Jedro

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke v okviru njenega materialnega zahtevka. ZDen v 62. členu določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in 1.II. točko izreka odločbe Upravne enote Kranj z dne 23.10.2003 odpravila in nadomestila z novo 1.II. točko izreka, ki se glasi: "Zavrne se zahteva za denacionalizacijo ograje, opločenega betonskega hodnika, vrtnega vodnjaka in drugega, kar je razvidno iz cenitvenega zapisnika cenilca I.P. z dne 28.9.1962." V ostalem delu je ostala odločba organa prve stopnje v veljavi. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je SOD dolžna upravičencem do denacionalizacije: A.A., B.A. in C.C., vsakemu do 1/3 plačati odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 15.271,44 DEM v roku šest mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, za podržavljeno premoženje k.o. ... parc. št. 44/3 njiva drugega razreda, parc. št. 44/10 stavbišče, parc. št. 44/11 stavbišče, vse skupaj v izmeri 570 m2 njiva drugega razreda (I.); plačati odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 18.772,00 DEM v roku šest mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, za podržavljeno premoženje: ograja, opločeni betonski hodnik, vrtni vodnjak in drugo, razvidno iz cenitvenega zapisnika cenilca I.P. z dne 28.9.1962 (II.).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe 3., 4., in 5. člena, 1. odstavka 8. člena in na 64. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodišče prve stopnje navaja, da iz odločbe tožene stranke izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnila, ker zahteva ni bila vložena v roku iz 64. člena ZDen, in ker ni izkazano, da bi bilo premoženje res podržavljeno na način, ki je podlaga za denacionalizacijo. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je bil cenilni zapisnik cenilca I.P. z dne 28.9.1962 poslan Upravni enoti pravočasno, saj pravočasnost poslanega zapisnika za pravilno presojo pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni pravno relevantno dejstvo. Zapisnik ne more nadomestiti zahtevka za denacionalizacijo, v konkretni zadevi pa v zahtevi z dne 24.2.1992 ter dopolnitvi zahteve z dne 7.12.1993 zahtevek za denacionalizacijo spornega premoženja ni bil postavljen. Šele v zahtevi z dne 18.3.2002 je postavljen zahtevek za vračilo spornega premoženja, kar nedvomno utemeljuje uporabo določbe 64. člena ZDen in zavrnitve zahtevka zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka. Sporno premoženje je šteti kot sestavino podržavljene parcele 44/3 (cenilni zapisnik se namreč nanaša le na to parcelo), sestavine pa ne morejo biti predmet posebne lastninske pravice in imajo enako usodo kot glavna stvar. Iz odločbe o odvzemu pravice uporabe te parcele izhaja, da je bilo sporno premoženje iz nacionalizacije izvzeto ter da bo odškodnino za morebitne uničene posevke, trajne nasade, ograje in druge objekte, ki niso bili nacionalizirani, prejšnjim lastnikom oz. oziroma dosedanjim uporabnikom zemljišč po posebni pogodbi izplačala Stanovanjska zadruga I. Podlaga za podržavljenje spornega premoženja - Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), kot jo zatrjuje tožnik, ni podana, podržavljenje na podlagi drugih predpisov, navedenih v določbi 3., 4. in 5. člena ZDen pa se niti ne zatrjuje. Tožnik v ZDen podlage za povrnitev škode za sestavine zemljišča, ki je bilo podržavljeno na podlagi ZNNZ, nima, saj ZDen v 1. odstavku 8. člena določa, katero premoženje je lahko predmet vračanja. Če so upravičenci menili, da jim zaradi podržavljenja pripada posebna odškodnina na podlagi odločbe z dne 4.6.1963, bi jo morali realizirati ob nacionalizaciji, po ZDen pa za to ni podlage ter zato ni šteti, da bi bilo sporno premoženje, ovrednoteno s cenilnim zapisnikom, podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v določbi 3., 4. in 5. člena ZDen.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik navaja, da je upravičen tudi do denacionalizacije pritiklin po zapisniku cenilca P. Ker je Skupščina Občine K. izvajala določbe Zakona o nacionalizaciji, je upravičenost do odškodnine za pritikline po cenitvenem zapisniku cenilca P. nesporna in upravičena po ZDen. Občina K. je denar za nacionalizirano zemljišče z vsemi pritiklinami dobila od Stanovanjske zadruge I., upravičencem pa Občina K. tega ni plačala. Meni, da je SOD dolžna poravnati škodo za neupravičeno odvzeto in uničeno premoženje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo ograje, opločenega betonskega hodnika, vrtnega vodnjaka, sadnega in ostalega drevja z lesno maso in drugega iz cenitvenega zapisnika sodnega izvedenca I.P. z dne 28.9.1962. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik z vlogo z dne 18.3.2002 uveljavljal, naj se upošteva pri denacionalizaciji tudi odškodnina za uničeno premoženje, razvidno iz navedenega zapisnika cenilca I.P. Ker je bil ta zahtevek podan po poteku v 1. odstavku 64. člena ZDen določenega roka, ki se je iztekel 7.12.1993, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da ga ni mogoče upoštevati. V postopku denacionalizacije velja namreč načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke v okviru njenega materialnega zahtevka. ZDen v 62. členu določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da ni izkazano, da bi bilo sporno premoženje res podržavljeno na način, ki je podlaga za denacionalizacijo. Iz 6. točke izreka odločbe Občinskega ljudskega odbora K. z dne 4.6.1963, izhaja, da je bilo sporno premoženje iz nacionalizacije izvzeto ter da bo odškodnino za morebitne uničene posevke, trajne nasade, ograje in druge objekte, ki niso bili nacionalizirani, prejšnjim lastnikom oziroma dosedanjim uporabnikom zemljišč po posebni pogodbi izplačala Stanovanjska zadruga I. Če so upravičenci menili, da jim zaradi podržavljenja pripada posebna odškodnina na podlagi 6. točke navedene odločbe z dne 4.6.1963, bi jo morali realizirati ob nacionalizaciji, po ZDen pa za to ni podlage.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik vložil pritožbo pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.