Jedro

Kar se zadeva sam postopek sprejemanja aneksa k Splošnemu dogovoru, sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba tudi glede sprememb Dogovora izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ, po katerem v primeru nesoglasja med partnerji Dogovora tak aneks nadomesti odločitev arbitraže, oziroma na koncu sklep Vlade RS. Po presoji sodišča druge stopnje določba drugega odstavka 63. člena ZZVZZ velja tudi za spremembe Dogovora med letom, ne le za njegov sprejem. Splošni dogovor namreč posebnih postopkovnih določil ali določil, ki bi drugače opredeljevala postopke sprejemanja aneksa nima. Stranke Dogovora so dolžne spoštovati predpisani postopek tudi pri sprejemanju aneksa, na katerega se sklicuje tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo v I/1 točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 52.534,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 12. 2018 do plačila; v točki I/2 točki je sklenilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vse stroške postopka v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, v II. točki izreka pa sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni povzelo celotne trditvene podlage tožbe, niti se do vseh trditev in izvedenih dokazov tožeče stranke ni zadosti opredelilo oziroma jih dokazno ocenilo. V posledici navedenega je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke napačno povzelo in razumelo tožbeni zahtevek, ki ne temelji na višjih plačah, ki jih je morala tožeča stranka izplačati svojim zaposlenim, ampak na dejstvu, da je tožena stranka svoje obveze in zaveze iz njunega medsebojnega pogodbenega razmerja in Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju Splošni dogovor 2017) ni izpolnila oziroma jih je prekršila in s tem onemogočila, da bi se zaradi zatrjevanega dviga plač delavcev v javnem sektorju, ne le dviga plač pri tožeči stranki zaposlenih delavcev, cene zdravstvenih storitev spremenile (zvišale).

Bistvo nadaljnjih obširnih pritožbenih navedb je v očitkih sodišču prve stopnje, da je napačno razumelo določilo 9. člena Splošnega dogovora 2017, zlasti njegovega četrtega odstavka. Vztraja pri tem, da bi bila tožena stranka dolžna spremembe plač v javnem sektorju upoštevati avtomatično in da te ne terjajo postopka s sprejemanjem aneksa k Splošnemu dogovoru. Sploh pa ne postopka v smislu 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ker je slednji po mnenju tožeče stranke predpisan le za sprejem splošnega dogovora, ne pa tudi za njegove spremembe med letom. Po mnenju tožeče stranke postopek sklepanja aneksa ni enak postopku sklepanja splošnega dogovora, zato je bilo odločanje Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) v postopku sprejemanja Aneksa št. 1 k Splošnemu dogovoru 2017 nezakonito in je pomenilo poseg v že sklenjen odnos med pogodbenima strankama.

Glede avtomatskega usklajevanja cen, kot ga določa četrti odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017, vztraja pri navedbah, da cene niso fiksno določene, kot očitno napačno razume sodišče prve stopnje. V Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020 (v nadaljevanju Pogodba) je načrtovana vrednost programa izračunana v izhodiščnih cenah, ki se tekom leta lahko in se spreminjajo, kar pomeni, da se spreminja tudi izračun nove vrednosti programa. Toženo stranko že določilo 6. člena Pogodbe zavezuje, da usklajuje pogodbene vrednosti in cene storitev skladno z določili veljavnega splošnega dogovora. Po določilu četrtega odstavka Splošnega dogovora 2017 pa je bila tožena stranka spremembe plač zaposlenih v javnem sektorju upoštevati avtomatično in cene storitev dvigniti. Splošni dogovor 2017, kakor tudi morebitni sklenjeni aneksi, se skladno z drugim odstavkom 14. člena Pogodbe uporabljajo neposredno, zato sprememba obstoječe Pogodbe ali sklepanje nove pogodbe med pravdnima strankama v primeru sprememb splošnega dogovora ni potrebna. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VSL I Cpg 665/2013 zato ni pravilno.

Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni povzelo niti presojalo njenih navedb, s katerimi utemeljuje odgovornost tožene stranke za primer, če bi se cene zdravstvenih storitev res lahko spremenile zgolj s sprejetjem ustreznega aneksa k Splošnemu dogovoru 2017. Manjkajo razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali je tožena stranka s tem, ko je v procesu pogajanj za sprejem Aneksa št. 1 k Splošnemu dogovoru 2017 zavrnila predlagane spremembe, na podlagi katerih bi se dvignile cene zdravstvenih storitev, prekršila pogodbeno obveznost do tožeče stranke.

Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka1, ne z drugimi kršitvami določb postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, za presojo odločilni dokazi so bili skrbno in pravilno ocenjeni, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi zadosti in jasno obrazložilo. Materialno pravo je glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema in povzema razloge sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi toženi stranki očitala kršitev Pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 23. 8. 2016 na podlagi Splošnega dogovora 2017, ki je hkrati sestavni del Pogodbe. Kot škodo je uveljavljala razliko med izplačanim zneskom dogovorjenih cen zdravstvenih storitev in zneskom, ki bi tožeči stranki pripadal ob upoštevanju povečanja plač delavcev zaposlenih v zdravstveni negi, do katerega je prišlo s sprejetjem aneksov h Kolektivnim pogodbam, in sicer za javni sektor, za zaposlene v zdravstveni negi in za dejavnost zdravstva in socialnega varstva v Sloveniji, ki so pričeli veljati 1. 7. 2017. Tožeči stranki je očitala kršitev določil Pogodbe in določila četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora 2017, ker ni avtomatično uskladila cen zdravstvenih storitev in posledično tožeči stranki priznala višje cene storitev. Tožbeni zahtevek je utemeljevala tudi s tem, da naj bi tožena stranka v nasprotju s svojimi zavezami iz Pogodbe in Dogovora v postopku sprejemanja aneksa k Splošnemu dogovoru 2017 nasprotovala predlaganemu povišanju cen zdravstvenih storitev ter je tako bila soodgovorna za neupoštevanje sprememb.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti zavrnilo. Ocenilo je, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s Pogodbo oziroma Splošnim dogovorom 2017, saj glede na njuna določila pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev ni bila dolžna samostojno in avtomatično upoštevati sprememb v plačnih razredih, kot enega od izhodiščnih elementov za oblikovanje cene storitev. Splošni dogovor 2017 namreč za tak primer predvideva postopek s sklenitvijo aneksa k splošnemu dogovoru, ki ga dogovorijo vsi partnerji dogovora2. Ta je bil sicer izpeljan, vendar spremembe, predlagane s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kot predstavnika tožeče stranke, niso bile sprejete.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave3, ker se ni opredelilo do vseh njenih navedb in predloženih listinskih dokazov ter jih dokazno ocenilo. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo4. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče v sodno odločbo ne rabi povzeti vseh strankinih navedb, ampak le bistvene navedbe. Prav tako ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje res ni povzelo vseh navedb tožeče stranke, je pa iz sicer obsežnih navedb povzelo tiste, ki so za presojo obravnavanega odškodninskega zahtevka odločilne in se do teh tudi jasno opredelilo. Zatrjevana postopkovna kršitev zato ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih trditev zahtevek tožeče stranke pravilno presojalo na pogodbeni odškodninski podlagi upoštevaje določilo 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ukvarjalo se je s ključnim vprašanjem, ali je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ko skladno s določbo četrtega dostavka 9. člena Splošnega dogovora 2017 v zvezi s 6. členom Pogodbe pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev, ni samostojno in avtomatično upoštevala sprememb (povišanja) plač določenih skupin zaposlenih. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni razumelo bistva spora, zato niso utemeljeni.

10. Glede presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke (t.j. kršitve pogodbene obveznosti), kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da določba četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora 2017 tožene stranke ne zavezuje k samostojnemu in avtomatičnemu zvišanju cen pogodbenih storitev, kot se zavzema tožeča stranka. Določilo 9. člena Splošnega dogovora 2017 je po presoji sodišča druge stopnje treba razlagati kot celoto, ob upoštevanju celotne zakonske ureditve izvajanja in financiranja storitev zdravstvene dejavnosti in pri tem zasledovanega javnega interesa ter zakonskih omejitev, kot je opredeljeno v ZZVZZ.

11. Po določbi 63. člena ZZVZZ se Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. Na podlagi izhodišč, določenih v dogovoru iz 63. člena ZZVZZ, Zavod sklepa pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev v katerih se med ostalim določijo cene zdravstvenih storitev (64. in 65. člen ZZVZZ). Po 68. členu ZZVZZ se te pogodbe sklepajo za naprej. Do sklenitve pogodbe pa veljajo obveznosti iz prejšnje pogodbe.

12. Skladno z določbo 66. člena ZZVZZ (enako tudi 8. člen Splošnega dogovora 2017) se pri elementih za oblikovanje cene programov oziroma storitev upoštevajo tudi plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti. Splošni dogovor 2017 podrobneje v 9. členu določa elemente, ki se upoštevajo oziroma vračunajo v cene zdravstvenih storitev (med njimi tudi plačni razred).

13. Pogodbeni partnerji (Zavod in izvajalci zdravstvenih storitev) so pri določitvi cene vezani na elemente iz Splošnega dogovora in cene partnerji ne morejo prosto dogovarjati. V tretjem odstavku 9. člena Splošnega dogovora 2017 je določeno, da spremembo višine elementov, med katerimi je tudi plačni razred, partnerji opredelijo z aneksom k Dogovoru, razen če gre za spremembo zneska osnovne plače. Če bi se torej partnerji Dogovora želeli dogovoriti, da se cena v primeru spremembe plačnih razredov spremeni brez sklenitve ustreznih aneksov, bi se tako tudi dogovorili in ne bi posebej omenili le spremembe osnovne plače. Že na tej podlagi je očitno, da Zavod ni bil dolžan avtomatično, brez ustrezne spremembe Pogodbe oziroma Splošnega dogovora 2017, spreminjati cen storitev. Če pride do spremembe višine posameznih elementov, se ta sprememba torej upošteva le, če je sklenjen ustrezen aneks k Dogovoru. Da je treba sprejeti aneks k Dogovoru, je navsezadnje štela tudi predstavnica tožeče stranke v postopku iz 63. člena ZZVZZ - Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki je tak postopek sprožila. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem tožeče stranke, da v primeru sprejetja aneksa k Splošnemu dogovoru, pod pogoji iz 14. člena Pogodbe, sprememba Pogodbe ne bi bila potrebna, saj bi se skladno s pogodbeno voljo strank aneks k Dogovoru štel kot aneks k Pogodbi. Vendar pa v konkretni zadevi do sklenitve aneksa in spremembe Splošnega Dogovora ter s tem Pogodbe ni prišlo.

14. Ker tožena stranka ni bila upravičena spreminjati cen storitev avtomatično, brez podlage v ustreznih aneksih, aneksi pa niso bili sklenjeni, tožena stranka ni kršila Pogodbe, ko ni samostojno in avtomatično spremenil cen zdravstvenih storitev in njena odškodninska obveznost iz tega naslova ni nastala.5

15. Kar se zadeva sam postopek sprejemanja aneksa k Splošnemu dogovoru, sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba tudi glede sprememb Dogovora izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ, po katerem v primeru nesoglasja med partnerji Dogovora tak aneks nadomesti odločitev arbitraže, oziroma na koncu sklep Vlade RS. Po presoji sodišča druge stopnje določba drugega odstavka 63. člena ZZVZZ velja tudi za spremembe Dogovora med letom, ne le za njegov sprejem. Splošni dogovor namreč posebnih postopkovnih določil ali določil, ki bi drugače opredeljevala postopke sprejemanja aneksa nima. Stranke Dogovora so dolžne spoštovati predpisani postopek tudi pri sprejemanju aneksa, na katerega se sklicuje tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017. 16. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala tudi na dejstvu, da tožena stranka ni podprla sprejetja Aneksa št. 1 k Splošnem dogovoru 2017 glede predlaganega povišanja cen storitev in je bila tako soodgovorna za odločitev VRS o nesprejemu predlaganega povišanja cen. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do te podlage odškodninske odgovornosti ni opredelilo, je ni utemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, da je bil v obravnavanem primeru postopek v zvezi s predlogom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije za povišanje cen voden skladno z zakonom. Po neuspelih pogajanjih partnerjev Dogovora in neuspeli arbitraži je v končno fazi o tem vprašanju odločala VRS in s sklepom 21. 12. 2017 odločila, da se Splošni dogovor 2017 v tem smislu ne spremeni. Ker je za sprejem dokončne odločitve pristojna Vlada RS, toženi stranki ni mogoče pripisati (so)odgovornosti za nesprejem aneksa. Dejstvo, da tožena stranka ni glasovala za sprejem aneksa, tako ne more biti pravno odločilno. Ravnanje tožene stranke, kot zgolj enega od partnerjev v postopku sprejemanja Dogovora iz 63. člena ZZVZZ, tako nima narave pravno odločilnega dejstva, do katerega bi se sodišče bilo dolžno opredeliti. Pomanjkanje razlogov o pravno neodločilnih dejstvih pa ne predstavlja kršitve pravice do izjave ali procesne pomanjkljivosti, ki bi onemogočala preizkus sprejete odločitve.

18. Glede na vse obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neizkazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti materialnopravno pravilna, drugačna pritožbena izvajanja pa neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo6. Sodišče druge stopnje se je v odločitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za sprejeto odločitev7. 19. Tožeča stranka neuspešna s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške8. 1 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 2 Tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017 3 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP 4 Prim.: sklep VS RS II Ips 29572003, sklep US RS Up 201/01 5 Enako tudi VSK sodba Cpg 139/2019 z dne 25. 9. 2019. 6 353. člen ZPP 7 Prvi odstavek 360. člena ZPP 8 Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP