Jedro

Pripoznava je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ob tožbenem zahtevku, ki glasi na ugotovitev, da je določena pogodba razvezana, pomeni izjava toženca "o sami razvezi pa se toženec ne upira", pripoznavo zahtevka, ker je ugotovitev razveze pravnega razmerja kateri se toženec ne upira, neposredni sporni predmet oziroma zahtevek na katerega se nanaša priznanje. Na podlagi takšne izjave spora med pravdnima strankama ni več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Toženec mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 41.650,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o družbi, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 31.7.1991, razvezana. Odločilo je da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil laično pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zato, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti oziroma pod vplivom prisile ali zvijače (tretji odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi sodbe napačno navedeno, da je soglašal z razvezo societetne pogodbe. Pravi, da je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, ki je v resnici ni bilo. Meni, da mu je bila storjena krivica, saj mu je sodišče na podlagi takozvane pripoznave prisodilo tudi vse stroške, ki jih je imel s pravdo. Ni res, da pravdni stranki ne želita več skupno pridobivati v osebni družbi. To je enostranska želja tožnika, ne pa toženca, ki si je ves čas prizadeval, da družba ostane in je v ta namen tudi predložil obširno dokumentacijo. Toženec meni, da so mu bili napačno naloženi njegovi pravdni stroški. Sodišče bi moralo pri odločitvi o stroških postopka upoštevati krivdne razloge do te mere, da bi pravično odločilo o stroških, ki mu jih je povzročil tožnik. Ne drži namreč ugotovitev sodišča, da nobena stranka ni pripravila poravnalne ponudbe, saj jo je toženčev odvetnik poslal priporočeno že 24.11.1998. Navedenega pa sodišče ni prvilno upoštevalo pri odločitvi o stroških. Na koncu toženec poudarja, da verjame, da je sodišče institucija, kjer se na podlagi ugotavljanja resnice deli pravica. V skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Pritožba ni utemeljena. Sodba na podlagi pripoznave je sodba, ki jo brez nadaljenjega obravnavanja izda sodišče, če toženec do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek (prvi odstavek 316. člena ZPP). Pripoznava je torej enostranska, brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pripoznava se da ustno na naroku (kot v konkretnem primeru) ali pa z vlogo, lahko jo poda stranka sama ali v njenem imenu pooblaščenec, ki je odvetnik (92. člen ZPP v zvezi z prvo točko prvega odstavka 95. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je dejansko ni bilo, je neutemeljen. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 10.5.2001 (red. št. 34 spisa) izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke na glavni obravnavi izjavil: "O sami razvezi pa se toženec ne upira, ker tožnik noče več spoštovati pogodbe." Ob tožbenem zahtevku, ki glasi na ugotovitev, da je pogodba o družbi razvezana, pomeni po oceni pritožbenega sodišča takšna izjava pripoznavo zahtevka, ker je ugotovitev razveze pravnega razmerja, kateri se toženec ne upira, neposredni sporni predmet oziroma zahtevek, na katerega se nanaša priznanje. Na podlagi takšne izjave je nedvomno, da spora med pravdnima strankama ni več. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna tudi ugotovitev sodišča, da toženec soglaša z razvezo societetne pogodbe, nato pa zaključek, da bo izdana sodba na podlagi pripoznave. Zapisnik o glavni obravnavi, v katerem je gornje protokolirano, je podpisal toženec in tudi njegov odvetnik, pri čemer njegovi vsebini ni nihče ugovarjal (drugi odstavek 124. člena ZPP). Tako o kakršni koli zmoti, prisili ali zvijači ni moč govoriti, niti je pritožnik določno ne zatrjuje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženec nedvomno pripoznal tožbeni zahtevek glede glavne stvari, ne pa glede stroškov (na kar kaže vložitev stroškovnika po pripoznavi). Takšni razpolagi (pripoznavi zahtevka) je tudi pravilno sledila izdaja sodbe na podlagi pripoznave. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Toženec neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da bi mu moral tožnik povrniti pravdne stroške. Glede povrnitve stroškov pravdnega postopka veljata dve načeli. Načelo odgovornosti za uspeh in načelo krivde. Po načelu odgovornosti za uspeh mora vsaka stranka, ki v pravdi popolnoma propade, povrniti nasprotni stranki vse (potrebne) stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Po načelu krivde pa mora vsaka stranka povrniti nasprotni stranki tiste stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ali so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (156. člen ZPP). V povezavi z načelom krivde je tudi specialna določba 157. člena ZPP, ki določa, da je toženec upravičen do povračila stroškov pravdnega postopka, če je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo ali na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. V takšnem primeru tožnikova krivda temelji na predpostavki, da je tožil brez potrebe. Vendar v danem primeru ne gre za situacijo iz 157. člena ZPP (toženec ni pripoznal tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo ampak šele potem, ko se je že spustil v obravnavanje glavne stvari). Sodišče prve stopnje bi lahko v skladu z načelom odgovornosti za uspeh tožencu naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, ki jo ZPP predvideva za primer sodne poravnave (159. člen), tožencu le v korist, ne pa v škodo. Glede na povedano je pritožbeni očitek neutemeljen, vprašanje ali je sodišče napačno ugotovilo, da nobena stranka ni predložila poravnalne ponudbe, pa ni pravnorelevantno. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pravtako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tretji odstavek 338. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 350 člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo tožencu, saj ima stranka na podlagi določbe 344. člena ZPP pravico odgovoriti na pritožbo nasprotne stranke, odgovor pa je bil obrazložen in mu je sodišče pri odločanju o pritožbi, tudi sledilo, s čimer so stroški odgovora upravičeni. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 30/78, v nadaljevanju ZST) in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95, v nadaljevanju OT). V skladu z določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke ob odmeri (100,00 SIT), število točk pa ob opravi dejanja (to je ob vložitvi odgovora na ugovor). Stroške tožeče stranke predstavljajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo (priglašenih in priznanih 300 točk v skladu z tar. št. 16. v zvezi z tar. št. 13 OT), torej 30.000,00 SIT, stroški sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 5.950,00 SIT (drugi odstavek tar. št. 1), ter 19% davek na dodano vrednost (5.700,00 SIT). Tako je toženec dolžan povrniti tožniku 41.650,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.