske odpadne vode zagotovljena zmogljivost komunalne ali skupne čistilne naprave, ki zaključuje javno kanalizacijo.

Sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb 18. člena Uredbe. Določba 18. člena Uredbe namreč vsebuje prepovedi glede neposrednega, kot tudi posrednega odvajanje posameznih vrst odpadnih vod (komunalne in industrijske) v podzemne vode, medtem, ko je z določbo 20. člena Uredbe določena obveznost upravljavca naprave, da na območjih poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, industrijske odpadne vode odvaja v kanalizacijo, drugačen način odvajanja pa se lahko dovoli le ob izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka tega člena.

Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 20. člena Uredbe za drugačen način odvajanja industrijske odpadne vode v podzemne vode (skozi ponikovalni vodnjak), to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da priložena dokumentacija izkazuje, da z odvajanjem industrijskih odpadnih vod v ponikovalnico okolje ne bo prizadeto in da so s tem izpolnjeni pogoji za odvajanje industrijske odpadne vode v podzemne vode na podlagi 4. odstavka 18. člena Uredbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.