Jedro

Revident mora obstoj pogojev za dovoljenost revizije izkazati z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije.

Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidenti po pooblaščencu dne 29. 9. 2009 vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujejo na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navajajo, da v danem primeru ni mogoča vrnitev vsega z denacionalizacijsko zahtevo uveljavljanega premoženja v naravi, in sicer glede na splošno znano naravo tega premoženja, zaradi česar bi jim šla tudi odškodnina po drugem odstavku 2. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Vrednost tega premoženja iz razlogov ekonomičnosti v tem postopku ni bila ugotovljena, ta kršitev pa ne more iti v škodo njihove pravice do revizije. Prav tako bi jim šla odškodnina na podlagi 26. člena ZDen. Izpodbijana sodba pomembno odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev in se nanaša na razlago pravnih naslednikov po 11. členu ZDen. Dodajajo še, da ima izpodbijana sodba zanje zelo hude posledice, saj so vsi štirje revidenti upokojenci brez pravih pridobitnih zmožnosti, zaradi česar s svojimi dohodki ne bodo sposobni v celoti poravnati stroškov dolgotrajnega postopka. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 31. 1. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 28. 4. 2008, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organ. Ta je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo A.A. za denacionalizacijo stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč, zaplenjenih B.B., C.C, D.D. in vlagateljici. D.D. je umrl pred podržavljenjem in pred 28. 8. 1945, zato se šteje, da je bilo premoženje po 11. členu ZDen zaplenjeno njegovim pravnim naslednikom. B.B., C.C. in vlagateljica pa ne izpolnjujejo pogojev iz 9. člena ZDen, da bi se lahko štele za upravičenke.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17.09.2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov. Revidenti v zvezi s tem pogojem za dovoljenost revizije navajajo, da bi jim za del premoženja, katerega vrnitev uveljavljajo, šla odškodnina v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZDen, ki bi presegala 20.000 evrov, pri čemer pa te vrednosti ne opredelijo niti s konkretno navedbo premoženja, katerega vračanje uveljavljajo v obliki odškodnine, niti z navedbo zneska, ki ga v zvezi s tem uveljavljajo. Prav tako ne opredelijo in ne izkažejo višine zahtevka, ki naj bi ga uveljavljali po 26. členu ZDen. Vrhovno sodišče je v sklepih X Ips 17/2009 z dne 22. 1. 2009 in X Ips 763/2008 z dne 19. 2. 2009 že sprejelo stališče, da mora revident opredeliti in verjetno izkazati vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti. Da mora revident izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije, pa se je v sklepu Up-1808/08 z dne 17.09.2009 izreklo tudi Ustavno sodišče. Ker revidenti tega niso storili, pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse oziroma njeno neenotnost, pa mora to tudi izkazati z navedbo opravilnih številk sodnih odločb Vrhovnega sodišča oziroma s predložitvijo sodnih odločb sodišč prve stopnje.

7. Revidenti zatrjujejo odstop od sodne prakse glede pravnega vprašanja opredelitve pravnih naslednikov, ki pridejo v poštev kot upravičenci po določbi 11. člena ZDen. Obravnavana odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da se kot upravičenci v smislu 11. člena ZDen štejejo le neposredni pravni nasledniki, kar pa tožniki, ki so v obravnavani denacionalizacijski postopek vstopili kot pravni nasledniki vlagateljice A.A, ki je sama pravna naslednica pred zaplembo in pred 28. 8. 1945 umrlega D.D., niso. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno stališče ne pomeni odstopa od sodne prakse. Vrhovno sodišče se je namreč v sodbah I Up 957/2000 z dne 11. 4. 2001, I Up 782/2005 z dne 1. 10. 2008, U 382/95 z dne 12. 5. 1999, na katere se sklicujejo tudi revidenti, in sodbi I Up 814/2005 z dne 7. 9. 2005, izreklo, da se v primeru osebe, ki začetka veljavnosti Zakona o državljanstvu DFJ (28. 8. 1945) ni doživela, premoženje pa ji je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim dedičem, ne glede na koga se glasi akt o podržavljenju. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 814/2005 z dne 7. 9. 2005 in sodbe U 382/95 z dne 12. 5. 1999 še izhaja, da določba 11. člena ZDen ureja vprašanje, kdo se šteje za prejšnjega lastnika v primeru, če se akt o podržavljenju glasi na osebo, ki je umrla pred 28. 8. 1945, ter, da se kot tak lahko šteje le tisti pravni naslednik, ki je premoženje dedoval oziroma bi ga dedoval, če do podržavljenja ne bi prišlo. Kot osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, se po 11. členu ZDen štejejo le dediči prejšnjega lastnika, torej tisti neposredni pravni nasledniki, ki so oziroma bi dedovali prejšnjemu lastniku podržavljeno premoženje, seveda ob izpolnitvi dodatnega pogoja, če jim je bilo po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tožniki pa niso bili takšni neposredni pravni nasledniki, za kakršne je v prej navedenih odločbah Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, saj so, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, v obravnavani denacionalizacijski postopek vstopili kot pravni nasledniki vlagateljice zahteve za denacionalizacijo A.A., ki je umrla v letu 1999 in je bila sama pravna naslednica prejšnjega lastnika D.D., ni pa bila upravičena po 11. členu ZDen, ker ji po 9. 5. 1945 ni bilo priznano jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo. Ker glede na navedeno sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato revidenti zelo hudih posledic niso izkazali z navedbo, da kot upokojenci ne bodo zmožni poravnati stroškov postopka, nastalih v dolgotrajnem postopku.

9. Glede na to, da revidenti niso izkazali nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.