Jedro

Drugi odstavek 12. člena ZBPP je v razmerju do 20. člena ZBPP specialna določba, ki organu za brezplačno pravno pomoč omogoča, da v primeru, kadar je prosilec na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, brez posebnega ugotavljanja njegovega finančnega položaja odloči o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Na ta način je v zvezi z finančnim (subjektivnim) pogojem za brezplačno pravno pomoč vzpostavljena pravna vezanost organa za brezplačno pravno pomoč na veljavno pravnomočno odločbo pristojnega organa o denarni socialni pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Bpp 531/2016 z dne 10. 11. 2016, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravnem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici pod opr. št. P 18/2016 zaradi motenja posesti. Ugotavlja, da je tožnica prošnji priložila tožbo z dne 15. 6. 2016 ter odločbo Centra za socialno delo Ilirska Bistrica, št. 1231-624/2016/1 z dne 21. 9. 2016, iz katere izhaja, da je upravičena do denarne socialne pomoči. Tožena stranka je pojasnila, da je pri odločanju o tožničini prošnji izhajala iz določbe 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji (redna brezplačna pravna pomoč). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine, kot tudi glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Tožena stranka je pojasnila, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka in stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki ga določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in trenutno znaša 292,56 EUR, kot premoženje pa upošteva premoženje, ki dosega ali presega 14.042,88 EUR ter osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.191,68 EUR.

2. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica živi sama. Iz evidence lastnikov motornih vozil izhaja, da je lastnica osebnega vozila znamke BMW 118/d karavan, letnik 2008. Ocenjena vrednost vozila je po podatkih na spletni strani www.avto.net 8.499,00 EUR. Pojasnila je, da je tožnico pozvala, naj utemelji vrednost vozila, kot jo je navedla v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter navedbe podkrepi z ustreznimi dokazili. Tožnica se je na poziv sicer odzvala, navajala, da je bilo vozilo ob nakupu poškodovano, da ga je skupaj s sinom popravila, da vozilu marsikaj manjka ter da ga je že večkrat skušala neuspešno prodati za 6.500,00 EUR. Navajala je tudi, da cena vozila vsak dan pada, tako da po njeni oceni ni vredno več kot 5.000,00 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da so take tožničine navedbe pavšalne in niso podprte z nobenim dokazom (npr. fotografijami, cenilnimi zapisniki, računu, ipd), ki bi take trditve o vrednosti vozila lahko potrdili in zato ocenjeni vrednosti vozila, kot jo je navedla tožnica, ni sledila. Tožena stranka je zato ocenila, da znaša vrednost tožničinega vozila več kot 8.191,68 EUR, kar pa pomeni, da ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 13. člen ZBPP in je njeno prošnjo zavrnila.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da ugotovitev vrednosti avtomobila ni točna ter prilaga račun ter hitro vrednotenje vozila, ki ji ga je dne 25. 11. 2016 izdala družba A. d.o.o. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Pojasnila je, da je pred odločanjem po uradni dolžnosti vpogledala v aplikacijo e-Risk ter tako pridobila podatke o osebnem avtomobilu tožnice, njegovo vrednost pa preverila na spletni strani www.avto.net. O ugotovitvi, da je vrednost primerljivega osebnega avtomobila, kot je tožničin, 8.499,00 EUR, je tožnico seznanila ter jo pozvala, naj svoje navedbe o vrednosti vozila podkrepi z dokazili, vendar pa je tožnica le pavšalno pojasnila, kakšna je po njenem mnenju vrednost vozila, dokazil o tem pa ni predložila. Tožena stranka zato njenim navedbam ni sledila. Tožnica sedaj tožbi sicer prilaga cenitev osebnega avtomobila, vendar pa s temi podatki tožena stranka ob odločanju ni razpolagala, prav tako tudi ni razpolagala z drugim dokazom, ki bi izpodbijal ugotovljeno vrednost vozila.

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih v tožbi navaja tožnica.

6. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko, da je imela tožnica v postopku odločanja o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči možnost, da se izjasni o vrednosti vozila. Tožena stranka je namreč podatke o vozilu ugotovila iz aplikacije e-Risk, nato pa po podatkih spletne strani www.avto.net ugotovila, da znaša vrednost avtomobila, ki je primerljiv tožničinemu, 8.499,00 EUR. Tožnico je o tem pisno seznanila, prav tako pa jo, glede na to, da je vrednost vozila v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ocenila na 2.400,00 EUR, pozvala, naj se o vrednosti vozila izjasni ter da naj svoje navedbe podkrepi z ustreznimi dokazili. Tožnica tega ni storila, pač pa le laično zatrjevala, da vozilo ni vredno toliko, kot to ocenjuje tožeča stranka. Tožnica je šele v tožbi predložila račun ter hitro vrednotenje vozila, ki ji ga je izdala družba A. d.o.o., ki sicer izkazuje vrednost vozila nižjo od 5.000,00 EUR, vendar pa sodišče te vrednosti, glede na to, da gre za tožbeno novoto, ne more upoštevati, saj tožnica ni pojasnila utemeljenih razlogov, da teh podatkov ni predložila toženi stranki po prejetem pozivu in preden je ta sprejela svojo odločitev (tretji dostavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Kljub ugotovitvi, da je tožena stranka pravilno ugotovila vrednost tožničinega vozila, pa sodišče ugotavlja, da je pri odločanju prezrla in se tudi ni opredelila do ključnega podatka, to je, da je tožnica po odločbi Centra za socialno delo Ilirska Bistrica prejemnica denarne socialne pomoči. 8. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. X Ips 280/2014 z dne 29. 1. 2015 (tej sledi tudi novejša sodna praksa Upravnega sodišča RS, primeroma v sodbi, opr. št. IV U 51/2015), odstopilo od sodne prakse pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ko prosilec prejema denarno socialno pomoč in to tudi pojasnilo s spremenjeno zakonodajo, torej spremembami ZBPP. Izpostavilo je, da se način ugotavljanja izpolnjevanja finančnega pogoja za brezplačno pravno pomoč razlikuje glede na vrsto brezplačne pravne pomoči. Iz določb ZBPP, ki urejajo posamezne vrste postopkov za brezplačno pravno pomoč (11., 12., 22., 24. in 36. člen ZBPP), izhaja, da od splošnih pravil za ugotavljanje izpolnjevanja finančnega pogoja prosilca, ki so določena za redno brezplačno pravno pomoč, odstopa predvsem način ugotavljanja izpolnjevanja tega pogoja pri izredni brezplačni pravni pomoči. Tako se po določbi tretjega odstavka 11. člena ZBPP pri odločanju o upravičenosti prošnje ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na prosilčeve dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga imata prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca (torej premoženje in dohodki) pa se po določbi drugega odstavka 12. člena ZBPP ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč). Po presoji Vrhovnega sodišča se ta določba ZBPP uporablja tako, da prosilec za brezplačno pravno pomoč, ki je na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično izpolnjuje tudi finančni (subjektivni) pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Drugi odstavek 12. člena ZBPP je v razmerju do 20. člena ZBPP specialna določba, ki organu za brezplačno pravno pomoč omogoča, da v primeru, kadar je prosilec na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, brez posebnega ugotavljanja njegovega finančnega položaja odloči o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Na ta način je v zvezi z finančnim (subjektivnim) pogojem za brezplačno pravno pomoč vzpostavljena pravna vezanost organa za brezplačno pravno pomoč na veljavno pravnomočno odločbo pristojnega organa o denarni socialni pomoči. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi X Ips 324/2013 z dne 29. 1. 2015. 9. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči po odločbi Centra za socialno delo Ilirska Bistrica, ki jo je tudi priložila svoji prošnji. Tožena stranka je bila s to odločbo seznanjena, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, vendar pa se do te okoliščine ni opredelila, pač pa se omejila le na ugotavljanje vrednosti tožničinega vozila. Dejstvo pa je, da je Center za socialno delo Ilirska Bistrica, ko je tožnici izdal odločbo, s katero ji je dodeli denarno socialno pomoč, kot njeno premoženje, poleg ostalega, upošteval tudi sporni osebni avtomobil. Skladno z zgoraj citiranim stališčem Vrhovnega sodišča RS, bi se torej tožena stranka morala v izpodbijani odločbi opredeliti do dejstva, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in ob tem izhajati iz določbe tretjega odstavka 12. člena ZBPP in ne 11. člena tega zakona. Tožena stranka je torej zmotno uporabila materialno pravo, v odločbi pa tega, zakaj odločbe Centra za socialno delo Ilirska Bistrica ni upoštevala, ni pojasnila, kar pomeni, da njena odločitev v tem delu tudi ni obrazložena, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti ter nato ponovno odločiti o tožničini prošnji.