Jedro

Za zavarovanje denarne terjatve je zahtevano dolžnikovo razpolaganje. Še pri obstoju objektivne nevarnosti, ki velja za zavarovanje nedenarne terjatve, mora upnik dokazati več kot le možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Pri izkazu subjektivne nevarnosti pa mora upnik dokazati dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, lahko tudi šele v prihodnje. Predlagatelj mora za obstoj subjektivne nevarnosti zatrjevati in dokazati (1) nevarnost dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, (2) vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve ter (3) da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik teh pogojev, ki morajo biti podani kumulativno, niti ni ustrezno zatrjeval niti izkazal s standardom verjetnosti. Za podanost subjektivne nevarnosti mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, katerega posledica je zmanjševanje dolžnikovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve.

Tožnik zatrjuje nevarnost zgolj na abstraktni, ne pa na konkretni ravni, kar je pogoj za zavarovanje denarne terjatve. Z začasno odredbo se izvrši poseg v toženčeve pravice pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je predvideno le za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo izkazana s konkretnimi ravnanji toženca. Skladno z utrjeno sodno prakso je treba nevarnost, ki naj bi grozila (prodaja ali obremenitev) tudi konkretno izkazati in ne o njej zgolj ugibati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odtujitev, obremenitev ali razpolaganje z ladjo – jahto znamke ..., leto izdelave ..., ladijski trup št. ..., dolžine ..., z zaznambo te odredbe v registru ladij.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi opozarja na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožnik priznava, da ima čoln na trupu oznako X, vendar ta oznaka ni pravilna, saj pod njo ni registriran. Kako je prišlo do te situacije, tožniku ni znano. Možno je, da je toženec na čoln zavestno napisal navedeno oznako, da bi zmedel pristojne organe glede identitete čolna ali pa je hotel čoln registrirati pod to oznako. Za razjasnitev okoliščin, kje se čoln nahaja in kaj se z njim dogaja, je bilo predlagano zaslišanje tožnika in predstavnika Marine M. Opustitev predlaganih dokazov je pripeljala do napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Napačno so ocenjena tudi dejstva v zvezi z domnevno neizkazanostjo nevarnosti zaradi nedokazanega aktivnega ravnanja strank v smeri prodaje predmeta zavarovanja. Načinov prodaje je lahko več. Ni nujno, da so načini prodaje javni in vsakomur dostopni. Je pa dejstvo, da je bila izražena namera o prodaji. Obstaja tudi nevarnost, da se predmet zavarovanja enostavno odpelje iz ozemeljskih voda Slovenije. Na upniku je le dolžnost izkaza verjetnosti nevarnosti, ne pa nekega aktivnega ravnanja ali opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja terjatve.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvega sodišča in tožencu prepove obremenitev, odtujitev ali razpolaganje z ladjo. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Razlogovanje prvega sodišča, ki za zavarovanje denarne terjatve zahteva izkaz subjektivne nevarnosti, je pravilno. Za zavarovanje denarne terjatve je namreč zahtevano dolžnikovo razpolaganje; še pri obstoju objektivne nevarnosti, ki velja za zavarovanje nedenarne terjatve, mora upnik dokazati več kot le možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.1 Pri izkazu subjektivne nevarnosti pa mora upnik dokazati dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, lahko tudi šele v prihodnje. Predlagatelj mora za obstoj subjektivne nevarnosti zatrjevati in dokazati (1) nevarnost dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, (2) vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve ter (3) da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik teh pogojev, ki morajo biti podani kumulativno, niti ni ustrezno zatrjeval niti izkazal s standardom verjetnosti. Za podanost subjektivne nevarnosti mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, katerega posledica je zmanjševanje dolžnikovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve.

5. Pritožbena izvajanja v zvezi z označbo čolna so povsem irelevantna. Čeprav je v registru plovil pod oznako X vpisano drugo plovilo, kot ga je v predlogu za izdajo začasne odredbe označil tožnik, pa je sodišče štelo za izkazano, da se sporno plovilo nahaja na območju Republike Slovenije in da je slovensko sodišče pristojno za odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Zaslišanje tožnika in predstavnika Marine M. je bilo predlagano v podkrepitev navedb o nahajanju spornega čolna v Marini M. Sodišče je v tem delu sledilo tožnikovi trditveni podlagi glede nahajanja spornega čolna, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki, povezani z neizvedbo predlaganih zaslišanj.

6. Pritožba neutemeljeno očita napačno oceno v zvezi z (ne)izkazanostjo nevarnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvega sodišča, da tožnik ni navedel nikakršnih konkretnih okoliščin, niti predložil dokazov, ki bi kazali na toženčevo razpolaganje s premoženjem. Pritrditi je stališču prvega sodišča, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja/opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko sta se pravdni stranki celo pogodbeno dogovorili, da bo toženec čoln prodal, nato pa odvisno od višine izkupička tožniku nakazal ustrezni znesek. Rok za prodajo sta zamejila z dnem 1. 5. 2019, vendar do tega datuma čoln še ni bil prodan, tožnik pa tudi ni izkazal toženčevih aktivnosti v smeri prodaje spornega plovila. Nova dejstva, ki naj bi jih tožniku posredoval g. A., so v skladu z določbo 337. člena ZPP pravno neupoštevna. Tožnik je nanizal povsem posplošene trditve, pri tem pa ni prepričljivo pojasnil, da tovrstnih informacij ne bi mogel dobiti že v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče pri dokazovanju nevarnosti uporabilo strožji dokazni standard, kot ga predpisuje zakon. Tožnik zatrjuje nevarnost zgolj na abstraktni, ne pa na konkretni ravni, kar je sicer pogoj za zavarovanje denarne terjatve. Z začasno odredbo se izvrši poseg v toženčeve pravice pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je predvideno le za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo izkazana s konkretnimi ravnanji toženca.2 Skladno z utrjeno sodno prakso je treba nevarnost, ki naj bi grozila (prodaja ali obremenitev) tudi konkretno izkazati in ne o njej zgolj ugibati. Tožnik ni navedel nobenih trditev, niti predložil dokazov o tem, da je toženec že začel s kakršnimi koli aktivnostmi, ki bi lahko imele za posledico odtujitev ali obremenitev spornega plovila, zato je pravilna odločitev prvega sodišča o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi ne kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Primerjaj Pogorelčnik, Vogrinc N.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba. 2 Primerjaj I Cp 1038/2020 z dne 18. 4. 2012.