Jedro

Ker bo obseg škode znan šele ob zaključku stečajnega postopka, je v tem trenutku tožba tožeče stranke glede višine zahtevka nesklepčna. Odškodninski zahtevek tožeče stranke bo nastal takrat, ko se bo (če se bo) ugotovilo, da v stečajnem postopku ni bila v celoti poplačana. To pa se bo zgodilo šele po popolni razdelitvi stečajne mase. Ker v trenutku glavne obravnave škoda kot konstitutivni element odškodninske obveznosti sploh še ni nastala, je nadalje pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju podrednega zahtevka na ugotovitev odškodninskega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbenega zahtevka za plačilo 368.727,94 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2012 do plačila, v tem delu pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v zneskih 317.224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2012 dalje do plačila in 15.008,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9068,40 EUR od 16. 12. 2011 dalje ter od zneska 5940,00 EUR od 29. 10. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Podredni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrglo (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 7573,15 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo dokazni standard gotovosti škode. Ponavlja svoje stališče, da ji je škoda nastala že s trenutkom, ko so bile zaradi strokovne napake notarke iz sporazuma o zavarovanju denarne terjatve izpuščene sporne nepremičnine. Meni, da samo zaradi te napake ni dobila stvarne pravice - hipoteke in kasneje ločitvene pravice v stečajnem postopku. Sodišče EU je v svoji sodni praksi že večkrat priznalo, da ni nujno, da je gotovost škode absolutna, ampak jo je mogoče ugotoviti že v primeru resne izgube priložnosti (primer Giordano proti Komisiji). Glede višine škode tožeča stranka meni, da jo je v predmetni zadevi potrebno samo oceniti, ker matematična natančnost ni mogoča. Dejstvo, da stečajni postopek še ni končan, pa ni ovira za določitev višine škode, zlasti ker je jasno, da v stečajnem postopku splošne stečajne mase ne bo, saj je priznanih terjatev za 42.525.141,28 EUR. Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS III Ips 29/2012, iz katere izhaja odločitev o odškodnini še pred koncem stečajnega postopka. Okoliščina, da bi upnik kasneje v stečajnem postopku dosegel poplačilo svoje terjatve, naj ne bi predstavljala ovire za naložitev plačila odškodnine, saj bi imel dolžnik možnost regresnega zahtevka. Višina nastale škode v konkretnem primeru je po mnenju tožeče stranke enaka vrednosti nepremičnin, na katerih je izgubila ločitveno pravico, kar ni absolutna številka. Če bi imela tožeča stranka ločitveno pravico, bi pristopila na dražbo kot kupec in nepremičnine kupila vsaj po ceni 200.000 EUR in jih za tako ceno prodala naprej. Po njenem prepričanju ne drži ugotovitev sodišča, da je cena nepremičnin enaka nič. Sodišče naj ne bi razumelo razlogovanja tožeče stranke glede tega, da bi nepremičnine na dražbi kupila samo, če bi imela priznan status ločitvenega upnika, zato je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog z izvedencem, ki bi lahko ocenil vrednost nepremičnin. V podkrepitev svojih navedb glede dejstva, da splošne stečajne mase ni, je tožeča stranka predložila izvedensko mnenje, do katerega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se tožeča stranka obrazloženo ne pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo stroškov gospodarskega postopka in odškodninskega zahtevka pred pravdo v skupni višini 15.008,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9068,40 EUR od 16. 12. 2011 dalje ter od zneska 5940,00 EUR od 29. 10. 2012 dalje do plačila, zato je pravilnost odločitve v tem delu presojalo le iz pritožbenih razlogov, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 371.224,00 EUR(1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrženju podrednega ugotovitvenega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri razjasnilo in ugotovilo pravno pomembna dejstva, kršitev določb pravdnega postopka ni bilo, odločitev pa je pravilna, delno sicer iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

7. Tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala, ko je notarka (pravna prednica toženih strank) pri zapisovanju notarskega sporazuma o zavarovanju terjatve do poroka in zastavitelja ... d. d., izpustila tri nepremičnine. Posledično tožeča stranka na teh nepremičninah ni dobila zastavne pravice in kasneje ločitvene pravice v stečajnem postopku, oškodovana pa naj bi bila (najmanj) za vrednost nepremičnin, kot je bila določena v postopku prodaje nepremičnin na javni dražbi. Glavni argument sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bil, da škoda tožeči stranki ni nastala, ker naj za relevantne nepremičnine na trgu ne bi bilo zanimanja oz. ker se stečajni postopek še ni končal. Kot podrednega je sodišče navedlo razlog odsotnosti pravno relevantne vzročne zveze. Takšna argumentacija je deloma napačna.

8. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila vrednost spornih nepremičnin enaka nič, ker zanje ni zanimanja na trgu, ter da naj bi neobstoj škode izhajal iz dejstva, da nepremičnine niso bile prodane. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da bi, v kolikor bi imela ločitveno pravico, sporne nepremičnine na dražbi kupila sama. S tem bi znesek kupnine predstavljal posebno stečajno maso, iz katere bi se njena terjatev nato (delno) poplačala. Glede na tako trditveno podlago je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da nepremičnin na dražbi ne bi nihče kupil niti v primeru, če bi imela tožeča stranka ločitveno pravico (zaradi česar naj bi bila vrednost nepremičnin enaka nič). Prav tako ni vzdržen nadaljnji očitek, da bi tožeča stranka tudi kot navadna upnica na dražbi nepremičnine lahko kupila, ker naj bi bil njen interes (samo) lastništvo nepremičnin.(2) Sodišče prve stopnje sicer ugotovi, da bi v tem primeru kupnina (zmanjšana za stroške in davek) šla v splošno stečajno maso, vendar temu ne nameni zadostne argumentacijske teže. Po presoji pritožbenega sodišča je bistvena razlika med izhodiščem ločitvenega upnika, ki na dražbi kupi nepremičnine in nato dobi kupnino (zmanjšano samo za davek in stroške) povrnjeno iz posebne stečajne mase (ter tako postane lastnik nepremičnin ter hkrati zmanjša svojo terjatev do stečajnega dolžnika), in izhodiščem navadnega upnika kot kupca takih nepremičnin, katerega osnovna terjatev do stečajnega dolžnika se zaradi enakega poplačila vseh navadnih upnikov v stečaju ne bo bistveno zmanjšala. Slednji se za nakup ločitvenega premoženja v stečaju upravičeno ne bi odločil, medtem ko je interes prvega (ločitvenega) upnika drugačen. Dejstvo, da relevantne nepremičnine na dražbah niso bile prodane, ob hkratnem zatrjevanju tožeče stranke, da bi jih sama kupila, če bi imela status ločitvene upnice, torej ne more izkazovati, da tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda. Tožeča stranka bi vrednost spornih nepremičnin lahko ustrezno dokazovala s predlaganim izvedencem, vendar je bil tak dokazni predlog v tej fazi postopka neutemeljen iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zahtevek tožeče stranke preuranjen. Začetek stečajnega postopka načeloma res pomeni, da upnik ne bo poplačan v celoti, vendar mu to še ne omogoča uveljavljanja odškodninskega zahtevka.(3) Potrebno je upoštevati prvi odstavek 311. člena ZPP, na podlagi katerega sme sodišče naložiti toženi stranki določeno dajatev le, če ta zapade do konca glavne obravnave. Odškodninska obveznost pa zapade šele, ko je znan obseg škode (165. člen Obligacijskega zakonika), kar v konkretnem primeru predpostavlja končanje stečajnega postopka.

10. Tožeča stranka je tekom postopka poskušala prikazati, da je višina škode že znana (in sicer omejena z vrednostjo spornih nepremičnin), kar naj bi izhajalo iz dejstva, da splošne stečajne mase v stečajnem postopku ..., d. d., ne bo. V pritožbi je to nadalje nadgradila s sklicevanjem na prakso Sodišča Evropske unije o tem, da je škodo mogoče ugotoviti že v primeru resne izgube priložnosti, kar naj bi v konkretnem primeru pomenilo, da je gola izguba možnosti sodelovanja v stečajnem postopku kot ločitveni upnik tožeči stranki že povzročila škodo v že znani višini. To pa ni res. Tožeča stranka zaradi nevpisa treh nepremičnin v notarski sporazum na njih ni dobila zastavne (in posledično ločitvene) pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zastavna pravica sama po sebi nima vrednosti, ampak je njena vrednost odvisna od vrednosti zavarovane terjatve. Osnovna (v stečaju priznana) terjatev tožeče stranke do kreditnega dolžnika obsega 710.000,00 EUR. Mogoče je, da bo ta terjatev v celoti ali delno poplačana v stečaju. V primeru poplačila o oškodovanju kot posledici izgube zastavne pravice ne bo mogoče govoriti. Tožeča stranka svoje terjatve ni izgubila, izgubila je samo možnost, da se poplača prednostno in morda v večjem deležu. Njena (morebitna) škoda (kot posledica nepridobitve ločitvene pravice) bo tako predstavljala samo razliko v poplačilu ločitvenega in navadnega stečajnega upnika; razliko med tem, kar bi dobila poplačano iz posebne stečajne mase, in tem, kar bo dobila iz splošne stečajne mase. Ali bo ta škoda nastala in v kakšni višini, pa ni mogoče ugotoviti pred zaključkom stečajnega postopka. Predmetna tožba je zato preuranjena.

11. Tožeča stranka je sicer tekom postopka zatrjevala, da splošne stečajne mase v konkretnem primeru sploh ne bo, zato naj bi bila tudi nastala škoda že vnaprej znana. Vendar pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni vztrajala pri zaslišanju stečajnega upravitelja, ki bi lahko izpovedal o teku samega stečajnega postopka.(4) Nasprotno stečajni upravitelj v svojem pisnem sporočilu ni podprl trditve tožeče stranke, saj je zapisal, da bi bila vsaka izjava o tem, da ni izgledov za poplačilo navadnih upnikov, preuranjena, ker premoženje stečajnega dolžnika v pretežnem delu še ni prodano. Tožeča stranka je svoji vlogi z dne 8. 5. 2015 sicer priložila mnenje izvedenke za finance B. A. o verjetnosti poplačila navadnih upnikov v stečajnem postopku ..., d. d.,vendar pritožbeno sodišče opozarja, da mnenja, ki ga je izven pravdnega postopka pridobila ena od strank, ne more obravnavati kot izvedenskega mnenja v smislu 243. člena ZPP. Gre zgolj za dopolnitev trditvene podlage tožeče stranke, ki pa je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mnenja ni upoštevalo. Tožeča stranka torej ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da se ne bo mogla poplačati iz splošne stečajne mase. Ker obstoji verjetnost, da bo kot navadna upnica v stečaju vseeno (vsaj delno) poplačana, ji škoda, ki jo vtožuje v tej pravdi, še ni nastala.

12. Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 29/2012, na katero se sklicuje pritožba, za konkretni primer ni uporabljiva. V tem primeru je namreč šlo za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Res je VSRS tam odločilo, da se višina škode odmerja glede na trenutno stanje v stečajnem postopku in ni potrebe, da bi se ta predhodno že zaključil. Vendar takšna odločitev sloni na izrecni določbi 42. člena ZFPPIPP, ki članu poslovodstva priznava regresno terjatev, da v stečajnem postopku nad družbo zahteva povrnitev tega, kar je (preveč) plačal (če upniki v stečaju kasneje dosegajo poplačilo svoje terjatve v višjem znesku, kot je bil ugotovljen v odškodninski pravdi).(5) Ta določba se za konkretni primer ne more uporabiti, saj ne gre za odškodninski zahtevek zoper člana poslovodstva stečajnega dolžnika, kar po nasprotnem razlogovanju nadalje potrjuje zaključek, da predmetne odškodninske obveznosti pred zaključkom stečajnega postopka ne moremo ugotavljati.

13. Ker bo obseg škode znan šele ob zaključku stečajnega postopka, je v tem trenutku tožba tožeče stranke glede višine zahtevka nesklepčna. Odškodninski zahtevek tožeče stranke bo nastal takrat, ko se bo (če se bo) ugotovilo, da v stečajnem postopku ni bila v celoti poplačana. To pa se bo zgodilo šele po popolni razdelitvi stečajne mase.(6) Ker v trenutku glavne obravnave škoda kot konstitutivni element odškodninske obveznosti sploh še ni nastala, je nadalje pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju podrednega zahtevka na ugotovitev odškodninskega razmerja.(7)

14. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

15. Zavrnitev pritožbe privede tudi do zavrnitev zahteve za povrnitev pritožničinih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): V izreku sodbe je očitna pisna napaka v številki (317.224 EUR, namesto pravilno 371.224 EUR). Takšno napako je mogoče kadarkoli odpraviti z ustreznim popravnim sklepom (328. člen ZPP).

Op. št. (2): Glede tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da že prvostopenjsko sodišče svoje stališče o omejenosti interesa tožeče stranke zgolj na lastništvo nepremičnin negira v nadaljevanju (predzadnji in zadnji stavek 19. točke) obrazložitve. Tam se postavi na stališče, da bi tožeča stranka, če do stečaja ne bi prišlo, uveljavljala svojo zastavno pravico na način, da bi se iz spornih nepremičnin poplačala, ne bi pa bilo samo po sebi umevno, da bi sama postala tudi lastnica nepremičnin.

Op. št. (3): Prim. VSRS Sodba II Ips 184/2009. Op. št. (4): Ob primerjavi s sklepom VSL I Cpg 882/2011 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej fazi predlog za zaslišanje stečajnega upravitelja neutemeljen.

Op. št. (5): VSRS III Ips 29/2012, 14. točka obrazložitve.

Op. št. (6): Prim. VSL sklep I Cpg 882/2012. Op. št. (7): Kot to smiselno izhaja iz tretjega odstavka 181. člena ZPP (primerjaj tudi VSL sodbo in sklep II Cp 2153/2009), ni dopustno ugotavljanje pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo šele v prihodnosti, za kar se smiselno zavzema tožeča stranka. Velja splošno pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti, kar pomeni, da morajo v tem času do zaključka glavne obravnave že obstajati vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o obstoju pravnega razmerja. V konkretnem primeru bi torej morale biti podane že vse predpostavke odškodninske obveznosti.