Jedro

Kolikor se pojavi dvom o statusu kmeta, je treba za rešitev konkretne upravne zadeve o tem ponovno kot o predhodnem vprašanju odločati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Grosuplje št. 330-244/2017-29 (308) z dne 5. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranke stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe tožene stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka odobril pravni posel, ki sta ga sklenila Občina ... in A.A. za parcelo 434 k.o. ..., ter v drugi točki izreka zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla, ki jo je vložil tožnik. V obrazložitvi je navedel, da je preverjal podanost pogojev iz 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) za oba sprejemnika ponudbe. A.A. je na obravnavi predložil dokazila o izpolnjevanju pogojev za status kmeta, dohodek iz kmetijske dejavnosti je izkazal od neposrednih plačil v znesku 6.672,73 EUR in od prodaje bikov oziroma govejega mesa v znesku 13.144,46 EUR. B.B. pa je dostavil kupoprodajno pogodbo z dne 12. 11. 2016, iz katere je razvidno, da je prodal konja lipicanca za ceno 13.500 EUR in odločbe o neposrednih plačilih za leto 2016 v skupnem znesku 1.195,08 EUR. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je opravil vpogled v register kmetijskih gospodarstev, iz katerega je razvidno, da ima tožnik v uporabi 5,46 ha trajnih travnikov. Iz registrov za identifikacijo in registracijo živali je razvidno, da so se na kmetiji tožnika v letu 2016 redili trije kopitarji, od katerih pa dva nista namenjena za človeško prehrano. V zvezi s tožnikom je upošteval dohodek od neposrednih plačil v znesku 1.195,08 EUR ter vrednost pridelka na travnikih v višini cca. 3.000 EUR. Dohodka v znesku 13.500 EUR, od prodaje lipicanca, ni upošteval, saj vzreja in šolanje tekmovalnih konj ne spada med kmetijske dejavnosti. Iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti, oziroma Priloge 1 in pojasnil k SKD je razvidno, da med dejavnosti kmetijstvo in lov, gozdarstvo in ribištvo pod šifro 01.430 - konjereja spada: vzreja in reja konj, oslov, mul in mezgov. Reja tekmovalnih konj spada v podrazred SKD 93.190 – druge športne aktivnosti. Da gre za športnega konja, dokazuje podatek iz registra, da ni za človeško prehrano in izjava kupca, da ga bo hčerka uporabljala v jahalni šoli. Na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa kmeta, saj je vrednost njegovih kmetijskih pridelkov znašala v letu 2016 le 4.195,08 EUR, kar je manj od minimalno zakonsko določenega dohodka. Z ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem je seznanil tožnika, ki je odgovoril, da so zaključki organa napačni, saj mu je bila izdana odločba o priznanju statusa kmeta z dne 18. 1. 2012, ter organ ni imel podlage za ugotavljanje dohodka iz kmetijske dejavnosti. Ugovor zavrača in meni, da je treba ugotoviti izpolnjevanje pogojev v času, ko je sprejemal ponudbe. Odločba z dne 18. 1. 2012 se opira na dohodek iz leta 2011, zato ni relevantna.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Soglaša z razlogi organa v zvezi z dohodkom A.A., zavrača pa navedbo tožnika, da mu ni bila dana možnost, da se izjasni glede vseh dejstev in dokazov, ki jih je ta predložil na glavni obravnavi. Soglaša tudi z razlogi organa, da prodaje lipicanca ... ni šteti k dohodku, glede na Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti, ker vzreja tekmovalnih konj ne sodi k kmetijski dejavnosti. Sklicuje se na dokument Finančne uprave Republike Slovenija, februar 2016. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je obrazložitev organa pod 1. točko izreka neobrazložena. Organ ne pojasni, ali je A.A. predkupni upravičenec ali ne, ali je kmet ter kakšen dohodek ima. Tudi ne pojasni, katera so dokazila, ki jih je predložil, tožnik tudi ni bil z njimi seznanjen in mu ni bila dana možnost, da se do njih opredeli. A.A. za prodajo svojih bikov oziroma govejega mesa v znesku 13.144,46 EUR ni predložil nobenega dokazila, le račune, ki naj bi jih domnevno plačal za klanje goved. Organ ne pojasni, na kateri pravni podlagi se sklicuje na Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Opozarja, da je sprejel ponudbo za nakup parcele 434, ki je sporna, kot parcele 439 k.o. ..., ki sta se prodajali skupaj. Za parcelo 439 je bila kupoprodajna pogodba odobrena z odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 10. 4. 2017. Le tožnikova izjava, ki je dal ponudbo za obe parceli, je ustrezala ponudbi Občine .... Tožnik je kmet mejaš, poleg tega pa izpolnjuje tudi zahtevo po 24. členu ZKZ, saj je predložil odločbo o statusu kmeta z dne 18. 1. 2012. Organ ni imel podlage, da o statusu kmeta ponovno odloča, saj je bilo o tem že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom in je bil organ na ta posamični akt vezan. Organ je napačno ugotavljal višino dohodka. Pri tožniku so se v letu 2016 redili trije kopitarji. Organ bi moral pri ugotavljanju dohodka upoštevati vrednost kmetijskih pridelkov in živali, ne pa izkupiček od prodaje, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča II U 135/2016 z dne 23. 11. 2016. Vrednost vseh treh kmetijskih živali presega znesek 12.675 EUR. Irelevantno je, za kakšno namene se kmetijske živali redijo in vzrejajo, ali za prehrano ljudi ali ne. Dejstvo je, da so namenjene kmetijstvu. Vsi konji so bili namenjeni kmetijstvu in sicer obdelovanju zemljišč. Poleg tega je bil konj lipicanec prodan za kupnino v višini 13.500 EUR, kar bi organ moral upoštevati kot dohodek iz kmetijske dejavnosti. Konj ni tekmovalni in ni športni konj, tožnik pa se tudi ni nikdar ukvarjal z vzrejo in šolanjem tekmovalnih ali športnih konj. To dokazuje že dejstvo, da je bil konj v starosti 16 let. To, da iz izjave kupca izhaja, da bo konja lipicanca uporabljala kupčeva hčerka v jahalni šoli, ne pomeni, da gre za tekmovalnega konja in za vzrejo in šolanje tekmovalnih konj. Gre za uporabo konja za potrebe učenja jahanja, ne pa za tekmovanje, in še to ne s strani tožnika, ampak tretje osebe. Da je šlo pri vseh treh konjih za tekmovalne in športne konje, tudi ne izhaja iz evidence RS. Dejstvo je, da takrat, ko je bil konj lipicanec pri tožniku, ni bil tekmovalni konj, na kmetiji tožnika ni bil z namenom opravljanja športnih dejavnosti. Organ je tudi napačno uporabil Uredbo. Iz Priloge 1 izhaja, da vzreja konj spada pod kmetijstvo in lov, in sicer pod oddelek 01 - Kmetijska proizvodnja in z njima povezane storitve. Organ zaključuje, da vzreja konj na kmetiji tožnika spada v podrazred SKD 93-190 – druge športne aktivnosti, ker naj bi tožnik redil tekmovalne in športne konje, vendar noben od kopitarjev na kmetiji ni tekmovalni konj. Vzreja konj, s katero se ukvarja tožnik, spada pod kmetijsko dejavnost, in sicer konjerejo pod SKD 01.430. Iz Priloge 2 izhaja, da pod druge športne dejavnosti, pod SKD 93.190, spadajo dejavnosti konjušnic za tekmovalne konje, bivališč za druge tekmovalne živali. Tožnik pa se ne ukvarja z dejavnostjo konjušnic, niti nima tekmovalnih konj. Izpostavlja tudi, da je upravni organ pri oceni vrednosti kmetijskih pridelkov na travnikih napačno upošteval povprečno ceno 95 EUR na tono sena, češ da naj bi se tržne cene po podatkih spleta gibale med 40 do 150 EUR na tono. Opozarja na sodbo II U 311/2015, po kateri bi moral upravni organ upoštevati najvišjo vrednost v višini 150 EUR na tono sena, ne pa 95 EUR. Ta znesek ni izkazan. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroška postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da je račun A.A. preverjen, saj je ta predložil račune klavnice, iz katerih izhaja, da je v zakol oddal 5 govedi skupne teže 1.779 kg, predložil pa je tudi račun o prodaji dveh bikov v skupni vrednosti 2.470,46 EUR. Meni tudi, da je pravilna odločitev v zvezi z konjem lipicancem, ker gre za konja, ki je namenjen za vzrejo za jahanje, športne aktivnosti ipd.

5. Stranka z interesom v tem postopku A.A. navaja, da je lastnik treh parcel, ki ležijo le 13 m od prodajane. Zavrača vse ugovore tožnika. Glede prodaje konja lipicanca pa opozarja, da tožnik nikjer ne navaja nabavne cene konj, ki niso bili vzrejeni na kmetiji, pač pa kupljeni. Navaja tudi, da ne ve, kaj je ta konj delal na kmetiji, saj ni oral in obdeloval nobene njive, kar se lahko preveri na subvencijskih vlogah. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom Občina ... na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev organa, ki je zavrnil odobritev pravnega posla, za katerega je tožnik podal izjavo o sprejemu ponudbe in uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš. Zavrnitev je po stališču organa utemeljena, ker tožnik ni izkazal pogojev za priznanje statusa kmeta, določenih v 24. členu ZKZ.

9. Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da je tožnik izkazal status kmeta že s pravnomočno odločbo z dne 18. 1. 2012 ter posledično organ ne bi smel ponovno presojati pogojev za izpolnjevanje statusa. Sodišče ugovoru ne sledi. Pogoje, pod katerimi se oseba šteje za kmeta, določa 24. člen ZKZ. V šestem odstavku tega člena je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Odločitev upravnega organa o tem vprašanju je po pravni naravi deklarativna oziroma ugotovitvena odločba, z njo se ugotavlja obstoj dejstev, ki za osebo, na katero se nanaša, vzpostavlja določeno pravno stanje – vprašanje o statusu kmeta, ki pa je odvisno od izpolnjevanja materialnih pogojev, ki jih določa 24. člen ZKZ, v času sprejema ponudbe. Odločba o statusu kmeta časovno oddaljena od relevantnega stanja v času sprejema ponudbe, zato ni dokaz o statusu kmeta. Kolikor se pojavi dvom o statusu kmeta, je treba za rešitev konkretne upravne zadeve o tem ponovno kot o predhodnem vprašanju odločati (v sodbi Upravnega sodišča IV U 135/2015 določba 24. člena ZKZ ni bila uporabljena v nasprotju s sodno prakso, kot jo je obrazložilo sodišče zgoraj, saj sta bili v citirani zadevi odločba o statusu kmeta in sprejem ponudbe v istem časovnem obdobju).

10. Posledično je upravni organ pravilno presojal izpolnjevanje pogojev obeh sprejemnikov ponudbe. Na podlagi stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 97/2016 mora potencialni kupec pogoje za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ izpolnjevati v trenutku, ko je pogodba sklenjena in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. Organ je glede na navedeno stališče, ker je Daniel Volek sprejel ponudbo 30. 12. 2016, tožnik pa 11. 1. 2017, ponudba pa je bila razobešena do 13. 1. 2017, presojal pridobljen dohodek iz kmetijske dejavnosti, kot je opredeljen v drugem odstavku 24. člena ZKZ (v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev), za leto 2016. Sprejemnika ponudbe sta morala izkazati dohodek vsaj v višini 12.675,00. 11. V zvezi z neupoštevanjem tožnikovega dohodka v višini 13.500 EUR, ki ga je ta izkazal s pogodbo z dne 12. 11. 2016 – o prodaji lipicanca, pa sodišče ne soglaša z razlogi organa, da sporni dohodek ni dohodek iz kmetijske dejavnosti, glede na razloge, ki jih je organ navedel. 12. Sodišče sicer meni, da se je organ pravilno oprl pri presoji, kaj šteje za kmetijsko dejavnost, na Uredbo o standardnih klasifikacij dejavnosti (glede na 3. člen Uredbe), saj ga na uporabo tega predpisa napotuje drugi odstavek 24. člena ZKZ, vendar jo je napačno razlagal in za svojo odločitev ni navedel pravno relevantnih razlogov, ki bi jih glede na določbe te Uredbe moral za svojo odločitev, da sporni dohodek ne pomeni dohodka iz kmetijske dejavnosti. Izpodbijana odločba pravilno povzema, da je v Prilogi 1 pod 01.43 opredeljena konjereja, kamor spada: - vzreja in reja konj, oslov, mul in mezgov. Organ meni, da sporni dohodek za prodanega lipicanca ne sodi h konjereji (in s tem k kmetijski dejavnosti), temveč k Kulturnim, razvedrilnim in rekreacijskim dejavnostim, pod SKD 93.190 – druge športne aktivnosti (sem spada: - organiziranje in promocija športnih dogodkov, s športnimi objekti ali brez njih; - dejavnost samostojnih športnikov, sodnikov, časomerilcev; - dejavnost športnih lig, zvez; - dejavnosti povezane s promocijo športnih dogodkov; - dejavnosti konjušnic za tekmovalne konje, bivališč za druge tekmovalne živali; - dejavnost garaž za tekmovalne avtomobile; - dejavnost gorskih vodnikov; - dejavnosti, povezane z rekreacijskim lovom in ribolovom; - dejavnosti lovskih in ribiških društev ali klubov, ki ne upravljajo z lovskimi oziroma ribiškimi okoliši; - dresiranje cirkuških živali, tekmovalnih konj itd; - dejavnost varnostnikov, redarjev na smučiščih).

13. Ker gre za konja, ki je namenjen za vzrejo za jahanje, športne aktivnosti, po mnenju organa dosežen dohodek ne spada med kmetijske dejavnosti. Tožnik zanika, da je šlo pri prodanem lipicancu za tekmovalnega konja, iz razlogov organa pa tudi ne izhaja, katere tožnikove aktivnosti oziroma namen opravljanja dejavnosti (pri vzreji prodanega lipicanca) so bile tiste, da je lahko zaključil, da gre za vzrejo konja za jahanje, kasaštvo in podobno – v zvezi s športnimi dogodki. Namen kupca konja (da ga bo njegova hčerka uporabljala v jahalni šoli), ne izključuje tožnikove dejavnosti „konjereje – vzreje in reje konj“, saj prihodnje aktivnosti v zvezi s konjem ni mogoče pripisati tožniku. Da določena dejavnost pri vzreji plemenskih živali ni več kmetijska dejavnost izhaja, iz aktivnosti in namena opravljanja dejavnosti rejca, kot izhaja iz pojasnila FURS ( dokument na katerega se sklicuje organ druge stopnje), s tem se sodišče strinja, ter bi na teh okoliščinah morala temeljiti obrazložitev organa.

14. Organ se sklicuje tudi, da podatek iz registra dokazuje, da gre za športnega konja, pri čemer ne pojasni, na katerega od registrov se sklicuje. Iz upravnega spisa izhaja, da je organ pridobival podatke iz Registra lipicancev (ki beleži vpis lipicanca v register in tožnika kot lastnika), Centralni register kopitarjev (v katerega lipicanec ni bil vpisan, vpisana pa sta ostala dva konja iz kmetije tožnika) in Evidenco imetnikov rejnih živali (v katero ni vpisan noben od tožnikovih konjev). Katera od navedenih evidenc izkazuje, da je bil prodani lipicanec športni - tekmovalni konj, organ ni pojasnil. Glede na navedeno, torej, ker organ ni pojasnil zakaj šteje prodanega lipicanca za tekmovalnega konja in iz katerega registra to izhaja, sodišče razlogom organa, da pri dohodku iz prodaje ne gre za dohodek iz kmetijske dejavnosti, ne more slediti. V ponovnem postopku reševanja zadeve, kolikor bo menil, da je njegovo stališče pravilno, bo moral organ dopolniti dejansko stanje v skladu s stališčem, ki ga je navedlo sodišče v prejšnjem odstavku in se nanaša na razlago Uredbe, ter dopolniti obrazložitev v zvezi s svojim stališčem, tako, da bo možen preizkus razlogov, enako kolikor meni, da eden od registrov iz upravnega spisa izkazuje, da gre za športnega konja.

15. Razlog, da dohodek od prodanega lipicanca ne sodi v kmetijsko dejavnost, je po stališču organa tudi, ker ni namenjen za človeško prehrano. Tudi ta razlog ni obrazložen.

16. Sodišče pa kot utemeljenega ne sprejema tožnikovega ugovora v zvezi s ceno sena, kot jo je upošteval organ – povprečna cena sena, saj ne navaja nobenih vsebinskih razlogov (npr. kvaliteta njegovega zemljišča ali, da ga je prodal za višjo ceno kot je bila upoštevana), ki bi jih organ moral pri ceni upoštevati in bi kazali, da je upoštevanje povprečne cene pri njegovem senu prenizko. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča II U 311/2015, v zvezi z ugovorom, da bi moral upravni organ upoštevati najvišjo vrednost v višini 150 EUR na tono sena, je izven konteksta dejanskega stanja v tej zadevi.

17. Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da znesek 13.144,46 EUR, kot prihodek A.A., ni izkazan, ker ne izhaja iz predloženih dokazil. A.A. je na ustni obravnavi predložil račune klavnice, iz katerih izhaja, da je v zakol oddal pet govedi in sicer v skupni teži 1779 kg ter predložil tudi račun o prodaji dveh bikov v skupni vrednosti 2.470,46 EUR. Ima pa prav tožnik, saj iz zapisnika ustne obravnave ne izhaja (pa zapisnik mora vsebovati zapis poteka ustne obravnave), da tožniku dokazi, na katerih je A.A. utemeljeval dohodek iz kmetijske dejavnosti, niso bili vročeni, da bi se tožnik o njih lahko izjavil. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ zagotovi kontradiktornost in tožniku sporno predloži v izjavo.

18. Tožnik nadalje tudi zmotno meni, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti relevantna vrednost kmetijskih pridelkov ali živali, ne pa morebitni izkupiček od prodaje pridelkov in živali, ter se v dokaz stališču sklicuje na sodbo II U 135/2016. Sodna praksa sodišča je v zvezi z določbo 24. člena ZKZ jasna, ugotavlja se višina dohodka iz kmetijske dejavnosti. Stališče tožnika, ki naj bi izhajalo iz citiranja sodbe, je vzeto iz konteksta in ne odraža uveljavljene sodne prakse.

19. Tožnik nadalje uveljavlja, da je ponudnik ponujal v prodajo dve parceli (sporno in še eno) v „paketu“. Razlogov o taki ponudbi (oziroma da ni bilo tako ponujeno) ni navedel niti drugostopni organ, čeprav je tožnik naveden ugovor uveljavljal že v pritožbi. Sodišče ugotavlja, da ponudba ni sestavni del upravnega spisa, zato se bo moral v ponovnem postopku reševanja zadeve organ opredeliti tudi do tega tožnikovega ugovora, saj tožnik zatrjuje, da je iz razloga "paketa", le on pravilno sprejel ponudbo, ker jo je sprejel za obe prodajani parceli.

20. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

21. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.