Jedro

V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.

V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 40.667,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka), toženki pa je dolžna plačati stroške postopka v znesku 2.037,65 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka tožeča stranke navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkih in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče je v zadevi angažiralo izvedenca računalniške stroke A.A., vendar pri podrobnem pregledu točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč ugotoviti, ali je prvostopno sodišče v izvedeniško mnenje vpogledalo, saj ga ne citira med izvedenimi dokazi v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Angažiralo je tudi izvedenca finančne stroke, dr. B.B., vendar prav tako iz pregleda specifikacije izvedenih dokazov v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč ugotoviti, ali je sodišče to vpogledalo, saj je na strani 10 sodbe moč ugotoviti le, da je sodišče zaslišalo sodnega izvedenca dr. B.B.. Iz izvedenih dokazov izjave toženke z dne 27. 11. 2009, zapisnika tožeče stranke z dne 4. 12. 2009, odpovedi delovnega razmerja toženke z dne 27. 11. 2009 in izvedeniških mnenj izvedenca računalniške stroke in izvedenca finančne stroke (ta dokaza sicer nista citirana v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), je moč ugotoviti, da obstajajo nasprotja med vsebino izvedenih dokazov in ugotovljenimi dejstvi v zvezi z izvedenimi dokazi ter tožbenim zahtevkom, s katerim je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP in sicer 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj v posledici neizvedenih dokazov z vpogledom v izvedeniška mnenja izvedenca računalniške stroke in izvedenca finančne stroke ter glede na popolnoma napačno interpretacijo izvedenih dokazov in sicer zapisnika tožeče stranke z dne 4. 12. 2009, izjave toženke z dne 27. 11. 2009 in odpovedi delovnega razmerja z dne 27. 11. 2009, prvostopno sodišče nikakor ne bi moglo zavrniti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V okviru izvedenega dokaznega postopka je zaslišalo direktorja tožeče stranke, priči C.C. in D.D.. Iz izpovedi direktorja tožeče stranke g. E.E., je moč ugotoviti, da si je toženka nezakonito prisvojila znesek 1.600,00 EUR. Sicer je toženka, ko se je ugotovilo, da manjkajo gotovinska sredstva, ta znesek vrnila, poleg tega pa je toženka vrnila še dodatni znesek med 7 in 8.000,00 EUR. Nenavadno je stališče prvostopnega sodišča, da toženki ni moč dokazati, da bi odtujevala kakršnakoli sredstva, ko pa že iz listinskih dokazov in konkludentnih ravnanj toženke izhaja, da sama skuša sanirati in za nazaj poravnati škodo ter da je del škode poravnala. Toženka je izjavo z dne 27. 11. 2009 podpisala pri polni zavesti, brez kakršnekoli zmote, sile ali zvijače, iz nje pa ne izhaja le, da si je prisvojila 1.600,00 EUR. Toženka je tudi brez zmote, sile ali zvijače podpisala zapisnik tožeče stranke z dne 4. 12. 2009. Po mnenju tožeče stranke gre za zaprti sklop indicev oziroma eksaktnih dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazala, da je ravno toženka tista oseba, ki ji je moč očitati vse nepravilnosti in nezakonitosti ter kriminalna dejanja, ki so aktualna v tem sporu in ki izhajajo iz listinskih dokazov v spisu. Tožeča stranka je sodelovala s toženko v daljšem časovnem obdobju. Med njima je dejansko obstajala določena stopnja zaupanja in tudi direktor tožeče stranke ji je zaupal. Toženka je ravno zaradi poznavanja operativnega načina dela v računalniškem programu, katerega je sama poznala najbolje od vseh zaposlenih pri tožeči stranki, izkoristila sistemske možnosti in z izvajanjem vrste posegov v evidence vzpostavila takšno zmedo, da so šele forenziki tožeče stranke v naknadnih revizijskih pregledih ugotovili, kaj vse je toženka počela, da je prikrila manjko denarnih sredstev.

Sodišče prve stopnje povsem nekritično v celoti verjame izpovedi toženke, da jo je v podpis izjave prisilil direktor tožeče stranke in da jo je z besedami uničil. Pri tem ni preverjalo, ali in na kakšen način bi lahko prišlo do prisile v zvezi s podpisom izjave z dne 27. 11. 2009 in v zvezi s tem sodba nima nobenih zaključkov. Po stališču prvostopnega sodišča podpis izjave z dne 27. 11. 2009 ne pomeni priznanja dolga. Zapisnik tožeče stranke z dne 4. 12. 2009 je potrebno presojati v kontekstu celotne vsebine. Ne drži zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi naj toženka priznala samo kršitve po točki 3 in 4 zapisnika in da je priznala oškodovanje tožeče stranke le za znesek 1.600,00 EUR. Toženka je eksplicitno priznala tudi še nadaljnje predočene nepravilnosti in kriminalno početje (točka 7 tega zapisnika). To oškodovanje je v tistem trenutku znašalo med 7 in 8.000,00 EUR in ga je toženka z naknadnimi plačili tožeči stranki poravnala. Prvostopno sodišče o točki 7 zapisnika ni zavzelo nobenega stališča. Toženka ne bi podpisala zapisnika z dne 4. 12. 2009 in ne bi takoj poravnala škode, ki ji je takrat bila predočena, če se ne bi počutila odgovorne za njeno početje.

Prvostopno sodišče je v točki 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe deloma povzelo izpovedi prič C.C. ter D.D. in direktorja tožeče stranke, vendar o njihovih izpovedih ni zavzelo nobenega stališča. V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da na podlagi izvedenih dokazov tožeča stranka v postopku ni dokazala, da ji je toženka na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila zatrjevano škodo. Pri tem prvostopno sodišče ni zavzelo nobene lastne ugotovitve v zvezi z izpovedbami direktorja tožeče stranke ter zaslišanih prič C.C. in D.D.. Postavilo se je na stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da je vknjižbe oziroma posege v računalniško bazo izvedla prav ona in ponovno nekritično sledilo samo izpovedi toženke, češ da je za njeno računalniško geslo vedelo več sodelavcev, vključno z direktorjem. Direktor je potrdil, da je v tistem obdobju imel v svojem sefu za primer nuje spravljena gesla, vendar teh gesel nikdar ni uporabil. Iz izvedeniškega mnenja, na katerega se sicer sodišče opira in in ga interpretira v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je izvedenec ugotovil, na kakšen način je toženka vstopala v računalniško bazo podatkov in kakšni so bili ostali tehnični parametri za izvajanje storitev na računalniku toženke. Toženka je bila glede na specifiko njenega delovnega mesta edina pri toženi stranki, ki je operativno obvladala računalniški program, saj je šlo za specifiko vnašanja podatkov in nikakor ni šlo za zgolj avtomatizem pri vnašanju podatkov. Tožeča stranka je prepričana, da je toženka kot poznavalka računalniškega programa našla sistemske pomanjkljivosti računalniškega programa, ki so ji v sklopu z njenim vsebinskim načinom poznavanja dela, komunikacije s strankami in z detajlnim poznavanjem delovanja računalniškega progama omogočile in povzročile priložnost, da je lahko pričela z opravljanjem kriminalnih dejanj. Toženka je zaslišana kot stranka potrdila ugotovitve tožeče stranke, da je sprejemala gotovinska vplačila s strani komitentov tožeče stranke. Stališče toženke je prilagojeno tudi obrambi njenih pravic v okviru bodočega kazenskega postopka, zato je potrebno njeno izpoved presojati izredno kritično in selektivno. Toženka sicer priznava, da je prejela posamezne gotovinske zneske od komitentov tožeče stranke, vendar nadalje trdi, da je stranki-komitentu izdala potrdilo - virman in nanj odtisnila žig ter se podpisala, da je gotovino dala v kuverto in vse skupaj odnesla v računovodstvo. Prvostopno sodišče je nekritično verjelo izpovedi toženke, da je prav gotovo odnesla gotovino v računovodstvo, čeprav o tem, ali je kdorkoli iz računovodstva gotovino sprejel ali ne, ni nobenega dokaza. Očitek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka imela neurejeno blagajniško poslovanje, ne zdrži resne presoje predvsem iz razloga, ker tudi, če bi bilo perfektno organizirano blagajniško poslovanje, nimajo blagajničarke v računovodstvu kaj pisati ali izdajati potrdila, če jim predhodno pred tem toženka ne izroči gotovine. Ker toženka evidentno ni izročala gotovinskih zneskov, sploh pa ne tistih, ki so predmet te tožbe, tudi ni bilo podlage za izstavljanje kakršnihkoli potrdil. Na toženki je, da dokaže, da je denar izročala v računovodstvo in na kakšen način. Ker toženka tega ni dokazala, tožeča stranka ne more biti oškodovana pri uveljavljanju svojega odškodninskega zahtevka do tožene stranke. V točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe glede zatrjevane škode iz naslova nepoknjiženih plačil je sodišče na podlagi zaslišanja strank in prič ugotovilo, da so se vknjižbe opravljale v računovodstvu in da je toženka v okviru svojih delovnih nalog od komitentov sprejemala gotovino, nato pa jo skupaj s potrdili o vplačilu oddala v računovodstvo. Ta ugotovitev prvostopnega sodišča je zmotna, saj iz zaslišanja strank in prič kaj takšnega ne izhaja. Vknjižbe so se opravljale na delovnem mestu toženke. V računovodstvu se opravljajo drugačne vknjižbe. Računalniški program, v katerega je vstopala toženka, omogoča izvajanje nepoknjiženih plačil in takšne posege v računalniški program je izvajala izključno toženka preko svojega računalnika s svojim vstopnim geslom.

Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da tožeča stranka razpolaga s potrdili o plačilu, zato jih je toženka izdajala. Iz tega pa naj bi izhajalo, da si denarja ni hotela prisvojiti. Tekom dokaznega postopka je tožeča stranka pojasnila, da je posamezna potrdila o vplačilih, ki jih je izpisovala ter podpisala in žigosala toženka, tožeča stranka prejela od svojih komitentov, ko jih je predhodno opominjala, češ da nekaterih stroškov niso plačali. Samo na tej podlagi je tožeča stranka prišla do teh potrdil. Sklepanje sodišča prve stopnje je napačno, napačno pa je tudi interpretiralo izvedene dokaze, posledično pa je dejansko stanje povsem zmotno ugotovljeno.

Napačna in popolnoma nepotrebna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da nobena od zaslišanih prič, ki so bile zaslišane kot komitenti tožeče stranke, ni potrdila navedb tožeče stranke, da je pri konkretnih plačilih prišlo do napačne vknjižbe denarja pri tožeči stranki oziroma da bi sploh prišlo do nepravilnosti pri izvedbi plačil. Zaslišane priče so potrdile, da so gotovino izročale izključno toženki. Od tu naprej se je sled za gotovino izgubila, kar je logično, saj si je toženka ta denar prisvojila. V točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče postavi trditev, da iz pričevanja toženke, direktorja tožeče stranke in prič C.C. ter D.D. izhaja, da je toženka denar, ki ga je prejela od strank, oddala v računovodstvu osebi, ki je bila v določenem časovnem obdobju zaposlena v tej službi oziroma se je tam nahajala. Ta ugotovitev sodišča je protispisna, saj direktor tožeče stranke in priči C.C. ter D.D. kaj takšnega niso potrdili, to je zatrjevala izključno toženka, njeno izpoved pa je potrebno presojati iz konteksta varovanja njenih pravic kot obdolženke v bodočem kazenskem postopku. Popolnoma napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da za posameznega zaposlenega ne morejo izhajati negativne posledice, čer poslovodstvo ne poskrbi za ustrezno blagajniško poslovanje. V zadnjem odstavku točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče tudi zapisalo, da ni mogoče natančno določiti, ali je denar resnično končal pri toženki, ker si ga je protipravno prisvojila, ali pa pri kom drugem iz računovodstva ali tajništva tožeče stranke. Tovrstna trditev prvostopnega sodišča je popolnoma protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Denar je končal svojo pot pri toženki, saj je sama potrdila, da je denar sprejela. S svojimi konkludentnimi ravnanji po tem, ko jo je tožeča stranka odkrila, ko je sama pričela vračati določene denarne zneske, je potrdila obstoj nepravilnosti in potrdila, da si je gotovino prisvajala in je skušala s takojšnjim poplačevanjem odkritih nepravilnosti sanirati stanje.

Pritožba tudi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Za obstoj odškodninske odgovornosti, kot samo pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji in sicer nastanek škode, nedopustno ravnanje stranke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter podana krivda. Tožeča stranka je tekom dosedanjih tožbenih navedb in nadaljnjih navedb v pripravljalnih vlogah ter s predlaganjem dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, dokazalo vse kumulativno zahtevane pogoje in sicer, da ji je nastala škoda, dokazala je nedopustno ravnanje toženke, vzročno zvezo med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter tudi dokazala, da je krivda za ravnanje toženke le-tej dokazana. Tožeča stranka je višino škode dokazala s predložitvijo listin z izvedeniškim mnenjem izvedenca B.B., ki je v celoti potrdil vse navedbe tožeče stranke glede višine oškodovanja in z izvedencem računalniške stroke A.A., ki je potrdil, da je toženka z uporabo svojega gesla na svojem računalniku vstopala v računalniški program in izvajala posamezne popravke vknjižb, izvajala odpise, knjižila in brisala varščine ter podobno, kar je nedvomno dokaz nedopustnega ravnanja toženke. Vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem je izkazana, saj je v posledici nedopustnega in protipravnega ravnanja toženke, ko je izvajala preknjižbe, doknjižbe, brisanja ipd., toženka povzročila škodo tožeči stranki, škodo pa je tožeča stranka dokazala z listinami in z izvedeniškim mnenjem izvedenca finančne stroke, dr. B.B. Toženka je ravnala krivdno, namenoma povsem naklepno, kar je tudi z delnim povračilom nekaterih delnih zneskov priznala, saj je nesporno poravnala zneske prvih izsledkov revizijskega postopka, nato pa v nadaljevanju seveda spremenila svoj način zagovora.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, tudi izrek ni nerazumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe. Sodba ima tudi razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni in si tudi niso med seboj v nasprotju, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo tako v izvedensko mnenje izvedenca računalniške stroke, kot tudi v izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Je pa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče preveriti ali je pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je predmet spora škoda, ki je nastala delodajalcu zaradi ravnanja delavca. Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu referent za delo s strankami in register in je pri svojem delu tožeči stranki povzročila škodo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je v 1. odstavku 182. člena določal, da je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. člen OZ in 153. člen OZ), mora delodajalec v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti in sicer da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med delavčevim ravnanjem in nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna plačati 40.667,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila iz naslova odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi ravnanja toženke. Toženka je bivša delavka tožeče stranke in sicer je bila zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti in sicer iz naslova „popravljenih obremenitev“ v višini 4.457,36 EUR, iz naslova „neupravičenih odpisov“ v višini 1.975,63 EUR, iz naslova „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ v višini 6.750,30 EUR ter iz naslova dodatno ugotovljenih „nepoknjiženih plačil“ v višini 26.076,28 EUR nastala zaradi ravnanja toženke.

Za sklop „popravljenih obremenitev“ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je vknjižbe oz. posege v računalniško bazo podatkov izvrševala prav toženka, saj je za njeno računalniško geslo vedelo več sodelavcev vključno z direktorjem, poleg tega pa je toženka puščala svojo pisarno čez dan odprto in se je tako lahko vsakdo v njen računalnik prijavil z njenim uporabniškim imenom in geslom ter v program vnašal spremembe. Iz izvedenskega mnenja izvedenca računalniške stroke izhaja, da je popravke izvedel uporabnik 09, torej so bili izvedeni iz uporabniškega mesta toženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo toženki, da je za njeno uporabniško geslo vedelo več sodelavcev, vključno z direktorjem. Direktor v svoji izpovedi tega ni potrdil, saj je le povedal, da je bilo toženkino geslo spravljeno pri njem v sefu, ne pa da je geslo poznal ali pa celo, da je zanj komu povedal. Tako obstaja tudi možnost, da je sodelavcem zanj povedala sama toženka in tako bi morala pojasniti, komu je geslo povedala oziroma zakaj meni, da so drugi geslo poznali. Kljub temu, da je toženka puščala svojo pisarno tekom dneva odprto, se je v program lahko prijavil le tisti, ki je geslo poznal in je imel interes za vstop v program in spreminjanje podatkov, poleg tega pa je moral imeti tudi določena znanja, da je podatke lahko popravljal. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je pri kršitvah „neupravičeni odpisi“ šlo za odpise po navodilih in na podlagi ustnega dogovora z direktorjem in da toženka teh kršitev ni storila, ker tožeča stranka ni predložila dokazil, da si je toženka denar prisvojila. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z „varščinami“, da so stranke F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L. varščino dejansko plačale, vendar pa zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodili tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost, zato teh napak, ki bi jih morala tožeča stranka preprečiti z ustreznimi navodil za pravilno delo, ni mogla prevaliti na toženko.

V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati tudi finančne predpise in ravnati skladno z njimi, poznati je torej morala predpise o blagajniškem poslovanju in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Toženka tudi ni povedala, komu v računovodstvu je gotovino izročila in tudi ne, ali je gotovini priložila potrdilo. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da si je potrdila o vplačani gotovini tožeča stranka pridobila po tem, ko je ugotovila nepravilnosti oziroma kršitve pri toženki. Zato je očitno, da toženka potrdil o prejetih zneskih skupaj z gotovino ni oddala v računovodstvu. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo da ugotovitev izvedenca finančne stroke, da toženka v očitanih primerih ni ravnala v skladu z zakonskimi določili, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo glede prometa gotovine, urejanja pomožne knjige oziroma knjigovodske evidence in varovanja z osebnim geslom v računalniške programe in je tožeči stranki nastala skupna škoda v vtoževanem znesku. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni bistveno ali si je toženka denar prisvojila ali ne, bistveno je, ali je ravnala protipravno namensko ali iz hude malomarnosti. Kot je ugotovil izvedenec finančne stroke, je tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini. Sledljivost gotovine se je zabrisala od toženke naprej. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je toženka, glede na to, da je imela stalno pooblastilo za prejemanje gotovine, kot je izpovedal direktor tožene stranke na l. št. 162, ravnala skladno s predpisi o blagajniškem poslovanju, ravnala zadosti skrbno, ko je zjutraj računalnik vklopila, vtipkala svoje geslo in pustila cel dan odprtega, pisarne pa ob svoji odsotnosti ni zaklepala.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da si je toženka že „sposojala“ denar, ki ga je od komitentov prejela pri svojem delu, za privatne potrebe in da je „sposojene“ zneske vrnila šele po tem, ko je tožeča stranka ugotovila nepravilnosti pri njenem delu.

V zvezi z izjavo z dne 27. 11. 2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je toženka podpisala, ker jo je direktor v podpis prisilil in jo je z besedami uničil in kljub podpisu to ni priznanje dolga. Iz tretje in četrte točke zapisnika z dne 4. 12. 2009 pa izhaja, da je toženka izrecno priznala le oškodovanje v višini sredstev, ki jih je potrebovala za pokritje stroškov stričevega pogreba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka podpisa izjave z dne 27. 11. 2009 ni izpodbijala zaradi napak volje, pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da to ni priznanje dolga. S to izjavo je toženka le potrdila, da je materialno in kazensko odgovorna za vse nepravilnosti pri gotovinskem plačilu na blagajni in sicer za vse položnice, ki nosijo njen podpis, to pa gotovo ni priznanje dolga v višini vtoževanega zneska odškodnine.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljano. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh izvedenih dokazov in po potrebi dokazni postopek tudi dopolniti (glede na pritožbene navedbe) ter ugotoviti, ali je toženki mogoče očitati, da pri svojem delu ni ravnala dovolj skrbno, da je ravnala skrajno nepazljivo in je zanemarila tisto skrbnost, ki se je od nje pričakovala (zapiranje računalniškega programa, zaklepanje pisarne, oddaja gotovine skupaj s potrdili o njenem prevzemu v računovodstvo) in o zadevi odločiti, pri čemer naj svojo dokazno oceno temeljito obrazloži. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti kršitev (355. člen ZPP), saj bi moralo pritožbeno sodišče ponoviti celoten dokazni postopek in sprejeti novo dokazno oceno na podlagi uspeha dokaznega postopka. S tem bi prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zaradi tega je na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.