Jedro

Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.

Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 44.012,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2024 dalje do plačila.

V presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 10. 2021 do 29. 4. 2024, se tožbeni zahtevek zavrne."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., III. in IV. izreka potrdi.

III.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo MB01 ... z dne 14. 6. 2006 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV .../2006 z dne 16. 6. 2006, nična (točka I. izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 44.012,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2021 dalje do plačila (točka II. izreka), ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 44.012,97 EUR ne obstoji (točka III. izreka) in odločilo, da je tožena stranka stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (točka IV. izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni zastaral, saj se je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) najkasneje januarja 2015 zavedala dejanskih okoliščin, na katerih temelji njen tožbeni zahtevek (domnevne nepoštenosti oziroma ničnosti spornega pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti CHF) - tj. da naj bi pričakovala minimalne spremembe višine mesečnega obroka kredita, potem pa naj bi bila po devetih letih odplačevanja kredita v letu 2015 dolžna več, kot je v letu 2006 izposodila. Zato je kondikcijski tožbeni zahtevek zastaral, posledično pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe in je treba tožbo zavreči.

3.Ne drži, da je tožnica kot kreditojemalka v celoti prevzela valuto tveganje, toženka pa naj ne bi prevzela nobenega, ter tudi ne drži, da naj bi bilo valutno tveganje neomejeno. Prav tako ne drži, da naj bi zaradi krepitve CHF nasproti EUR prišlo do drastičnega porasta obveznosti tožnice po kreditni pogodbi. Iz anuitetnega načrta, ki je bil ob sklenitvi kreditne pogodbe izročen tožnici, je izhajalo, da je bil predviden skupni znesek, ki ga bo kot kreditojemalka po kreditni pogodbi morala vrniti toženki, 149.208,24 EUR, pri čemer je ob sklenitvi/črpanju kreditne pogodbe prejela znesek 88.050,00 CHF (zmanjšano za enkratno nadomestilo za odobritev kredita). Ob sklenitvi kreditne pogodbe je bilo tako predvideno, da bo tožnica znesek prejetega kredita preplačala za znesek v višini 61.158,24 CHF (tj. skoraj dvakraten znesek odplačila). Znesek 88.050,00 CHF je na datum črpanja kredita oziroma amortizacijskega načrta (22. 6. 2006) znašal 56.407,08 EUR. Če se menjalni tečaj EUR CHF in referenčna obrestna mera LIBOR ne bi spreminjala, bi to pomenilo, da bi ob uporabi istega menjalnega tečaja morala tožnica odplačati 22.906.374,40 SIT oziroma 95.586,61 EUR (149.208,24 CHF). O kakršnemkoli domnevnem znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih pogodbenih strank tako ni mogoče govoriti. Tožnica je sama ob zaslišanju izpovedala, da naj bi pričakovala, da bo lahko mesečna anuiteta maksimalno za od 10,00 do 15,00 EUR višja, v 360 mesecih, kolikor je bila dogovorjena ročnost kredita in število anuitet, pa skupni znesek takšnega povišanja znaša 5.400,00 EUR, kar je več kot v obravnavanem primeru znaša razlika v anuitetnem načrtu predvidenim zneskom odplačila v 95.586,61 EUR in dejansko odplačanim zneskom 100.422,85 EUR. Sodišče prve stopnje se do navedb toženke, da skupni odplačan znesek kredita ne predstavlja neravnotežja, ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4.Toženka tudi ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je sporni pogodbeni pogoj izvzet iz presoje nepoštenosti po Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah - v nadaljevanju Direktiva 93/13. Določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se uporabljajo tudi za razmerja s potrošniki (valutne klavzule kot takšne noben zakon niti takrat ni urejal, niti dandanes ne ureja specialneje kot 372. člen OZ), pa tudi če te določbe domnevno ne bi bile prilagojene za razmerja s potrošniki, je kreditna pogodba v celoti skladna tudi s specialnim kogentnim zakonom, ki je urejal prav potrošniške kredite, to je z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK).

5.Prav tako ne drži, da sporni pogodbeni pogoj ni bil posamično dogovorjen. Ker je toženka zatrjevala, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo dogovorjen posamično, je iz presoje nepoštenosti po Direktivi 93/13 izključen.

6.Sodišče prve stopnje tudi kontradiktorno najprej navaja, da so v 1. odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) alternativno opredeljeni elementi nepoštenega pogodbenega pogoja, v nadaljevanju pa navede, da je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red z ureditvijo zakonodaje na tem področju (s sprejemom ZVPot) prenesel Direktivo 93/13, pri čemer sodišče navede, da Direktiva 93/13 nepoštene pogodbene pogoje opredeljuje kumulativno s predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja. Oboje po razumevanju toženke ne more držati.

7.Nadalje ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v slovenskem pravu presoja poštenosti pogodbenega pogoja možna tudi v primeru, če je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv. Toženka meni, da za ureditev po ZVPot (ki je veljal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe) to ne velja. Šele ZVPot-1 je namreč uzakonil določbo 23. člena, ki sedaj določa, da se nepoštenost pogodbenih pogojev lahko presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino, četudi so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.

8.Toženka še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in opozoril o tem, da v predmetni zadevi ni ustrezno sklicevanje na zadevo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) Paribas (ali na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - v nadaljevanju VSRS, ki se naslanja na zadevo SEU Paribas, to je tudi na sodbo v zadevi VSRS II Ips 8/2022), ker je šlo tam za povsem drugačno dejansko stanje kot v tu obravnavani zadevi. Pri produktu "Helvet Immo", ki ga obravnava zadeva SEU Paribas, je bila sprememba v EUR kredit možna samo vsakih 5 let, kar pa za to zadevo ne drži. V primeru, ko je s sklenitvijo kreditne pogodbe kreditojemalec "zaklenjen" v kreditnem razmerju in mora ves ta čas nositi vsa valutna tveganja in s tem povezana povišanja kreditne obveznosti, mora biti pojasnilna dolžnost pred sklenitvijo pogodbe bistveno obsežnejša, kot če to stanje ni podano. Iz same izpovedbe tožnice izrecno izhaja, da je bila že ob sklenitvi kreditne pogodbe seznanjena z možnostjo, da kredit predčasno poplača, s tem pa je bila seznanjena, da se lahko in kako se lahko izogne učinkom oziroma posledicam kredita v CHF na njeno obveznost v EUR protivrednosti.

9.Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi opozorila, da bi tožnica že od leta 2006 dalje lahko kadarkoli kredit konvertirala v EUR ali ga predčasno poplačala, pa tega vse do leta 2021 ni storila. Če bi tožnica ravnala skrbno, bi že v letu 2007 lahko zahtevala konverzijo kredita v EUR kredit, oziroma izvedla predčasno poplačilo, pa tega ni storila, čeprav je ta pravica in možnost bila izrecno zapisana v 20. členu kreditne pogodbe. Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da je pomembno, da se pravni položaj potrošnika v zvezi z zatrjevano ničnostjo pogodbenih pogojev preuči tudi ob upoštevanju sredstev, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev. Toženka meni, da je možnost oziroma pravica tožnice, da kredit v CHF kadarkoli v obdobju kreditnega razmerja konvertira ali ga predčasno poplača s kreditom v EUR, ki je bila v konkretni zadevi določena tudi v 20. členu kreditne pogodbe, predstavlja takšno sredstvo. Prvostopenjsko sodišče se do navedb toženke o pogodbeni možnosti oziroma pravici predčasnega poplačila in njenem vplivu na obseg pojasnilne dolžnosti ter na presojo dobre vere in znatnega neravnotežja sploh ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

10.Sodišče prve stopnje je sicer neutemeljeno navedlo le, da možnost konverzije ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, pri čemer je prezrlo, da je toženka zatrjevala, da sporni kreditni pogoj sploh ni ničen, in sicer tudi zato, ker je imela tožnica na voljo pogodbeno možnost oziroma pravico, da se uporabi takšnega pogodbenega pogoja kadarkoli izogne (s konverzijo ali predčasnim poplačilom). Ker je te možnosti predvidevala že kreditna pogodba, je bila tožnica kot kreditojemalka v boljšem položaju kot tisti kreditojemalci, ki te pogodbene možnosti niso imeli, zato je obseg pojasnilne dolžnosti v obravnavani zadevi drugačen. Tožnica je tudi sama v svoji kontradiktorni izjavi izpovedala, da prvotne kreditne pogodbe niti ni prebrala, zato je opustila ustrezno skrbnost, da ob nihanju tečaja kredit predčasno odplača ali ga konvertira. Zato toženka meni, da je bila njena pojasnilna dolžnost ustrezno, pravilno in celovito izpolnjena, saj je imela toženka možnost iz kreditne pogodbe kadarkoli "izstopiti".

11.Pavšalna in neutemeljena je presoja sodišča, da naj bi tudi iz pisne izjave priče A. A. izhajalo, da naj pojasnilna dolžnost ne bi bila ustrezno izpolnjena, ker iz izjave naj ne bi izhajalo, da bi toženka v času sklepanja kreditne pogodbe tožnici ponudila posebna in podrobna opozorila, povezana z valutnim tveganjem na način in v obsegu, kot sta ga določila VSRS in SEU. Iz pisne izjave te priče izhaja, da je slednja stranke opozarjala na obrestno in valutno tveganje, tudi na način, da se kreditne obveznosti v protivrednosti domače valute lahko povečajo, kot tudi da imajo stranke možnost zamenjave (konverzije) kredita.

A. A.

je tožnico nedvomno opozorila na to, da so spremembe mesečne anuitete lahko znatne, ne pa, da bodo minimalne.

12.Toženka še opozarja, da v času sklenitve kreditne pogodbe noben predpis ni zahteval, da bi morala kreditojemalcu predočiti tudi razne simulacije gibanja tečaja in obveznosti po kreditni pogodbi. Tega ni zahteval niti regulator, niti sodna praksa SEU.

13.Na podlagi zgodovinskih podatkov "znatne" oziroma "drastične" spremembe menjalnega tečaja EUR CHF toženka nikakor ni mogla predvideti in pričakovati spremembe kreditne obveznosti v breme tožnice. Opozoriti je, da je poleg gibanja tečaja pri višini anuitete treba upoštevati tudi obresti, ki lahko izničijo spremembe valutnega tečaja, oziroma vpliva na to, da je kredit, vezan na CHF, še vedno ugodnejši od kredita v EUR. Takšno gibanje referenčne obrestne mere CHF LIBOR je v določeni meri izničilo valutne spremembe v posledici gibanja menjalnega tečaja EUR CHF. Prav tako je toženka pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da v 15 letih pred sklenitvijo kreditne pogodbe vrednost tečaja EUR CHF nikoli ni padla pod 1,44, do teh njenih trditev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi se toženka morala in morala zavedati, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para.

14.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na ugotovitev, da naj bi toženka v okviru reklamiranja kreditov z valutno klavzulo CHF oglaševala kot trdno valuto, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala, kar je izhajalo iz letaka iz leta 2004, pri čemer je pojasnila, da pa se ta letak v letu 2006, ko je bila sklenjena kreditna pogodba, ni več uporabljal, po letu 2004 pa toženka kreditov v CHF ni posebej več oglaševala.

15.Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje na podlagi pisnih izjav prič B. B. , C. C. , D. D. in E. E. , ki naj bi bile nekonsistentne in jih je napačno presodilo kot verodostojne in pravno relevantne, saj te priče pri sklepanju kreditne pogodbe niso bile prisotne. Posledično je napačna tudi presoja izjave A. A. ter tožničina izpovedba.

V zvezi z dajatvenim tožbenim zahtevkom toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj mora po 193. in 198. členu OZ pridobitelj vračati plodove in zamudne obresti oziroma koristi, ki jih je imel od uporabe. Korist od uporabe pa v tem kontekstu niso samo obresti, pač pa tudi druge oblike koristi, zato bi bilo treba upoštevati tudi korist tožnice, ki je v tem, da je več kot 15 let uporabljala denar toženke, in sicer ga je porabila za nakup stanovanjske nepremičnine. Sicer pa toženka s pobotnim ugovorom od tožnice zahteva obogatitvene obresti in ne zamudnih obresti, pri čemer zamudne obresti uveljavlja od avgusta 2011 dalje, saj meni, da je tožnica od od tedaj dalje nedobroverna. Toženka tudi meni, da kondikcijski zahtevek tožnice nikakor ni utemeljen in se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na zadevo SEU C-520/21, ki jo v pritožbi podrobneje analizira. Če pa bi sodišče štelo, da je kondikcijski zahtevek utemeljen, je utemeljen tudi zahtevek toženke po pobotnem ugovoru, kar pomeni, da je neto rezultat vzajemnih kondicij v korist tožene toženke in toženki ni treba več vračati ničesar. Poudarja še, da je nepravilna tudi odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj je merilo po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, medtem ko je VSRS v zadevi II Ips 68/2023 upoštevalo nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ, ki temelji na subjektivnem merilu, pri čemer tožnica takšnega toženkinega ravnanja ni dokazala. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ko je sodišče prve stopnje plačilo stroškov tožnice naložilo toženki.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki kršilo tudi številne ustavne pravice, in sicer 2., 14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in hkrati tovrstne pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), še zlasti 1. odstavek 6. člena EKČP.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali tožbo zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je v teku pritožbenega postopka pravdni stranki pozvalo, da se izjavita v zvezi z novo odločitvijo SEU v zadevi C-368/2025 z dne 24. 2. 2026, v kateri je le-to odgovorilo na predhodno vprašanje VSRS v zadevi II Ips 14/2025 ki se je nanašala na kondikcijske zahtevke. Obe pravdni stranki sta z vlogama odgovorili na poziv sodišča, stališča pa so bila posredovana nasprotni stranki.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka na več mestih izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in zadostni. V sodbi ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.¹ To načelo je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS, katere del je med drugimi tudi pravica stranke, da se sodišče prve stopnje opredeli do njenih bistvenih trditev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do relevantnih navedb toženke, glede ostalih navedb, pa se sodišču prve stopnje glede na doslej ustaljeno sodno prakso VSRS, Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) in SEU, ni bilo treba posebej opredeljevati, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju. Sodišču se namreč ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.²

Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da v konkretnem primeru ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je presojalo, kakšno pojasnilno dolžnost je tožnica prejela, presojalo je dobro/slabo vero toženke, presojalo je tudi pogodbeno vključenost klavzule o sprejemu valutnega tveganja ter o konverziji in na podlagi vsega tega zaključilo, da je bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v škodo tožnice.

Glede zastaranja kondikcijskega zahtevka, kar naj bi po mnenju toženke privedlo do pomanjkanja pravnega interesa za vloženo tožbo na ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta ugotovitveni-ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi samostojna. Ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot, kot sankcija zaradi kršitve potrošniškega prava, je predpisana v javnem interesu, ki ga ne varuje le nacionalna zakonodaja (ZVPot in ZPotK), temveč tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla,³ pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni. Takšni nični pravni posli namreč lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranki morda nista mislili, npr. odškodninsko ali kazensko odgovornost.⁴ Vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka tako ni merodajno za utemeljitev pravnega interesa za uveljavitev ničnostnega zahtevka, ki temelji na varstvu potrošnikov in ga tožnica v obravnavani zadevi vsekakor ima. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem sicer ugotavljalo, ali je zastarala terjatev, uveljavljana v kondikcijskem zahtevku, pri čemer je ugotovilo, da le-ta ni zastarala, zato je podan pravni interes za tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti, vendar takšno razlgovanje sodišča glede na zgoraj obrazloženo ni vplivalo na sicer pravilen zaključek, da je v obravnavani zadevi pravni interes za ugotovitev ničnosti podan.

Glede odločitve o ničnostnem tožbenem zahtevku:

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13⁵, ki zavezuje glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.⁶ Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. SEU pa je v sklepu C-368/25 (Malec) z dne 24. 2. 2026 še poudarilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb svojega notranjega prava, sprejetega za prenos obveznosti iz Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče v smislu besedila in namena te Direktive 93/13, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (točka 86 sklepa).

Ob tem, ko je sodišče prve stopnje razlagalo nacionalna pravila v smislu ciljev Direktive 93/13 tudi ni zašlo v razlago contra legem. V zgoraj citirani zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 je SEU še pojasnilo, da je treba spremeniti tudi ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi notranjega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (točka 45), prav tako je treba splošna pravila nacionalnega prava razlagati kar najbolj glede na specifični cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13, ob upoštevanju zlasti podrejenega položaja, v katerem je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika, in potrebe po ohranitvi odvračalnega učinka prepovedi nepoštenih pogojev, da bi se dosegla rešitev, ki je v skladu s ciljem, ki mu ta Direktiva 93/13 sledi (točka 46).⁷

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izhajalo iz stališč, navedenih v sodbi SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA), katera je povzelo tudi VSRS v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. V zadevi "Paribas" je šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v EUR. Čeprav zadeva ni izvirala iz pravdnega postopka, temveč iz izvršilnega, kjer je bil dovoljen rubež denarnih prejemkov, navedena okoliščina ni bistvena. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bila v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopala v vlogi potrošnice, banka kot finančna institucija pa ji je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek 2. odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen in je zato pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično, nasprotna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena.

ni bilo dolžno presojati, v kašnem obsegu se je tveganje tečajnih sprememb v breme tožnikov dejansko realiziralo v času izvrševanja sporne kreditne pogodbe, in kakšen vpliv je na višino kreditne obveznosti imela morebitna nižja obrestna mera. Negativnih učinkov valutnega tveganja ne more izničiti morebitno znižanje obrestne mere v času izvrševanja kreditne pogodbe in so nerelevantna pritožbena zatrjevanja, da je treba poleg gibanja tečaja pri višini anuitete upoštevati tudi obresti, saj tako imenovani obrestni bonus lahko izniči spremembe valutnega tečaja, oziroma vpliva na to, da je kredit, vezan na CHF še vedno ugodnejši od kredita v EUR in se posledično po zatrjevanjih toženke znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v konkretnem primeru ni uresničilo. Valutna klavzula je bila bistvena sestavina pogodbe in je bila le-ta že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti (kot je obrazložilo sodišče prve stopnje in bo obrazloženo še v nadaljevanju te odločbe), ter je tako že ob sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

Po obrazloženem tudi ni bistveno, kakšna so bila pričakovanja tožnice glede na predložen anuitetni načrt o tem, kolikšen znesek bo v obdobju odplačevanja kreditnih obveznosti morala vrniti. Kot je zgoraj obrazloženo se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, zato v primeru, če je pogodbeni pogoj nepošten in zato ničen v trenutku sklenitve pogodbe, ni bistveno, kaj je tožnica tedaj lahko pričakovala ter so pritožbena zatrjevanja v tej smeri neutemeljena.

Ob tem tudi ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Taka pogodbena vsebina, glede na besedilo navedenega določila pa ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot.

Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Iz sodbe in sklepa VSRS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 pa iz točke 15. obrazložitve še dodatno izhaja, da mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera.

USRS, odločitve katerega so v skladu s 3. odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še v zgoraj navedeni zadevi Up-14/21-30 poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnici kot kreditojemalki ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Glede dejstva, kaj je bilo tožnici predstavljeno s strani toženke, je sodišče prve stopnje v točkah 36., 37. in 38. obrazložitve opravilo celovito dokazno oceno izvedenih dokazov, pri čemer se je oprlo zlasti na izpovedbo tožnice in priče A. A. (bančne uslužbenke), ki je tožnici v imenu toženke podala določena pojasnila v zvezi z najemom kredita v CHF. Z izpovedbami ostalih prič B. B. , C. C. , D. D. in E. E. , ki so pri toženki najemali istovrstne kredite pri isti bančni uslužbenki, pa je zgolj dodatno potrdilo verodostojnost tožničine izpovedbe. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na CHF, torej da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF in gibanja obrestne mere, ni pa ji bil podrobneje razložen možen potencialno neomejen scenarij gibanja tečaja in iz tega izhajajoče znatne ekonomske posledice zanjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pri podajanju pojasnilne dolžnosti tožnici izpostavila valutno in obrestno tveganje, vendar ne na način, da bi se ta lahko zavedala možnih znatnih posledic menjalnega tečaja na njen premoženjski položaj.

Tudi če bi bančna uslužbenka tožnici predstavila možnost znatne (celo katastrofične) spremembe na kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, česar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, ob tem ko tožnici ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR (iz pisne izjave priče A. A. izhaja, da se ne spomni ali je ob predstavitvi kreditov skupaj s stranko gledala grafe/podatke preteklega gibanja menjalnega tečaja/obrestne mere), takšna pojasnilna dolžnost ne bi zadoščala. Še zlasti bi tožnica morala biti obveščena tudi o tem, da ima poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bila pogodba sklenjena kot dolgoročna, za obdobje odplačevanja 30 let (5. člen kreditne pogodbe - dokaz A2)

Ob tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da A. A. tožnice ni opozorila na to, da bodo spremembe mesečne anuitete minimalne, temveč, da bodo znatne. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v pisno izjavo priče A. A. z dne 8. 5. 2024 (dokaz B48) ugotavlja, da slednja ni zapisala niti, da je tožnici povedala, da bodo spremembe minimalne, niti da bodo spremembe znatne, temveč zgolj to, da lahko pride do zvišanja ali znižanja anuitete zaradi spremembe valutnega tečaja ali spremembe obrestne mere.

Kar zadeva reklamni material, je sodišče prve stopnje v točki 39. obrazložitve ugotovilo, da oglas na spletni strani (dokaz A12) v prvi vrsti ni bil namenjen informiranju potrošnikov, kazal je zgolj na pristop toženke pri ponujanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo, in sicer da toženka očitno pri takih pogodbah valutnega tveganja ni posebej izpostavljala, predvsem ne tako, da bi se kreditojemalci lahko zavedali možnih posledic menjalnega tečaja na njihov premoženjski položaj, kar je enako obrazložilo v zvezi z reklamnim gradivom - letakom (dokaz A11). Res iz objave na spletni strani (dokaz A12) izhaja, da je bila ta objavljena v letu 2004, vendar pa slednje na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, ko je bistveno, kakšno konkretno pojasnilno dolžnost je tožnici dala toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe, ni vplivalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v času sklenitve kreditne pogodbe noben podpis ni zahteval, da bi toženka morala kreditojemalcu predočiti tudi razne simulacije gibanja tečaja in obveznosti po kreditni pogodbi, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je takšne zahteve glede pojasnilne dolžnosti oblikovala sodna praksa SEU, USRS in VSRS. Čeprav je bila ta sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, to ne pomeni, da je sodišče ob ugotavljanju pojasnilne dolžnosti storilo kršitev prepovedi retroaktivne uporabe pravnih aktov (155. člen USR). Navedeno izhaja iz novejše sodne prakse, in sicer iz sodbe VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je VSRS pojasnilo, da sodišče druge stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, moral ravnati dober strokovnjak. To stališče VSRS pa je tudi skladno s stališčem SEU v eni od zadnjih zadev C-368/25 (Malec) z dne 24. 2. 2026 (točka 48. obrazložitve te sodbe).

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zato so pritožbena zatrjevanja, da toženka kot banka glede na pretekla gibanja tečaja CHF ni mogla predvideti takšnega nihanja tečaja, kot se je zgodil leta 2015 (padec pod 1,2 oziroma celo pod 1,0), pravno nerelevantna in tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v točki 45. obrazložitve tudi obrazložilo, da možnost konverzije kredita CHF v EUR ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje. Je pa, kot opozarja pritožba, kreditna pogodba z valutno klavzulo št. MB01 ... z dne 29. 5. 2006 v 20. členu kreditojemalcu omogočala tudi možnost predčasnega odplačila kredita (dokaz A2), do česar se sodišče prve stopnje res ni opredelilo. Vendar pa je smelo pritožbeno sodišče to kršitev odpraviti samo, saj je bilo glede kreditne pogodbe kot listinskega dokaza (dokaz A2) v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. Kar je sodišče prve stopnje zapisalo glede konverzije, velja enako glede pogodbene določbe o možnosti predčasnega odplačila, pri čemer je še dodati, da se tudi v teh primerih ohranijo vsi pogodbeni elementi valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Prav tako bi v primeru predčasnega odplačila kredita stroške izdelave takšnega obračuna bremenile kreditojemalca.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti prevzel neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, ker je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj pa je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika. Hkrati so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja. Tako je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF valuto predstavljal tudi nepošten pogoj iz 4. alineje 24. člena ZVPot, ki je določal, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 23. členom ZVPot ugotovilo ničnost sporne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je tako pravilna.

Glede odločitve o kondikcijskem zahtevku, ugovoru zastaranja in pobotnem ugovoru:

Glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v primeru ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF, je VSRS odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je tudi povzelo dotedanja oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je še poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, da pa lahko potrošnikova subjektivna zaznava nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica z dejanskimi okoliščinami leta 2015 seznanila, vendar to ni dovolj, da je kot potrošnica v razmerju do toženke kot bančne institucije zagotovo vedela, da je s pogojem v kreditni pogodbi karkoli narobe, in da je ta nepošten, ter da je šele sodna praksa VSRS v zadevah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, s čimer je bilo potrošnikom omogočeno učinkovito oblikovanje tožbenih zahtevkov, zato kondikcijski zahtevek tožnice, postavljen s tožbo dne 30. 4. 2024 ni zastaral v zakonskem 5-letnem roku, ki je določen za zastaranje po določbi 346. člena OZ.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbena zatrjevanja v tej smeri še dodaja, da kljub temu da se je tožnica že v letu 2015 udeležila prvega informativnega razgovora pri toženki, da je bilo v tem letu ustanovljeno Združenje Frank, in da so bile tedaj vložene prve tožbe kreditojemalcev glede domnevne ničnosti kreditov v CHF, se je sodna praksa glede morebitne ničnosti tovrstnih kreditnih pogodb izoblikovala šele v zadnjem času, pred tem pa so v Republiki Sloveniji sodišča tožbene zahtevke zavračala. Treba je upoštevati, da je šlo za zahtevno razlago pojmovno odprtega prava v povezavi s pravom EU in ustavnopravnimi vidiki glede varstva potrošnikov. Prav tako se je redno sodstvo za namen ustrezne razlage Direktive 93/13 v povezavi s slovensko ureditvijo večkrat obrnilo na SEU, USRS pa je 2022 ugotovilo ustavno neskladje določenih stališč v sodni praksi. VSRS je sodno prakso oblikovalo vrsto let, šele v sodbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in zlasti v II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, v katerih so potrošniki prvič uspešno uveljavljali sodno varstvo, pa se je oblikovalo celovito razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih.

V konkretnem primeru, ko toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedela ali bi lahko razumno vedela že v letu 2015 ali prej, kot je zatrjevala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2024 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel.

Kar zadeva temelj in višino vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka, nastalega zaradi razglasitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, je pravo EU varstva potrošnikov utemeljeno predvsem na zahtevi po učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t.i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev. Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti.". SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov in sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M), ponovilo pa v zadevi C-368/25 (Malec).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od toženke prejela znesek v višini 56.240,42 EUR, toženka pa je od tožnice prejela znesek 100.253,39 EUR, torej 44.012,97 EUR več, kot ga je tožnica iz naslova predmetne kreditne pogodbe prejela. Tako je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 44.012,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 10. 2021 do plačila.

Toženka tudi v pritožbi vztraja, da ji je tožnica dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja, v zvezi s čimer uveljavlja pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. Kot še poudarja SEU v zgoraj navedeni sodbi C-520/21, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.

Gornje stališče je SEU ponovilo v zgoraj omenjeni zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VSRS v zadevi II Ips 14/2025. Odgovorilo je, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila hipotekarni kredit - kadar je bilo ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati - od potrošnika upravičeno zahteva nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačilo zamudnih obresti, če ta banka ne ravna nepošteno in če navedena pogodba ni v nasprotju s "temeljnimi moralnimi načeli" v smislu nacionalnega prava.

Navedenim stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe. Zaradi uravnoteženega položaja pogodbenih strank pri vrnitvi tistega, kar je bilo izpolnjeno, se tudi za prejeto korist toženke šteje evrska protivrednost plačanih obrokov kredita na dan plačila posameznega obroka. To pa je tudi znesek, za katerega je tožnica prikrajšana.

Zgoraj navedeno pomeni, da je upoštevaje euroskladno razlago 87. člena OZ, banka upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožnici vrniti preplačilo glavnice v znesku 44.012,97 EUR (točka II. izreka). Ker toženka ni upravičena zadržati tega zneska, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki III. izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljanja terjatev toženke v višini 44.012,97 EUR ne obstoji. Pritožba toženke je tudi v tem delu neutemeljena. Glede teka zakonskih zamudnih obresti:

Sodišče prve stopnje je v točki II. izreka odločilo tudi, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 44.012,97 EUR za čas od 11. 10. 2021 do plačila, to je od dneva, ko je tožnica poplačala predmetno kreditno obveznost.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede na konkretno dejansko stanje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti materialnopravno napačna in je v tem delu delno utemeljena pritožba toženke.

V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Kot pravilno opozarja pritožba je, kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice. Pravnomočno je ugotovljeno, da je v predmetni zadevi banka ravnala objektivno nepošteno pri sklepanju kreditne pogodbe, vendar pa njeno ravnanje ni bilo subjektivno nepošteno, saj tožnica niti ni zatrjevala, da je uslužbenka banke pri podajanju pojasnilne dolžnosti ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala namerno ali s hudo malomarnostjo v škodo tožnice in se je pri tem zavedala, da je bila v tistem trenutku njena pojasnilna dolžnost pomanjkljiva, ali da se je mogla zavedati, da bi njena pojasnilna dolžnost lahko povzročila ničnost sklenjene kreditne pogodbe.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica plačila vtoževanega zneska pred vložitvijo tožbe ni zahtevala od toženke, zato je upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 44.012,97 EUR za čas od 30. 4. 2024 (od dneva vložitve tožbe) do plačila.

Na podlagi zgoraj obrazloženega je v delu, v katerem se zavzema za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 10. 2021 do 29. 4. 2024, pritožba utemeljena. Glede stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje:

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje zgolj v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti (stranska terjatev), je odločitev o stroških postopka, da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravne stroške, pravilna, pritožba pa v tem delu prav tako neutemeljena. Odločitev:

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe. V preostalem delu je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v izpodbijanih točkah I., III. in IV. izreka, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka v pretežnem delu s pritožbo ni uspela, uspela je le delno glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki pa so stranska terjatev, kar je za izračun uspeha stranke v postopku zaradi povračila stroškov, nerelevantno, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

22Tako sodba VSRS II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, točka 32. obrazložitve.

23Tako Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 311.

24Zgoraj navedeno skladno tudi s sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, po kateri je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri ima potrošnik poleg nadomestila, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od datuma opomina.