Jedro

Toženka v pritožbi sama priznava, da ni izpolnila zakonskih pogojev, ki so predpisani za javna zbiranja, vendar prepričljivih razlogov, da primernih varnostnih ukrepov ni mogla zagotoviti vsaj na tistem območju, kjer je potekal patruljni tek, ne navaja. Dokazni postopek je pokazal, da razen rdečih stožcev, ki so bili postavljeni na posameznih mestih ob progi, ni bilo ne redarjev, ne zaščitne ograje ali mreže, niti opozorilne table. Toženka torej ne samo, da drugim tekačem ni preprečila dostopa do območja, kjer je potekal patruljni tek, ampak jih ni niti nedvoumno seznanila z dejstvom, da na isti progi poteka organiziran trening, kjer tekači tečejo v nasprotno smer od običajne. Po navedenem ne more biti dvoma o toženkini krivdi za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženki je naložilo, da mora tožnici plačati 10.530,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje in ji povrniti 2.114,11 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku (do zahtevanih 18.400,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali znižanje prisojene odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je tožnica v celoti sama odgovorna za nastalo škodo, podrejeno pa njena soodgovornost znaša najmanj 70 %. Sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bila tožnica članica A reprezentance in vsestransko izkušena tekačica. Ker je vse do škodnega dogodka trenirala na P., je tamkajšnje razmere zelo dobro poznala. Tudi zahtevnejši deli proge ji niso bili neznani. Vedela je, da se na progi izvajajo uradni treningi in tekme, kjer udeleženci tečejo v obe smeri, zato bi morala biti previdnejša in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženka ni mogla v celoti izpolniti predpisanih pogojev iz 10. člena Zakona o javnih zbiranjih. Nemogoče bi bilo zagotoviti varnostno službo, ki bi tožnici preprečila prihod na progo. Ograja ali mreža se postavi le na FIS tekmah in ob svetovnem pokalu. Sicer pa je bila tožnica zagotovo seznanjena, da se na P. vsako leto izvaja patruljni tek. Sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica med treningom srečala katerega od udeležencev patruljnega teka. Uradni trening se je začel že ob 9.30, tožnica pa se je poškodovala okoli 11. ure, ko je bila že skoraj eno uro na progi. Na parkirišču je zagotovo videla številna vojaška in policijska vozila, ki jih običajno na P. ni. Predvsem pa ne bi smela prestopiti rdečih stožcev, ki so bili postavljeni na progi, ampak bi morala progo nemudoma zapustiti. Tudi prisojena odškodnina je previsoka. Ker je tožnica utrpela le sekundarni strah, za to škodo zadošča 700,00 EUR. Na nastanek simptomatike depresivne motnje je vplivala tožničina specifična osebnostna struktura. Ker bi se ta simptomatika lahko razvila tudi v primeru kakšnega drugega hujšega stresnega dogodka, bi bila primerna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih navedlo izčrpne, jasne, razumljive in neprotislovne razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba, zato ni podana. Drugih procesnih kršitev pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba poglavitni razlog za nezgodo, v kateri se je poškodovala tožnica, pripisati organizatorju patruljnega teka, ki je udeležencem odredil tek v nasprotni smeri od takrat običajne, pri tem pa ni v zadostni meri poskrbel za varnost drugih tekačev na tekaškem poligonu. Brez dvoma je zagotavljanje varnosti na odprtem naravnem prostoru zelo zahtevno, kar pa toženkine odgovornosti ne more zmanjšati. Toženka v pritožbi sama priznava, da ni izpolnila zakonskih pogojev, ki so predpisani za javna zbiranja, vendar prepričljivih razlogov, da primernih varnostnih ukrepov ni mogla zagotoviti vsaj na tistem območju, kjer je potekal patruljni tek, ne navaja. Dokazni postopek je pokazal, da razen rdečih stožcev, ki so bili postavljeni na posameznih mestih ob progi, ni bilo ne redarjev, ne zaščitne ograje ali mreže, niti opozorilne table. Toženka torej ne samo, da drugim tekačem ni preprečila dostopa do območja, kjer je potekal patruljni tek, ampak jih ni niti nedvoumno seznanila z dejstvom, da na isti progi poteka organiziran trening, kjer tekači tečejo v nasprotno smer od običajne. Po navedenem ne more biti dvoma o toženkini krivdi za nastalo škodo. Toženka v pritožbi svojo odgovornost neupravičeno poskuša prevaliti na tožnico. Njen prispevek k nezgodi in nastali škodi ne more biti višji od 10 %, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščine, ki jih znova poudarja pritožba, so bile pri tem že ustrezno upoštevane. Tožnica kot izkušena profesionalna tekačica bi res morala biti previdnejša, ko je ob progi zaznala rdeče stožce, in temu prilagoditi svoj trening, vendar samo zaradi stožcev ni mogla zanesljivo predvideti, da na tistem delu proge velja spremenjena smer teka, niti ni bila dolžna zapustiti proge. Po večjem številu vozil na parkirišču bi tožnica lahko sklepala, da bo na progi več tekačev kot običajno, ne pa tudi, da bodo organizirano tekli v nasprotni smeri od običajne. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica med svojim treningom srečala kakšnega od udeležencev patruljnega teka, je očitno protispisen. Izpodbijana sodba (v zadnjem odstavku na 9. strani) namreč povzema tožničino izpoved, da pred nezgodo ni srečala nikogar, ki bi tekel v nasprotno smer, videla pa je druge tekače, ki so tekli v isto smer kot ona. Potemtakem ni podlage za drugačno porazdelitev odškodninske odgovornosti.

7. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo za prestani strah (1.100,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (9.000,00 EUR), ni previsoka glede na ugotovljene okoliščine škodnega primera. Tožnica je bila namreč po mnenju izvedenke medicinske stroke štiri mesece upravičeno zaskrbljena za izid svojega zdravljenja, kar pomeni, da je bil njen sekundarni strah sorazmerno dolgotrajen. Ker tožnica po poškodbi ni bila več sposobna dovolj intenzivno trenirati, je izgubila status vrhunske športnice, zato se ji je življenje popolnoma spremenilo. Po škodnem dogodku se je pri njej razvila še zmerna depresivna motnja, zato ni dvoma, da zaradi svoje zmanjšane življenjske aktivnosti intenzivno duševno trpi. Sodišče prve stopnje je v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanega strahu ter prestanih in bodočih duševnih bolečin, tako da odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za tožnico, obenem pa ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih. Neutemeljeno je toženkino sklicevanje na tožničino specifično osebnostno strukturo. Čeprav bi po mnenju izvedenca psihiatra depresivno motnjo pri tožnici lahko sprožil tudi kakšen drug hujši stresni dogodek, to dejstvo v ničemer ne vpliva na toženkino odškodninsko odgovornost niti na višino odškodnine. Povzročitelj škode mora namreč oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Sicer pa toženka niti ne navaja, da je tožnica morda že pred škodnim dogodkom utrpela takšno ali podobno duševno motnjo. Toženka se potemtakem neupravičeno zavzema za znižanje odškodnine.

8. Dejansko stanje je bilo torej v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o toženkinih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka, ki je s pritožbo propadla, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena.