Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Serija zapisov v isti reviji, ki ima svoj krog bralcev, ti zapisi pa sestavljajo trditev o istem - enem dejanju, pač ne terjajo, zlasti še, ker niti tožeča stranka ne zahteva odškodnine za duševne bolečine v zvezi z vsakim izmed njih, da bi sodišče ugotavljalo za vsak zapis, ali pomeni napad na čast in dobro ime tožnika in torej samostojen civilni delikt. Zakonodajalec pri nas odmeri pravičnega denarnega zadoščenja ni pritaknil penalne in preventivne sestavine (kot ju upoštevajo ponekod drugod po svetu), ki bi opravičevala višjo odškodnino kot za duševne bolečine na primer zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti ali smrti bližnjega.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odškodnina zniža na 800.000,00 SIT.
V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.
Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 39.287,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 4,000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 28.1.1997 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek (za 3,000.000,00 SIT) zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, naj povrne tožniku 187.820,00 SIT pravdnih stroškov. Odškodnino je prisodilo tožniku za prestane duševne bolečine zaradi serije sestavkov v reviji tožene stranke X., ki so bili v bistvenem delu neresnični in žaljivi, tožnika pa so diskreditirali v javnosti, med podrejenimi v slovenski vojski in med prijatelji.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v ugodenem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 2,500.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je prvo sodišče kot civilni delikt upoštevalo vse zapise o tožniku, ki so se pojavljali v M. od 14.9.1993 do 5.7.1994, pa tudi, da je obrazloženo, zakaj naj bi bila tožnikov ugled in avtoriteta omajana.
Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razloga absolutne bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo te sodbe ali pa razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), saj ne pove, katerega izmed zapisov je sodišče štelo za civilni delikt. Govori le o dveh, tožeča stranka pa je zahtevala odškodnino za šest zapisov. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je pri svoji odločitvi očitno upoštevalo zapise, ki ne morejo škodovati tožniku in niso nedopustno ravnanje, zaradi katerega bi lahko nastala škoda. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo določb drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik bi lahko zmanjšal škodo z objavo odgovora. Glede na tožnikove zatrjevane dohodke pomeni prisojena odškodnina obogatitev zanj. Nujna je primerjava s prisojenimi odškodninami za telesne bolečine. Ni bilo posledic v tem, da tožnik ne bi mogel uspešno nastopati v javnem življenju.
Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija je delno utemeljena.
Tožena stranka je dobila že z izpodbijano odločbo odgovor na trditev, češ da prvo sodišče ni navedlo, ali je vse zapise v reviji, ki jih našteva tožba, upoštevalo kot civilni delikt. Ta odgovor je tudi po prepričanju revizijskega sodišča korekten. Tako zajema sklepna obrazložitev prvostopne sodbe (od 15. strani naprej) vse zapise ("tožena stranka, ki je nesporno objavljala zapise, kot so navedeni v tožbi in priloženi spisu ..."), le da o tem ene analizira nadrobneje, druge manj, pač glede na ugovore tožene stranke v zvezi s posamezno vsebino zapisov. Sicer pa tudi ni videti smotrnosti ponovnega uveljavljanja kršitve, ki jo zatrjuje tožena stranka. Ali je neko dejanje, v tem primeru zapis v časniku, civilni delikt, je materialnopravno vprašanje in na tega je instančno sodišče odgovorilo s tem, ko je tudi samo štelo vse zapise kot civilni delikt, in to tudi obrazložilo.
Že tožeča stranka sama je v tožbenih in kasnejših trditvah štela vse zapise kot celoto, kot en poseg v njeno integriteto, kot gonjo proti njej, na katero spočetka sploh ni reagirala. Torej je štela početje tožene stranke s posameznimi zapisi, ki so si sledili v krajših časovnih razmakih, kot nadaljevano dejanje. Tudi sodišči sta ugotovili, da je šlo ne le za povezavo med posameznimi zapisi, marveč tudi za njihovo dograjevanje in nadgrajevanje (od začetne tožnikove nerazpoznavnosti za tiste, ki ga niso poznali, do bolj in bolj odkrite prepoznavnosti; od skopih, do širših podatkov ipd.) in za očitno prizadevanje, da se ne pozabi tisto, kar se je vleklo skozi vse zapise - da je tožnik uvozil ploščice brez carine in da je pri tem zlorabil svoj uradni položaj. Ob takšnem, v bistvu nadaljevanem dejanju - pisanju v časniku, ki pomeni poseg v osebnostne pravice, pa ni nujno, da se za vsak posamičen zapis kot del celote ugotavljajo vsi elementi civilnega delikta, izolirano od drugih zapisov. Tako je mogoče na zadevna revizijska opozorila pojasniti, da morda v prvem zapisu "kočevski ris, najpogumnejši slovenski brigadir" tožnik res ni mogel biti razpoznaven za slehernega bralca, je pa to postal ob zapisih v nadaljnjih številkah revije. Če se je ta razpoznavnost pojavila kasneje, je prodrla ne le v zavest bralcev "za nazaj" marveč tudi tožnikovo, da pač zdaj vsi vedo, za koga gre. Tako je tudi z drugimi zapisi, ki naj bi med bralci utrdili prepričanje o obsežnosti tožnikovega početja, ko se ne omenja le brezcarinski uvoz ploščic in marmorja, marveč tudi večine materiala za prenovo samo spodnjih prostorov, ki je stalo okoli 500.000 DEM. Nadalje, da je ploščic na opisan način uvozil tožnik toliko, da mu jih je še ostalo, ipd.
Serija zapisov v isti reviji, ki ima svoj krog bralcev, ti zapisi pa sestavljajo trditev o istem - enem dejanju, pač ne terjajo, zlasti še, ker niti tožeča stranka ne zahteva odškodnine za duševne bolečine v zvezi z vsakim izmed njih, da bi sodišče ugotavljalo za vsak zapis, ali pomeni napad na čast in dobro ime tožnika in torej samostojen civilni delikt, kot to terja revizija. Potemtakem tudi v tem pogledu ni očitane procesne kršitve.
Ne drži niti materialnopravni očitek, češ da je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi vse obravnavane zapise. Zakaj je sodišče ugotovilo, da so vsi zapisi civilni delikt, je bilo pravkar pojasnjeno v zvezi s procesnimi kršitvami. Ko pa je sodišče ustrezno štelo zapise tožene stranke spričo njihove medsebojne povezave in vsebine kot en poseg v tožnikove pravice, tako pa je bilo tudi toženo, je s tem (podobno kot pri institutu nadaljevanega kaznivega dejanja) odločilo v korist tožene stranke.
Pač pa ima prav revizija, da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kar zadeva višino prisojene odškodnine.
Ne gre sicer pritrditi reviziji, da bi prisojena odškodnina pomenila obogatitev tožeče stranke. Ni bilo raziskano in tudi ni bilo potrebno za potrebe te pravde raziskovati, kakšno je tožnikovo premoženjsko stanje, da bi lahko sodilo o tem, ali je prisojena odškodnina obogatila tožnika ali ne. Tako ali tako višina odškodnine ne sme biti odvisna od oškodovančevega gmotnega stanja. Podlaga za odmero pravične denarne odškodnine za duševne bolečine namreč ne sme biti ugotovitev, kaj si bo lahko na materialnem ali duhovnem področju oškodovanec kupil ali privoščil za tolažbo. Čeprav gre za denarno odmeno, je vendarle pri oškodovancu bistven njegov občutek moralnega zadoščenja.
Tudi se ni mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine dejstvo, da tožnik ni posegel po pravnem varstvu, ki ga nudi Zakon o javnih glasilih z institutom objave odgovora. Naša zakonodaja ne daje prednosti nobeni sankciji, po kateri lahko poseže tisti, čigar osebnostne pravice so prizadete: kazenski in civilnopravni (zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti, povrnitev negmotne škode z objavo sodbe ali popravka ali preklica izjave, prisoja odškodnine za duševne bolečine, objava odgovora ali popravka po Zakonu o javnih glasilih, če omenimo najpomembnejše). Skratka prizadetemu je na voljo, kateri ukrep bo terjal. Ob takšni ureditvi potem ni mogoče sklepati, da gre oškodovancu nižja odškodnina, ker ni izkoristil možnosti za kakšno drugo sankcijo, ki jo daje sodišče. Sicer pa, mimo vsega povedanega, je na moč nenavadno, da tožena stranka "svetuje" tožniku, kaj bi lahko storil, da bi si zmanjšal škodo - zahteval objavo odgovora. Njej se namreč, niti ne potem, ko so drugi časniki pisali, da ni nič res, kar je bilo objavljeno v obravnavanih zapisih, ni zdelo vredno, da objavi demanti in se opraviči tožniku, kar bi bila človeška reakcija in kar bi seveda moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine med okoliščinami primera v korist tožene stranke.
Pritrditi pa je potrebno reviziji, da je nujna pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali kršitve pravice osebnosti (primerjava s prisojanimi odškodninami) zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zakonodajalec namreč ni izločil odmere odškodnin za duševne bolečine zaradi posegov v osebnostne pravice, niti če je slednje storjeno v medijih, v posebno kategorijo in posebno obravnavo. Gotovo je svojska bolečina, ki jo kdo trpi zaradi neresničnih obdolžitev, v primerjavi z drugimi posegi v človekovo telesno in duševno integriteto, ker občuti, da se mu pri tem še dodatno godi "krivica" in še posebej, če se to dogaja prek javnih medijev, med katerimi si nekateri skušajo s širjenjem nepreverjenih in neresničnih vesti višati naklado. Toda zakonodajalec pri nas odmeri pravičnega denarnega zadoščenja ni pritaknil penalne in preventivne sestavine (kot ju upoštevajo ponekod drugod po svetu), ki bi opravičevala višjo odškodnino kot za duševne bolečine na primer zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti ali smrti bližnjega. Z opisanega vidika gledano je tako v tem primeru v duhu 200. člena ZOR in ob upoštevanju vseh okoliščin, nadrobno obdelanih v izpodbijani sodbi, pravično zadoščenje odškodnina v višini 800.000,00 SIT. V tem pogledu je torej sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP/77).
Ta sprememba v odločitvi o glavni stvari ni narekovala spremembe v stroškovni odločitvi na nižjih stopnjah sojenja, in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče (tožeči stranki bi šli precej višji stroški, ki bi jih morala plačati tožena stranka, vendar se tožeča proti odločitvi o stroških ni pritožila). Odločitev o revizijskih stroških pa temelji na prvem odstavku 166. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP/77. Tožeča stranka je z revizijo glede temelja propadla, glede višine pa je uspela z zneskom 1,700.000,00 SIT, kar pomeni, da je njen uspeh 34-odstoten in v takšnem razmerju ji gredo tudi revizijski stroški, odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in odvetniški tarifi.