Jedro

Omejevanju takšnih ekscesnih ravnanj, ko torej tožnika po skoraj šestih letih pravdanja procesno ravnata tako, kot da bi se postopek komaj začel, je namenjen institut prekluzije, urejen v določbah 286 in 286a člena ZPP. Iz citiranega tretjega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da sta obe predpostavki določeni resda alternativno, vendar sta do strank strogi. Subjektiven kriterij krivde namreč ni omejen, zato zadošča že majhna malomarnost (merilo skrbnosti, ki je v materialnem pravu opredeljeno v 6. členu OZ), še strožje pa to merilo velja, če ima stranka v postopku pooblaščenca (skrbnost strokovnjaka). Objektiven kriterij časovne predpostavke pa zahteva primerjavo med predvidenim in hipotetičnim trajanjem postopka. Tožnika ta kriterij utemeljujeta s trditvijo, da takšno dokazovanje ne bi zavleklo reševanja spora in da "hitrost postopka torej nikakor ne more iti na račun pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja". Gre za očitno neutemeljene razlage, saj tožnika predvsem z zahtevo po novem izvedencu geomehanske in "rekonstrukciji" vračata dokazni postopek dobesedno na začetek. Zagotovitev "popolno ugotovljenega dejanskega stanja" je zagotovo cilj vsakega dokaznega postopka, pri tem pa imajo odločilno vlogo prav stranke, saj je njihova najpomembnejša naloga prav trditveno in dokazno breme, ki pa mora biti pravočasno podano, kajti prav časoven vidik trajanja postopkov je ustavna in tudi konvencijska pravica (pravica do sojenja v razumnem roku), ne pa "pravica do popolno ugotovljenega dejanskega stanja".

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnikoma, da sta z njunimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje vzpostavila zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev izvedenca oziroma objektivno strokovno tveganje za takšno napako, da bi bilo potrebno izvesti ta dokaz z drugim izvedencem. Med te razloge tako ne sodi zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje ali nesprejemanje z izvidom in mnenjem izvedenca ugotovljenih dejstev zato, ker gre tožnikoma v škodo.

Tožnika ne v njunih navedbah in tudi ne v priloženih listinah ne povesta, katera določba in v katerem predpisu bi naj določala obvezen monitoring tresljajev (vibracij). Četudi takšna določba obstaja in je bila obveznost opuščena, kršitev takšne upravne zapovedi za področje civilnega odškodninskega prava nujno ne pomeni, da je podana predpostavka protipravnosti in tudi, če bi to lahko pomenilo, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti, za obstoj odškodninske obveznosti ne zadošča, saj bi morala biti dokazana tudi vzročna zveze med opustitvijo in nastankom škodljive posledice. Zato morebitna "opustitev enega izmed ključnih varnostnih ukrepov" ne vzpostavlja odškodninske obveznosti, če niso podane vse tri kumulativno izpolnjene predpostavke, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (protipravnost, pravi sklop vzročne zveze in krivda (subjektivna odgovornost)).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo 200.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2019 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka Ia izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo 74.808,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2019 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka Ib izreka). Tožnika sta dolžna nerazdelno toženki in stranskemu intervenientu plačati pravdne stroške tega postopka, o višini bo odločeno po pravnomočnosti odločitve v glavni stvari (točki IIa in b izreka).

2.Zoper takšno odločitev sta pravočasno pritožbo, po pooblaščenki, vložila tožnika in v njej uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1, 2 in 3 točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do predloga za postavitev novega izvedenca in je zato zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podan je objektivno razumen dvom v izvid in mnenje izvedenca mag. A. A. , kar utemeljujeta z navedbami, zapisanimi v 18 alinejah. Obsežno navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencema geološke in geomehanske stroke in da je pavšalna zavrnitev vseh "

preostalih dokaznih predlogov tožečih strank

2.". Procesna kršitev 302. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ob spremembi sodnika ni neposredno zaslišalo prič, tožnika in izvedenca gradbene stroke. Nato polemizirata z razlogi sodišča prve stopnje v točkah 21, 23, 26 in obsežno navajata razloge, katerih skupni imenovalec je prepričati sodišče druge stopnje, da je izvid in mnenje izvdenca mag. A. A. nestrokovno, napačno in bi bilo potrebno nujno izvesti dokazni postopek "

po novem izvedencu z ustreznimi kompetencami

2.in še z izvedenci za geomehaniko in geologijo. Toženka ni izvajala meritev tresljajev pred, med in po zaključku del, kar je samostojna pravna podlaga za odškodninsko obveznost. Sodišče se ni opredelilo do njunih navedb v pripravljalni vlogi z dne 12.6.2025, ki jih v pritožbi ponavlja, nanašajo pa se na vibracije in njihov vpliv na nastalo škodo. Še posebej se sklicujeta na "

strokovno mnenje B. B.

", ki ga je sodišče prve stopnje "

nekritično zavrnilo

2.", po drugi strani pa odločitev oprlo na mnenje A in sicer le v delu, ki je v škodo strank. Tožnika zato predlagata, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni v ugodilno, podrejeno razveljavi in vrne sodišču prvo stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

. Gre za popolno popačenje vsebine njegove izjave, saj je izvedenec izpovedal:"...da nisem geomehanik, vendar imam splošna znanja iz gradbeništva, ki zajemajo tudi poznavanje geomehanike, v praksi sem tudi izvajala podobna dela konkretno gradil viadukt in pa izvajal pilotno temeljenje." (stran 2 zapisnika z dne 18.4.2023). Sodišče druge stopnje tudi v tem delu še enkrat poudarja, da so bile dokazne teme dokazovanja z izvedencem določene v citiranih dokaznih sklepih in z njimi tudi časovno zamejene, vendar jih tožnika, upoštevaje v navedeni vlogi in sedaj v pritožbi ponovljene navedbe, ne izpodbijata temveč sta se lotila vprašanja strokovnosti izvedenca, s tem pa osnovne predpostavke iz 243. člena ZPP. Z vidika morebitne procesne kršitve te določbe, ki je lahko le ralativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) pa bi lahko ta kršitev bila podana le, če bi bila izkazana še nadaljnja predpostavka in sicer vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Teh očitkov v pritožbi sicer mrgoli vendar gre za neutemeljeno očitanje lastnih opustitev, ki se nanašajo na določanje vsebine dokaznih tem v že citiranih dokaznih sklepih in dokaznega bremena tožnikov, ki sta bila dolžna pravočasno postaviti trditve o odločilnih dejstvih, ki so bile nato predmet dokazovanja. Tožnika očitno pozabljata, da se z vstopom njune nove pooblaščenke v postopek, ta ni začel temveč je do takrat trajal že približno šest let, kar pa na pravočasnost procesnih ravnanj ne vpliva.

Tožnika v pritožbi tezo, da je podan "objektivno razumen dvom v pravilnost predmetnega izvedenskega mnenja" utemeljujeta s sklicevanjem na:

"strokovno mnenje A iz septembra 2018". Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo (A21, B13) in ga dokazno ocenilo (točka 27 obrazložitve)

"poročilo družbe B d. o. o.". Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z listinami B d. o. o z dne 10.2.2016 - Evidentiranje poškodb na objektih Lancova vas 15 - začetni pregled (opravljen 27.10.2015, A4); z dne 10.2.2016 - vmesni pregled (opravljen 21.12.2015, A6); z dne 22.1.2018 - končni pregled (opravljen 9.11.2016 in 14.2.2017 ter 20.11.2017, A5) in jih dokazno ocenilo (točka 16 obrazložitve);

zaslišanjem priče dr. B. B. , pri čemer citirata del njegove izpovedbe, ki se nanaša na sestavo tal na predmetnem območju; sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo njegovo izpovedbo v točki 22 obrazložitve, o sestavi tal ima razloge tudi v 23. točki obrazložitve (šesta alineja na 12 strani).

sodišče prve stopnje je kot prepozne navedlo dokaze izrisa iz GURS-a, odgovor Inštituta C d. o. o, z vpogledom v listine, ki jih citira, ogled in "rekonstrukcije", video posnetek (USB ključ), fotografije, dodatne listine oziroma zahteve (točka 16 obrazložitve).

Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da na procesna ravnanja strank v postopku ne vpliva okoliščina, da je tožnika dne 12.11.2024 pričela zastopati nova pooblaščenka. Pripravljalni narok in prvi narok je bil v tej zadevi izveden 19.4.2021 in od takrat naprej so nastopile omejitve glede navajanja trditev o odločilnih dejstvih in dokazih zanje (286 in 286.a člen ZPP). Kot bo še v nadaljevanju pojasnjeno, na ta procesna ravnanja napram prvotno tretje, sedaj prvo toženki, ni vplivala izdaja delne in vmesne sodbe. Tožnika sta bila ves čas postopka zastopana po kvalificiranih pooblaščencih, odvetnikih, ki te omejitve poznajo.

Tožnika sta v pripravljalnih vlogah z dne 9.12.2024, 10.2.2025, 6.3.2025, 2.6.2025, 12.6.2025 pričela ne le širiti trditveno podlago in zanjo predlagala nove dokaze temveč sta tudi predložila takšne, ki so nastali kot posledica njunih ravnanj oziroma zahtev - listine A, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 52, video A47, vse datirano z letnico 2025. V vlogi z dne 9.12.2024 sta prvič predlagala tudi dokaz z izvedencem geomehanikom in "rekonstrukcijo izvedbe predmetnih del/prevozov za potrebe gradbišča ob prisotnosti izvedenca". S takšnimi procesnimi ravnanji skušata tožnika zaobiti njune procesne dolžnosti in odgovornost, da s pravočasnimi trditvami o dejstvih in dokazih zanje zagotovita sojenje v razumnem roku in omogočita toženki, da tudi sama realizira pravico do učinkovite obrambe v postopku. Prav omejevanju takšnih ekscesnih ravnanj, ko torej tožnika po skoraj šestih letih pravdanja procesno ravnata tako, kot da bi se postopek komaj začel, je namenjen institut prekluzije⁸, urejen v določbah 286⁹ in 286a člena ZPP.

Iz citiranega tretjega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da sta obe predpostavki določeni resda alternativno, vendar sta do strank strogi.

Subjektiven kriterij krivde namreč ni omejen, zato zadošča že majhna malomarnost (merilo skrbnosti, ki je v materialnem pravu opredeljeno v 6. členu OZ), še strožje pa to merilo velja, če ima stranka v postopku pooblaščenca (skrbnost strokovnjaka). Tožnika v pritožbi glede okoliščin, ki bi naj jima preprečevale, da bi pravočasno predlagale ali priložile dokaze in bi jih bilo mogoče presoditi z vidika navedene predpostavke skrbnosti ravnanja pooblaščencev tožnikov (predhodnih dveh), ne navajata ničesar.

Objektiven kriterij časovne predpostavke pa zahteva primerjavo med predvidenim in hipotetičnim trajanjem postopka. Tožnika ta kriterij utemeljujeta s trditvijo, da takšno dokazovanje ne bi zavleklo reševanja spora in da "hitrost postopka torej nikakor ne more iti na račun pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja". Gre za očitno neutemeljene razlage, saj tožnika predvsem z zahtevo po novem izvedencu geomehanske in "rekonstrukciji" vračata dokazni postopek dobesedno na začetek. Zagotovitev "popolno ugotovljenega dejanskega stanja" je zagotovo cilj vsakega dokaznega postopka, pri tem pa imajo odločilno vlogo prav stranke, saj je njihova najpomembnejša naloga prav trditveno in dokazno breme, ki pa mora biti pravočasno podano, kajti prav časoven vidik trajanja postopkov je ustavna in tudi konvencijska pravica (pravica do sojenja v razumnem roku), ne pa "pravica do popolno ugotovljenega dejanskega stanja".

Sodišče druge stopnje zato presoja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker je zavrnilo dokazne predloge tožnikov in sicer tiste, ki so bili izrecno navedeni v pritožbi in jih vsebuje tudi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, in so zapisani v točkah 15 in 16 obrazložitve, ker so bili predlagani ali vloženi prepozno.

Kronologija procesnih ravnanj v zvezi z dokaznim predlogom izvedenca mag. A. A.

Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom z dne 21.4.2021 (l. št. 205) izvedencu mag. A. A. naložilo, da naj izdela popis škode na stanovanjski hiši tožnikov in opravi primerjavo na podlagi končnega poročila družbe B d.o.o. (A5). Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje dne 14.7.2021 (l. št. 225-363).

Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom z dne 6.10.2021 izvedencu mag. A. A. naložilo, naj mnenje dopolni z natačno navedbo sprememb, njihov obseg ali je kakšna poškodba nova ali pa do sprememb ni prišlo (l. št. 292). Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje dne 11.10.2021 (l. št. 306-342).

Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom z dne 13.9.2022 za izvedenca ponovno določilo mag. A. A. , vendar tokrat z bistveno drugačnimi dokaznimi temami, ki so zajeta v 17 alinejah, izrecno pa mu je bilo tudi naloženo, da "vpogleda v podatke o sestavi tal na navedenem območju" (l. št. 569-570). Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje dne 3.1.2023 (l.št. 613-635).

Tožnika sta se do mnenja izvedenca opredelila v pripravljalni vlogi z dne 6.2.2023 (l. št. 649-652) in navedla razloge, s katerimi sta nasprotovala izvidu in mnenju. Podala sta dokazni predlog po "imenovanju novega izvedenca gradbene in geološke stroke, podrejeno dopolnitev mnenja". V pripravljalni vlogi z dne 27.2.2023 sta se tožnika strinjala, da: "...sodišče brez izvedbe naroka odredi pisno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke mag. A. A. v smeri, da se podrobneje opredeli in obrazloži vpliv vibracij gradbenih del prvo tožene stranke na objek tožnikov in določitve najbližje kote oddaljenosti zgradbe tožnikov do mesta, kjer je dela opravljala prvo tožena stranka." (l. št. 657). Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom z dne 2.3.2023 določilo obseg dokazne teme izvedencu mag. A. A. z dvema vprašanjema, v skladu s predlogom tožnikov (l. št. 659-660). Izvedenec A. A. je na ta vprašanja odgovoril na naroku dne 18.4.2023, na katerem je bil neposredno zaslišan (l. št. 671-673).

Po njegovem zaslišanju je sodišče prve stopnje napovedalo izdajo:"delne sodbe zoper prvo in drugo toženo stranko in upoštevaje 315.a člen ZPP izdalo vmesno sodbo o ugovoru zastaranja.", če med strankama ne bo sklenjena sodna poravnava.

Sodišče druge stopnje je že v sodbi z dne 24.9.2024 pojasnilo, da so prvotni trije toženci bili v medsebojnem razmerju solidarnih dolžnikov torej navadnih sospornikov, zato je lahko sodišče prve stopnje odločilo o tožbenih zahtevkih z delno sodbo (točka 24. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sedanji edini toženec je bil toženec ves čas postopka. Tožnika sta vse trditve o odločilnih dejstvih in dokaze zanje ves čas postopka naslavljala neselektivno na vse tri tožence, torej nista ločevala posameznih sklopov odločilnih dejstev na točno določenega toženca in bi ta dejstva tvorila samostojno dejansko podlago za odškodninsko odgovornost. Sodišče druge stopnje to navaja zato, ker za takšno trditveno in dokazno breme tožnikov, ko se torej ista dokazna tema in dokazi zanjo uveljavlja zoper vse solidarne dolžnike, veljajo tudi enake procesne omejitve, ki jih določa ZPP. Ker sta tožnika vedela, da se napovedana odločitev sodišča prve stopnje ne bo nanašala na tretjetoženca, jima zoper njega ni bilo potrebno uveljavljati procesnih kršitev, ki se podrejajo 286.b členu ZPP, ta procesna dolžnost je veljala le zoper prvo in drugo toženca.

Dokazna ocena izvida in mnenja izvedenca mag. A. A. ter uporaba 8. člena ZPP

V tej pravdni zadevi je dokaz z izvidom in mnenjem izvedenca mag. A. A. nedvomno osrednji spoznavni vir, ne pa tudi edini. Zato je potrebno pri presoji navedb v pritožbi upoštevati tako že citirano določbo 254. člena ZPP in razlago o intervenciji sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, če so podani zakonski dejanski stanovi iz teh določb ter tudi splošno določbo o metodologiji uporabe proste presoje dokazov (zakonskih dejanskih stanov) iz 8. člena ZPP,10 ki lahko pomenijo bodisi kršitev zmotne dokazne ocene ali procesne kršitve določb postopka.11

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnikoma, da sta z njunimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje vzpostavila zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost njegovih ugotovitev oziroma objektivno strokovno tveganje za takšno napako, da bi bilo potrebno izvesti ta dokaz z drugim izvedencem. Med te razloge tako ne sodi zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje ali nesprejemanje z izvidom in mnenjem izvedenca zato, ker gre tožnikoma v škodo.12

Sodišče druge stopnje poudarja, da je pritožba tožnikov na straneh 3 do 5 (vse alineje) dobeseden prepis navedb iz njune pripravljalne vloge z dne 9.2.2024, ko ju je pričela zastopati sedanja pooblaščenka in sicer vseh 18 alinej. Takšno procesno ravnanje izkazuje strokovno napako, saj je ostalo prezrto, da je naloga sodišča druge stopnje, da preizkusi "sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo" (prvi odstavek 350. člena ZPP). V tem delu pritožbe pooblaščenka tožnikov torej le ponavlja lastne navedbe, ne izpodbija pa dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so zapisani v točki 23. obrazložitve in v njej se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb, ki so bile pravočasno vnesene v trditveno podlago in se nanašajo na odločilna dejstva ter so bile zato tudi predmet dokazovanja, predvsem z izvedencem mag. A. A. . Sodišče druge stopnje na tem mestu ponavlja že zapisano (drugi odstavek 6 točke obrazložitve), da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnika v tem delu navedb v pritožbi torej na procesno zahtevan način ne izpodbijata razlogov sodišča prve stopnje temveč sta dobesedno prepisala njune trditve iz pripravljalne vloge z dne 9.2.2024.

Iz že povzete kronologije izvedbe dokaza z izvedencem mag. A. A. izhaja, da je bila dokazna tema v dokaznih sklepih zastavljena ob aktivnem sodelovanju strank v postopku, torej tudi tožnikov. Predvsem dokazna sklepa z dne 13.9.2022 in dopolnitev z dne 2.3.2023, sta zamejila obseg in vsebino dokazovanja trditev o odločilnih dejstvih. Tožnika v pritožbi izpostavljata dva sklopa dejanskih okoliščin, ki sta po njunem mnenju odločilna vzroka za nastalo premoženjsko škodo in sicer tresljaje, vibracije in geološko sestava tal oziroma:"V predmetnem postopku je eno izmed bistvenih vprašanj, kako so se tresljaji in vibracije prenašali skozi tla na pod objektom tožečih strank" (stran 6 pritožbe).

Vibracije (tresljaji) in sestava tal

Sodišče prve stopnje se je izčrpno ukvarjalo z morebitnimi vzroki za vibracije in njihov vpliv na objekt tožnikov ter geloški sestavi tal. Temi vibracij v povezavi z geološko sestavo tal so bila namenjena vprašanja iz dokaznega sklepa z dne 13.9.2022, v točki 2.I dokaznega sklepa z dne 2.3.2023 pa sta bili še dodatno opredeljeni in o tem je bil izvedenec nato tudi zaslišan na naroku 18.4.2023. Sodišče prve stopnje ima razloge o vibracijah v tretji, trinajsti, štirinajsti alineji 23 točke, v 24 točki, 25 in 26 točki ter v 27 točki. Predvsem v slednji se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do listine "A in njihovega strokovnega mnenja". Glede možnih vzrokov vibracij je bilo upoštevano, da je pri izgradnji nadvoza ceste edini stroj, ki bi lahko povzročil vibracije je to stroj za dela na uvrtavanju pilotov ter valjari za dela ob krajnem oporniku viadukta, vendar ta vpliv ni presegl 10 m od izvora, najbližja točka izvora del do hiše tožnikov pa znaša 88,55 m. Transport kot možen vzrok vibracij sploh ni potekal po lokalni cesti mimo tožnikov (točka 25 obrazložitve), morebiten promet za potrebe gradbišča ne bi mogel povzročiti takšnih vibracij:"...da bi zaradi teh prevozov prišlo do poškodovanja hiše tožečih strank, v kolikor bi bila ta ustrezno zgrajena."

(točka 26 obrazložitve).

O geološki sestavi tal so razlogi sodišča prve stopnje navedeni v točki 22 obrazložitve, enajsti alineji 23 točke obrazložitve. V točki 22 se je sodišče prve stopnje opredelilo (dokazno ocenilo) tudi do izpovedbe priče B. B. , ki mu je sodišče prve stopnje izrecno priznalo posebna znanja s področja geologije. Vendar je pri oblikovanju dokazne ocene upoštevalo tudi dejstva, da geološka sestava tal izhaja iz projektne dokumentacije, ki jo je izvedenec mag. A. A. upošteval in te listine nudijo objektivno in zato prepričljivo spoznanje o tej sestavi in to tembolj, ker je izvedenec projektno dokumentacijo primerjal tudi s podatki iz "atlasa okolja" in ugotovil: "ta atlas je potrdil, da je geološka sestava tal takšna, kot je navedeno v projektni dokumentaciji" (navedba vira "Atlas okolja, podatki v spisu Geotehnično poročilo, ZRMK, 30.4.2014, Matej Mohorič, Vpliv materialnih karakteristik ter oblike cestnih ovir na vibracije zaradi prometa, FGPA, Maribor september 2016" (l. št. 629-630); točka 22 obrazložitve).

Neresnične so trditve v pritožbi, da je izvedenec mag. A. A. pritrdil izpovedbi priče B. B. oziroma bi morala dokazna ocena izpovedbe te priče vzbuditi dvom v pravilnost ugotovitve glede geološke sestave tal. Iz tega dela predočene izpovedbe (stran 27, l. št. 456) ne izhaja, da bi naj ta priča izpovedala, da je geološka sestava tal napačno ugotovljena temveč prav nasprotno, njegova izpovedba se v celoti ujema z geološko sestavo tal, kot je prikazana v točki 9 izvida in mnenja, še posebej nazorno z grafom na strani 18.

Neresnične so navedbe v pritožbi, da je izvedenec mag. A. A. "šele tekom svojega zaslišanja dejansko izpovedal, da bi za oceno moči vibracij strojev, ki so bili uporabljeni v zvezi s predmetnimi deli dejansko potrebovali izvedenca geomehanika", ker je izpovedal drugače in sicer:"da nisem geomehanik, vendar imam splošna znanja iz gradbeništva, ki zajemajo tudi poznavanje geomehanike, v praksi sem tudi izvajal podobna dela, konkretno gradil viadukt in pa izvajal pilotno temeljenje." V nadaljevanju pa je natančno pojasnil na kakšne razdalje sega vpliv vibracij strojev in katere so tiste vibracije, ki povzročijo škodo na objektu (točke 8, 9 na straneh 16 in 18 pisnega izvida in mnenja).

Tožnika v pritožbi na procesno zahtevan način ne izpodbijata dejanskih okoliščin, da je najbližja točka izvedbe del v zvezi z izgradnjo odseka avtoceste do hiše tožnikov 88,55 m in najbližja točka izvedbe del na nadvozu, njegov krajni opornik in do hiše tožnikov 108,11 m. Vpliv vibracij z gradbenimi stroji oziroma mehanizacijo, ki je bila ob tem uporabljena ni dosegala mejnih vrednosti vibracij oziroma amplitud, ki bi lahko povzročile poškodbe na stanovanjskih hiši tožnikov, ki jih je izvedenec določil na razdaljo 10 m. Ta razdalja, torej med oceno izvedenca o možnih vplivih do 10 m in upoštevaje najbližjo možno točko vira vibracij, ki je 88,55 m je tako velika, presega ta izračuna za skoraj 9 kratnik, da je nemogoče, da bi izvedenec, četudi je gradbene stroke, ima pa znanja in dolgoletne izkušnje tudi s področja del, kot so bila opravljana v tem primeru in je pravilno ugotovil tudi sestavo tal, tako očitno in zmotno podal svoje mnenje.

Tožnika v pritožbi ponujata sicer veliko trditev, s katerimi skušata utemeljiti tezo bodisi o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ali bistveni kršitvi določb postopka, ki bi morala privesti do ponovnega dokazovanja z izvedenci, vendar gre za ustvarjanje privida, kjer besedna količina skuša nadomestiti vsebinsko, objektivno utemeljeno potrebo po ponovnem dokazovanju istih dokaznih tem ali pa skuša uspeti z navajanjem trditev, ki so povsem izven procesnih pravil o njihovem zamejevanju. Motivacijski element vsakega tožnika je, da v postopku uspe, vendar je pravica do sodnega varstva omejena tudi z dolžnostnimi ravnanji in odgovornostjo, da se v postopek vnašajo le trditve o odločilnih dejstvih in upoštevajo časovne omejitve, kar še posebej velja za kvalificirane pooblaščence. Med takšne sodijo trditve o tem, da valjanje ni potekalo na razdalji cca 80 metrov temveč:"le 30 do 50 m od stanovanjske stavbe" in vrsta drugih:"številne strokovne članke in študije....sklep o dometu vibracij, brez da bi opravil ustrezne meritve, simulacije ter podrobne analize geomehanskih lasnosti terena.....vibracije zaradi valjarjev (posebno težkih valjarjev nad 15 ton) pilotiranja lahko dosegajo bistveno večje razdalje, še posebej na mehkem ali nehomogenem terenu sicer tudi do 200 ali 300 m.....napraviti ustrezne vrtine....ni opravil celovitega ogleda gradbišča niti ni napravil celovite analize poteka predmetnih gradbenih del.....ni navedel nobene strokovne utemeljene metode....ne vsebuje podatkov o jakosti vibracij, ne referina na norme , ne navede razdalj, amplitud, frekvenc, trajanje del itd....". Nadaljnje trditve o tem, ki so v pritožbi še posebej poudarjene (stran 12), kako sta tožnika pravočasno podala trditveno podlago glede dejstev, so njun pogled in razumevanje poteka pravdnega postopka, glede katerega je sodišče druge stopnje že dosedaj poudarilo, da se z vstopom sedanje pooblaščenke ta postopek ni pričel in da je procesna možnost navajanja trditev in dokazov zanje bila do takrat že zamejena.

Opustitev meritev vibracij

Tožnika na svojevrsten način razumeta ne le določbe procesnega temveč tudi materialnega prava. V pritožbi namreč navajata, da "med izvajanjem gradbenih del ni bilo meritev....med tem ko meritve treslajev in vibracij niso bile izvedene, čeprav bi v skladu z veljavnimi predpisi morale biti" in s sklicujeta na "strokovno mnenje A" ter na njuno pripravljalno vlogo z dne 2.6.2025 ter k njej predloženimi listinskimi dokazi. Po njunih navedbah iz navedene pripravljalne vloge ter ponovljenih navedbah v pritožbi zato, ker niso bile izvedene meritve tresljajev pred, med in po zaključku del:"...tožena stranka že iz tega razloga tožečim strankam odgovarja za nastalo škodo."

Sodišče druge stopnje takšno tezo zavrača kot napačno iz večih razlogov. Tožnika ne v njunih navedbah in tudi ne v priloženih listinah ne povesta, katera določba in v katerem predpisu bi naj določala takšen obvezen monitoring tresljajev (vibracij). Četudi takšna določba obstaja in je bila obveznost opuščena, kršitev takšne upravne zapovedi za področje civilnega odškodninskega prava nujno ne pomeni, da je podana predpostavka protipravnosti in tudi, če bi to lahko pomenilo, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti, za obstoj odškodninske obveznosti ne zadošča, saj bi morala biti dokazana tudi vzročna zveze med opustitvijo in nastankom škodljive posledice. Zato morebitna "opustitev enega izmed ključnih varnostnih ukrepov" ne vzpostavlja odškodninske obveznosti, če niso podane vse tri kumulativno izpolnjene predpostavke, ki sodijo v temelj odškodninske obveznosti (protipravnost, pravi sklop vzročne zveze in krivda (subjektivna odgovornost)).

V tistem obsegu in vsebini, kot so bile trditve o tresljajih (vibracijah) kot možnem vzroku nastanka (vsaj dela) premoženjske škode in so neločljivo povezane z geološko sestavo tal pravočasno vnesene v trditveno podlago, so bile tudi predmet dokazovanja in sodišče prve stopnje je o njih podalo tako dokazno oceno in jih nato obrazložilo tudi z vidika materialnega prava, sodišče druge stopnje pa se je do tistih navedb v pritožbi, ki so bile dopustne in so se nanašala na odločilna dejstva in razlago materialnega prava, tudi opredelilo.

Sodišče druge stopnje zato v celoti zavrača razlago tožnikov, da bi naj bila odškodninska obveznost toženke utemeljena na očitku o opustitvi meritev vibracij (tresljajev).

Vzrok za zatrjevan nastanek premoženjske škode

Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo tudi do izvedenih dokazov, za katere tožnika menita, da odločilno podpirajo njuno tezo in sicer listine "A" in "B. d.o.o." in sicer tiste, ki so pravočasno postale del dokaznega gradiva (A 4 do 6 in A 21). Prvi trije dokazi vsebujejo podatke o monitoringu stanovanjske hiše tožnikov od 27.10.2015 do 20.11.2017, zadnji (september 2018) pa vsebuje zaključke tega monitoringa in daje smernice za sanacijo in tudi oceno stroškov. V teh zaključkih, v točki 3.4., strani 10 in 11, pa je jasno zapisano, da:

Vibracije, ki jim je bil objekt izpostavljen med gradnjo avtocestnega odseka, niso predstavljale glavnega vzroka za nastanek poškodb na objektu, ampak so nastanek poškodb le pospešile.

Večina poškodb je posledica neustreznih materialov in izvedbenih posegov v preteklosti.

Glede na nizko stopnjo poškodb okoliških objektov pa lahko domnevamo, da so bile vibracije zmerne in v nobenem primeru na posameznem objektu ne bi mogle povzročiti takšne škode.

Ne izključujemo možnosti, da so lahko vibracije povzročile nastanek poškodb na objektu ali pa pospešile napredovanje, vendar menimo, da je temeljni vzrok za nastanek slaba gradnja in neustrezni ukrepi.

Glavni vzrok za večino poškodb, ki je prisotna na ometih je, ko se je na butane zidove izvedla fasada, finalno obdelana s premazom, ki je preveč parozaporen in preprečuje prehajanje vlage na površino.

Vibracije niso vzrok za puščanje strehe in odpadanje keramike iz balkona ampak je vzrok nesolidna izvedba.

Objekt je nevaren za bivanje in to predvsem zaradi ohranitve butanih glinenih zidov v pritličju med rekonstrukcijo, ker so zidovi ohranjeni in obremenjeni še z eno etažo, so nevarni iz statičnega in potresnovarnega vidika, zaradi tega je potrebno objekt nujno sanirati za zagotovitev minimalne varnosti predvsem kar se tiče neustreznih zidov v pritličju.

Sodišče prve stopnje dejanskih zaključkov torej ni sprejelo le na podlagi izvida in mnenja izvedenca mag. A. A. temveč tudi drugih listinskih dokazov, ki imajo prepričljivo spoznavno vrednost, saj so te ugotovitve zapisali strokovnjaki s področja gradbeništva, ki so pri tem delovali neodvisno oziroma nepristransko (točka 27 obrazložitve).

Sodišče druge stopnje zato pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da iz pravočasno zatrjevanih in ugotovljenih odločilnih dejstev ne izhaja, da so kumulativno podane predpostavke odškodninske obveznosti in zato toženka ne odgovarja ne za lastna ravnanja kot tudi za nobenega izmed njenih pogodbenih partnerjev (točke 28 do 30 obrazložitve). Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika s pritožbo nista bila uspešna, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ta odločitev se nanaša tudi na vložene odgovore na pritožbo, tudi glede teh stroškov mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti (prvi odst. 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP). V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje sprejelo enako odločitev tudi če odgovora na pritožbo ne bi bila vložena.

-------------------------------

1Povzeto iz U-I-302/09-12, Up-1472/09-6, U-I-139/10-9, Up-748/10-6 z dne 12. 5. 2011; Up-147/09 z dne 23. 9. 2010.; glej tudi Up-498/15-23 z dne 6.6. 2018, tč. 11. obrazložitve.

2Takšna je tudi razlaga v procesni teoriji, glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 645.

3Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali dejstva, ki niso predmet dokazovanja ali takšna, glede katerih velja prepoved dokazne teme;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, vendar tudi slednja ni zmeraj vnaprej prepovedana - VSRS Sodba II Ips 267/2018 z dne 5.9.2019);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali velja prepoved uporabe določenega dokaznega sredstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je bila stranka prekludirana.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP.

4Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016.

5Up-233/15 z dne 19.10.2017.

6Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 500.;"Za dodatna zaslišanja (da se odpravijo nejasnost, nepopolnost, protislovja, dvomi o pravilnosti mnenja) ali za ponovitev dokazovanja z istimi izvedenci ali (če se niti s tem ne odpravijo nejasnost, nepopolnost, protislovja in dvomi) z drugimi izvedenci, ni potrebna pobuda strank. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti."(VSRS Sklep II Ips 333/2016 z dne 6.9.2018).

7Sodba VSRS II Ips 191/2007 z dne 16.12.2009, točka 10.

8Odločba US Up-2443/08-22 z dne 7. 10. 2009.

9(3) Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.

11

Kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov in ga je potrebno ločevati od same prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja. Kršitev v tej določbi postavljenih formalnih pravil dokazne ocene načeloma predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka v primerih, ko zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ali ko sodišče ni v zadostni meri obrazložilo svoje dokazne ocene (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); Npr. VSRS II Ips 252/2015 z dne 5.11.2015, VSRS II Ips 11/2014 z dne 15.10.2015, VSRS II Ips 31/2019 z dne 9.5.2019.

12

Npr. VSRS II Ips 141/2007 z dne 17.9.2009, VSRS II Ips 333/2016 z dne 6.9.2018.

13

Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.