Jedro

Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje. Praviloma bo šlo za to obliko kaznivega dejanja takrat, ko bo s takšnim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Za izpolnitev zakonskih znakov ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinski ali vzgojnih ukrepov. Kršenje dolžnosti se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletne osebe glede njegove prehrane, nege, zdravja, oblačenja, šolanja, itd. Hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku je mogoče storiti z več alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami. Med drugim se lahko stori s siljenjem k delu, ki ni primerno starosti otroka, ter s surovim ravnanjem, kar oboje se v konkretnem primeru očita obsojenki. Siljenje k delu mora biti usmerjeno na mladoletnikovo delo, ki je po težavnosti ali času pretirano ali neprimerno za njegovo starost, kot so npr. nočno delo, več kot osemurno dnevno delo, delo, ki je povezano z velikimi napori in podobno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

I. v opisu kaznivega dejanja tako, da se glasi: M. P. je kriva, da je kot starš surovo ravnala z otrokom s tem, ko je v mesecu septembru 2009 v hiši ... večkrat kaznovala mladoletnega sina A. A. (roj. ...) z lasanjem in vlečenjem za ušesa, kakor tudi s pretepanjem s kuhalnico in metlo, ga pri tem zmerjala in tako tudi: nazadnje dne 29. 9. 2009, ko je iz šole prinesel v beležki zapis učiteljice o svojem slabem vedenju, najprej zmerjala, lasala ter ga močno prijela za uho, nato pa ga je v kopalnici ponovno prijela za lase in ga nekajkrat potisnila ob rob umivalnika, nakar ga je za ušesa potegnila v dnevni sobi: s takšnimi ravnanji ter izvajanjem fizičnega in psihičnega pritiska nad mladoletnim A. A. pa je M. P. ustvarila pogoje, ki so ogrožali njegovo vzgojo in osebnostni razvoj.

II. V odločbi o kazenski sankciji se spremeni tako, da se določena kazen v okviru pogojne obsodbe zniža na tri mesece zapora.

III. V preostalem delu pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bila M. P. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi absolutne bistvene kršitve določb drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi relativnih bistvenih kršitev tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložniki sicer očitajo sodišču kršitev določb procesnega zakona, vendar pa teh kršitev v nadaljevanju ne substancirajo, temveč se ugovori, ki jih navajajo v zahtevi nanašajo predvsem na dejansko stanje. Dejansko vprašanje predstavlja tudi vprašanje obstoja zavesti o protipravnosti, še posebej, ker sklicevanje na izostanek zavesti o protipravnosti lahko vodi le k zaključku, da je obsojenka ravnala v pravni zmoti. Glede na način storitve kaznivega dejanja pa kaj takega ni mogoče zaključiti, še posebej ne v zvezi s tako imenovano potencialno zavestjo o protipravnosti, ki pride v poštev le v primeru pasivnega ravnanja storilca v zvezi z očitki, kaj bi moral storiti in ne v zvezi s tem, kar je dejansko storil. Zahteva prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da niso izkazani subjektivni elementi očitanega kaznivega dejanja, po drugi strani pa zatrjuje, da obsojenka oškodovanca ni nikoli tepla, lasala ali drugače fizično z njim obračunavala.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojenki in njenim zagovornikom.

B-1.

5. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da je sodišče kršilo določbo kazenskega zakona, ker v konkretnem primeru niso podani objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. Drži sicer, da je bila vzgoja obsojenke resna in stroga, vendar s ciljem vzgoje in oblikovanja otroka ter s postavljanjem razumnih mej.

6. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje. Praviloma bo šlo za to obliko kaznivega dejanja takrat, ko bo s takšnim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Za izpolnitev zakonskih znakov ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov. Kršenje dolžnosti se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletne osebe glede njegove prehrane, nege, zdravja, oblačenja, šolanja, itd. 7. Hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku je mogoče storiti z več alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami. Med drugim se lahko stori s siljenjem k delu, ki ni primerno starosti otroka, ter s surovim ravnanjem, kar oboje se v konkretnem primeru očita obsojenki. Siljenje k delu mora biti usmerjeno na mladoletnikovo delo, ki je po težavnosti ali času pretirano ali neprimerno za njegovo starost, kot so npr. nočno delo, več kot osemurno dnevno delo, delo, ki je povezano z velikimi napori in podobno1. 8. Podobno razumejo zakonsko besedilo tretjega odstavka 177. člena Kaznenog zakona Republike Hrvaške tudi hrvaški komentatorji ter njihova sodna praksa. Temeljno obliko kaznivega dejanja stori tisti, ki grobo zanemarja dolžnost vzgoje in izobraževanja, pri čemer grobost implicira neobčutljivost storilca glede svojih dolžnosti. Ugotavlja se glede na ponavljanje, stopnjo in intenzivnost ravnanja storilca, konkretne okoliščine primera, pa tudi subjektivni odnos storilca do otroka (izživljanje, sadizem, mržnja, popolna nezainteresiranost za usodo otroka, ipd.) Za ugotovitev, ali gre za zlorabo, je torej treba predvsem ugotoviti ali gre za storilčevo hoteno surovo ravnanje in trpinčenje, to je za izživljanje nad otrokom2. 9. Tudi po nemški pravni ureditvi3 pomeni grobo kršitev starševske dolžnosti ekstremno opuščanje skrbi za otroka, onemogočanje šolanja, pogosto pretepanje in zaklepanje v stanovanje, puščanje otrok ponoči in podnevi doma brez varstva, siljenje v alkohol ali jemanje prepovedanih drog. Kdaj gre za znatnost grozeče škode se presoja glede na stopnjo razvitosti konkretnega mladoletnika. Znatno pa pomeni, da ravnanje pomembno presega raven družbeno sprejemljivega. Hujša oblika kaznivega dejanja po 225. člena StGB stori, kdor osebo, mlajšo od 18 let ali osebo, ki se zaradi bolezni ali kakšne hibe ne more sama braniti trpinči ali z njo surovo ravna. Pojem surovega ravnanja je BGH opredelilo kot takšno ravnanje, ko storilec drugemu povzroči telesno poškodbo, posledica tega pa je telesna prizadetost. Za razliko od mučenja v tem primeru zadostuje enkratno ravnanje. Storilec ravna brezčutno tedaj, kadar je brez občutka za trpljenje žrtve, ki bi bil pri vsakem človečno in razumno mislečem človeku prisoten in bi zaviral tako ravnanje (npr. udarci s pestjo, puljenj las). Če gre za ravnanje v močnem afektu lahko pomeni, da subjektivni element tega ravnanja ni prisoten. V literaturi pa je posebej izpostavljeno stališče, da je treba v prvi vrsti obravnavanje družinske problematike reševati v okviru socialnega varstva in ne kazenskopravne represije.

10. Če torej izhajamo iz navedenih teoretičnih izhodišč, zastopanih v domači in primerljivi tuji literaturi, mora za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku tega člena storilec očitno preseči vzgojne ukrepe, iti pa mora tudi za trajnejšo dejavnost storilca oziroma za fizično ali psihično maltretiranje v grobi obliki, sicer pomeni ravnanje storilca lahko prekršek zoper javni red in mir. Posebna kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, pa pomeni seveda težjo obliko storilčevega ravnanja, kar se presoja predvsem glede na stopnjo, oziroma intenzivnost nesprejemljivega ravnanja, ter glede na druge okoliščine primera, ki tako ravnanje delajo še posebej zavržno, pri čemer pa se še od storilca zahteva tudi poseben subjektivni odnos, da se je zavedal, da s takšnim obnašanjem resno ogroža vzgojo, razvoj ali zdravje otroka.

B.-2

11. Obsojena M. P. je bila spoznana med drugim za krivo, da je silila sina k delu, ki ni primerno njegovi starosti s tem, ko je neugotovljenega dne, ko A. A. ni zadovoljivo zložil perila za vso družino, le-to ponovno razmetala in mu ukazala, da mora znova zložiti perilo, sicer bo tepen. Z navedenim pa kot na to upravičeno opozarjajo vložniki v zahtevi ni konkretiziran zakonski znak siliti k delu otroka, ki ni primerno njegovi starosti. Iz izreka izhaja, da je bil A. A. tedaj star deset let. Zlaganje (ali enkratna zložitev) perila za štiričlansko družino za otroka starega deset let, po presoji Vrhovnega sodišča, ne more predstavljati konkretizacije te alternativno določene oblike obravnavanega kaznivega dejanja. Pojasnjeno je bilo že, kaj je delo, ki ni primerno starosti otroka, to je delo v nočnem času, delo nad osem ur in podobno. Ker je torej očitek vložnikov utemeljen, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in iz opisa kaznivega dejanja ta del izpustilo ter obsojenki glede na zmanjšano kriminalno količino v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na tri mesece zapora.

12. Druga alternativno določena oblika kaznivega dejanja, ki ga je obsojenka storila, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi je, da je surovo ravnala s sinom s tem, da ga je večkrat kaznovala z lasanjem in vlečenjem za ušesa, kakor tudi s pretepanjem s kuhalnico in metlo, ga pri tem zmerjala in tako je tudi nazadnje dne 29. 9. 2009, ko je iz šole prinesel v beležki zapis učiteljice o svojem slabem vedenju, ga najprej zmerjala, lasala ter ga močno prijela za uho, nato pa ga v kopalnici ponovno prijela za lase in ga nekajkrat potisnila ob rob umivalnika, nakar ga je za ušesa potegnila v dnevni sobi, s takšnim ravnanjem ter izvajanjem fizičnega in psihičnega pritiska nad mladoletnim A. A. pa je M. P. ustvarila pogoje, ki so ogrožali njegovo vzgojo in osebnostni razvoj. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (točka 22 na str 23) je sodišče obsojenkino fizično maltretiranje v grobi obliki (lasanje, vlečenje za ušesa, pretepanje z metlo in kuhalnico po zadnji plati in hrbtu, potiskanje glave v rob umivalnika) in psihično maltretiranje (zmerjanje, ponižanje), vse v grobi obliki, ki sicer še ne pomeni katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ocenilo kot tako zavržno in surovo, da ustreza pravni opredelitvi po drugem odstavku 192 člena KZ-1. Še posebej, ker je po presoji sodišča obsojenka s svojim ravnanjem ustvarila pogoje, ki so ogrožali otrokovo vzgojo in osebnostni razvoj (pri otroku je bila zaznana anksioznost, strah in negotovost, kar vse se je kazalo preko težav z fizičnim zdravjem, zlast s trebušnimi težavami). Glede na trajanje in pomembno preseganje družbeno sprejemljivega ravnanja z otroki, kot ga v konkretnem primeru ugotavljata nižji sodišči, po presoji Vrhovnega sodišča očitek vsebuje vse elemente obsojenki očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa vložniki z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obtožba neutemeljena, da izvedenka ni ugotovila niti travmatičnosti niti dejanskega nasilja, da gre verjeti A. A., da si je stvari v preteklosti razlagal drugače in po svoje, da zbrani dokazi ne dajejo niti podlage za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, da obstoji vsaj razumen dvom, da so priče zaslišane na glavni obravnavi razbremenjevale obdolženko, da gre prisluhniti njenemu zagovoru, ki je potek dogodkov ves čas prepričljivo opisovala, da ji ni dokazan subjektivni element tega kaznivega dejanja, da se ni zavedala protipravnosti, da so A. A. besede v bistvu besede njegovega očeta in obsežno izdelana dokazna ocena izpovedb prič, ki se bistveno razlikuje od dokazne ocene sodišča, ne substancirajo in ne utemeljujejo uvodoma očitane kršitve kazenskega zakona, niti kršitve procesnega zakona (11. točke 371 člena ZKP) temveč uveljavljajo le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP) Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu skladno z določbo člena 425 ZKP zavrnilo.

C.

13. Ker je bilo z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v obsojenkino korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 95. člena ZKP).

1 M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Založništvo d. o. o., stran 360 in 361, Trpinčenje ali surovo ravnanje z mladoletno osebo se poimuje fizično ali psihično maltretiranje v grobi obliki (M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 325). 2 Glej več: Kazneni zakon, drugo izmjenjeno, dopunjeno in proširjeno izdanjem, Libertina naklada, Rijeka 2013, stran 450 – 451. 3 StGB: M. Bange in soavtorji Strafgesetzbuch. Komentar C. H. BECK, 2. Auflage 2015, str. 1249 in naprej.