Jedro

Toženec bi s svojim ravnanjem povzročil pri tožnici objektivno utemeljeno sklepanje o potrebnosti sodne intervencije za varstvo njenih interesov šele, če bi ga tožnica pred pravdo izrecno in jasno pozvala k ureditvi njunih premoženjskopravnih razmerij na skupnem premoženju na način, kot ga zahteva v tej pravdi, toženec pa bi ponudbo odklonil oz. na poziv ne bi reagiral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, vsebovan v 3. točki izreka sodbe.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi toženčeve pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica do 1/2 solastnica nepremičnine s parc. št. 102, vpisane v vl. št... k.o... (1. točka izreka), nakar je tožencu naložilo obveznost izročitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko tožnica kot solastnica vpisala v zemljiško knjigo (2. točka izreka), tožnici pa je naložilo obveznost povrnitve toženčevih pravdnih stroškov v višini 533,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka (3. točka izreka).

Zoper stroškovno odločitev navedene sodbe, vsebovano v 3. točki izreka, se je po svoji pooblaščenki odvetnici pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njenem mnenju je zmoten zaključek sodišča, da toženec ni dal povoda za tožbo. Iz vabila tožencu z dne 23.8.2007 se da namreč jasno razbrati, da ga je tožnica povabila na razgovor, v katerem je želela rešiti zadevo izvensodno. V vabilu ga je tudi opozorila, da bo, v kolikor se vabilu ne bo odzval, pričela postopek za prodajo nepremičnine, kar pa bi lahko storila le tako, da se izkaže kot solastnica. Zaradi toženčevega neodziva na vabilo je bila torej tožba potrebna kot pripravljalno dejanje pri prodaji nepremičnine, zlasti še, ker v notarskem sporazumu, št. SV..., ni intabulacijske klavzule (kar je tožencu znano). Ob koncu pritožbenih navedb je tožnica še navedla, da je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo "stroške za tožbo" v višini 900 točk, saj je tožbo vendar vložila tožnica. Upoštevajoč navedeno je tožnica predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v 3. točki izreka spremeni tako, da tožencu naloži obveznost plačila pravdnih (vključno pritožbenih) stroškov, predlagala pa je tudi oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili ZPP.

V skladu s 350. členom ZPP je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, t.j. v 3. točki izreka, ki ima naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP), ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilu 157. člena ZPP, ki vsebuje posebno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov v primerih, ko toženec pripozna tožbeni zahtevek. V takšnih primerih je dolžan tožnik povrniti tožencu pravdne stroške, vendar le ob kumulativni izpolnitvi dveh pogojev: 1. da toženec ni dal povoda za tožbo in 2. da je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Slednji pogoj je v obravnavanem primeru izpolnjen, saj je, kot izhaja iz negrajanih ugotovitev sodišča prve stopnje, toženec pripoznal tožbeni zahtevek že v odgovoru na tožbo. Po oceni sodišča druge stopnje pa je izpolnjen tudi prvo navedeni pogoj, t.j. da toženec tožnici (še) ni dal povoda za tožbo.

Toženec se vabilu z dne 23.8.2007 morebiti res ni odzval, kot v pritožbi zatrjuje tožnica, vendar ta okoliščina za odločitev v smislu citiranega 157. člena ZPP ni relevantna. Pritrditi je namreč razlogom sodišča prve stopnje, da se navedeno vabilo nanaša na razgovor v zvezi z odplačevanjem še neplačanega dela kredita in ne na ureditev lastniškega stanja, ki ga je zasledovala tožnica s predmetno tožbo (četrti odstavek na strani 2 obrazložitve). Tožnica je v vabilu sicer zapisala, da bo, v kolikor se toženec na vabilo ne bo odzval, "pričela postopek s prodajo nepremičnine", vendar na podlagi takšnega pavšalnega zapisa še ni mogoče a priori zaključevati, da bo tožnica vložila tudi tožbo, s katero bo zahtevala ugotovitev deležev na skupnem premoženju in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Da je dal toženec povod za tožbo, bi bilo mogoče šteti šele, v kolikor bi ga tožnica izrecno (konkretizirano) opozorila na materialnopravne posledice njegove pasivnosti. Drugače povedano, toženec bi s svojim ravnanjem povzročil pri tožnici objektivno utemeljeno sklepanje o potrebnosti sodne intervencije za varstvo njenih interesov šele, če bi ga tožnica pred pravdo izrecno in jasno pozvala k ureditvi njunih premoženjskopravnih razmerij na skupnem premoženju na način, kot ga zahteva v tej pravdi, toženec pa bi ponudbo odklonil oz. na poziv ne bi reagiral. Glede na to, da pa med vsebino vabila z dne 23.8.2007 in tožbenim zahtevkom identiteta ni podana, kakršnekoli drugačne korespondence s tožencem, ki bi bila namenjena določitvi njunih deležev na skupnem premoženju, pa tožnica ni izkazala, ni mogoče trditi, da je toženec dal povod za tožbo s tem, ko se na navedeno vabilo tožnice ni odzval. Ob upoštevanju navedenega takšna trditev ne bi bila mogoča kljub morebitnemu toženčevem zavedanju, da notarski sporazum SV... ne vsebuje intabulacijske klavzule, kar želi v pritožbi neutemeljeno prikazati tožnica.

V zvezi s presojo toženčevega stroškovnega zahtevka tožnica pravilno opozarja na nedoslednost v obrazložitvi izpodbijanega dela odločbe, kjer je sodišče prve stopnje tožencu priznalo 900 točk "za tožbo". Glede na to, da pa iz podatkov spisa izhaja, da je toženec v tej višini (pravilno) priglasil pravdne stroške v zvezi z odgovorom na tožbo in ne v zvezi s tožbo, gre pri v pritožbi izpostavljenem zapisu za očitno pisno pomoto, ki ne predstavlja pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP). V zvezi z tožničinim predlogom za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pa je še dodati, da bo moralo o tem odločiti sodišče prve stopnje (168. in 169. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.