Jedro

Sodišče je ocenjevalo, ali je izpodbijana odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti v delu, v katerem tožena stranka utemeljuje, zakaj je štela tožnikove izjave za neverodostojne. Po mnenju sodišča je tožena stranka v tem smislu dovolj obrazložila odločbo, da se jo da preizkusiti, saj je natančno pojasnila vse okoliščine, zaradi katerih je štela, da je podana notranja in zunanja nekonsistentnost, zaradi česar tožnikovim navedbam o preganjanju ni mogla slediti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je to že četrta prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj je tožnik povedal ob podaji posamezne prošnje. Pri tem v zvezi s prvo prošnjo pojasnjuje, da je šest dni po vložitvi prošnje samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Drugo prošnjo je vložil, ko je bil na podlagi Uredbe (ES) št. 604/2013 predan iz Nemčije v Republiko Slovenijo. Tožnik je 4. 12. 2015 podal lastnoročno izjavo o odstopu namere za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil ponovno izdan sklep o ustavitvi postopka. Tožnik je tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil, ko je bil v Republiko Slovenijo predan s strani Švice. Po podaji tretje prošnje je bil vabljen tudi na osebni razgovor, pri čemer v obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru. O tej prošnji je tožena stranka odločila z odločbo z dne 17. 10. 2016, pri čemer je njegovo prošnjo zavrnila. Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo, upravno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožnik je nato samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Nato je bil tožnik predan v Republiko Slovenijo s strani Republike Avstrije in 24. 1. 2017 vložil četrto prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji četrte prošnje je povedal, da so zaprli voditelja stranke, kateri je pripadal. Tudi sam je dobival grožnje in bilo je več aretacij pripadnikov njegove stranke. Njegovo življenje v Pakistanu bi bilo ogroženo, če bi se tja vrnil. Na osebnem razgovoru je povedal, da je podpornik stranke Jamiat Ahle Hadith. Ta stranka je bolj verskega značaja, ki se je razdelila na tri frakcije. Ker biva v Evropi, ni povezan z nobeno od teh frakcij. Rekel je, da za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša, ker je podpornik A.A., ki so ga ugrabili. Strah ga je, da bodo ugrabili tudi njega in zato prosi za mednarodno zaščito. V Veliki Britaniji je živel od leta 2013 z veljavno vizo. V Pakistanu ni bil nikoli prijet s strani oblastnih struktur, bil pa je opazovan. V primeru vrnitve v Pakistan se boji, da ga bodo ugrabili.

2. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da so izjave tožnika, ki jih je podal ob vložitvi štirih prošenj, neskladne. Odstopanja so glede tega, kje se nahaja njegov potni list, saj je enkrat rekel, da ga je izgubil v Parizu oziroma da je pri bratu v Londonu, enkrat je navedel, da mu ga mama ne bo posredovala, ker ne želi, da se vrne v Pakistan, navedel pa je tudi to, da brat potnega lista ne najde. Odstopanja so tudi v izjavah glede članstva v stranki oziroma gibanju. Pri podaji prve prošnje je rekel, da je podpornik stranke in da uradnega članstva ni, pri podaji druge prošnje je navedel, da je član omenjene verske in politične stranke, pri podaji tretje prošnje je zanikal članstvo v stranki, na osebnem razgovoru 18. 7. 2016 pa je navedel, da ni ne član niti simpatizer nobene politične stranke. Ob podaji četrte prošnje je navedel, da je bil aktivni član stranke do zapustitve Pakistana, sedaj pa ni več njen aktivni član. Neskladnosti so tudi glede njegovega vodje oziroma verskega učitelja. Tako je pri podaji prve in druge prošnje navedel, da je vodja stranke ugrabljen in da je neznano kje, pri podaji tretje prošnje je navedel, da je zaprt, na osebnem razgovoru dne 14. 2. 2017 pa je navedel, da so ga ugrabili in da do danes ne vedo ničesar o tej ugrabitvi. Razen tega je potrebno upoštevati, da je tožnik, ko je legalno prišel v Anglijo, tam bival dve leti in ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če ne prej bi vsaj po izteku vize lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji ali pa v katerikoli drugi državi Evropske unije, skozi katere je potem ilegalno potoval. Trditev, da je upal, da se bodo stvari pomirile, kaže na nizko stopnjo subjektivnega strahu. To pomeni, da gre za določeno nekonsistentnost med njegovimi ravnanji in zatrjevanim strahom pred preganjanjem. Pri presoji izjav tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen in neizpodbiten dvom v njihovo resničnost, zaradi česar ni ugotovljena notranja verodostojnost. Poleg tega njegove izjave odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, ki so javno dostopne na internetu. Tožena stranka ugotavlja, da se stranka, katere član naj bi bil tožnik, zavzema za vzpostavitev fundamentalnih principov islama v pakistanski družbi in zavrača zahodnjaške koncepte ter sekularno demokracijo. A.A., ki ga tožnik navaja kot svojega vodjo, je bil leta 2013 s strani pakistanskih oblasti aretiran zaradi povezav z militantnimi skupinami v Siriji in Iraku. Novačil pa je tudi za boje v Siriji in Iraku na strani ISIS. Poleg tega se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni niti priskrbel niti poskušal priskrbeti nobenih dokazil. Tožnik je nekonsistenten tudi v tem, ko zatrjuje, da se v Pakistan ne more več vrniti, ker je tam ogrožen, pri podaji tretje prošnje pa je navedel, da se bo vrnil, če se v Republiki Sloveniji ne bo mogel šolati. Razen tega je podal že štiri prošnje za mednarodno zaščito, dvakrat je samovoljno zapustil Slovenijo in je pred drugo zapustitvijo podal lastnoročno izjavo o odstopu namere za mednarodno zaščito. Prav tako ni počakal po tretji prošnji na dokončno odločitev in je azilni dom ponovno samovoljno zapustil in bil kasneje s strani avstrijskih varnostnih organov vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik ni z ničemer dokazal članstva v omenjeni politični stranki. Pri prvi prošnji je na kratko povedal, da naj bi v letu 2014 vdrli v njihovo hišo predstavniki vlade, kasneje pa je to zanikal, češ da je bil takrat zmeden. Poleg tega je pri podaji tretje prošnje na vprašanje, ali bi v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, navedel, da je prošnjo podal zato, da bo premeščen v azilni dom in da bo potem lahko odšel v Nemčijo. Takšna ravnanja tožnika so po mnenju tožene stranke nesprejemljiva in kažejo na to, da tožnik ne potrebuje zaščite. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil potem, ko je bil s strani slovenskih varnostnih organov prijet pri nameravanem izstopu iz države in je pred tem prečkal že več varnih držav, vse članice EU. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Ker je že trikrat zapustil azilni dom in štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito in ker obstaja tako notranja kot zunanja nekonsistentnost, tožena stranka ocenjuje, da tožniku ni mogoče verjeti in da so njegove izjave neverodostojne.

3. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah za življenje, saj naj bi ga v Pakistanu kot pripadnika stranke, katere predsednika so oblasti aretirale, iskale oblastne strukture. Glede tega strahu tožena stranka ugotavlja, da tožnik v svojih izjavah ni nikjer izrecno navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan, ampak je celo navedel, da težav s policijo ni imel, z izjemo težav zaradi prehitre vožnje, ko je bil na policiji zaprt za nekaj ur. Tožnik ni izkazal subjektivne ogroženosti. Navedel ni nobenega primera osebne ogroženosti, zatrjeval je zgolj, da je njegovo življenje ogroženo. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je izrazito neverodostojen, svojih težav ni uspel konkretizirati, ampak jih je predstavil zelo skopo in pavšalno, bil je izrazito neprepričljiv, zato ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem. V svojih izpovedbah ni navajal veliko podrobnosti. Razlogov ogroženosti s strani oblastnih struktur ni dovolj izkazal. Na osebnem razgovoru je navedel, da mu predstavniki oblasti neposredno niso grozili, da s policijo ni imel problemov in da zakon pri njih kritike na prepoveduje, vendar pa oblasti včasih delujejo v nasprotju z zakonom. Primerov osebne ogroženosti ni navedel. Tožena stranka torej ugotavlja, da so tožnikove izjave neverodostojne in da v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka tudi pojasnjuje, da tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Tožnik ni nikjer navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Pri njem glede na njegove osebne okoliščine tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Prav tako pa tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov, kot je tožnik.

4. Tožnik v tožbi opozarja na to, da je med drugim tretjič zaprosil za mednarodno zaščito 21. 6. 2016 in da so se predhodni postopki zaključili pravilno, kar pa ni mogoče zatrjevati v primeru podaje tretje prošnje. Pri tretji prošnji je tožena stranka z odločbo prošnjo zavrnila, tožnik je vložil tožbo, sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Za tem pa je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil. Pooblaščenec tožnika pa ne razpolaga s podatkom o tem, ali je tožena stranka na podlagi te zapustitve azilnega doma izdala sklep o ustavitvi postopka. V kolikor sklepa ni izdala, meni, da tožena stranka ne bi smela meritorno obravnavati prošnje z dne 24. 1. 2017, ampak bi jo morala zavreči ter upoštevati sodbo upravnega sodišča št. I U 1550/2016-5 ter odločati o tretji prošnji za priznanje za mednarodne zaščite. Tretja prošnja bi se morala šteti za umaknjeno in bi morala tožena stranka postopek s sklepom ustaviti zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, tožnik pa bi lahko novo prošnjo vložil šele po devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka glede na določilo tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. V kolikor pa tožena stranka ni izdala sklepa o ustavitvi tretjega postopka, je nepravilno uporabila materialno pravo in neupravičeno odločala o četrti prošnji. Če pa je bil sklep izdan, pa bi morala četrto prošnjo zavreči, saj ni minilo devet mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi postopka. Nadalje tožnik še navaja, da če pa je izpodbijana odločba izdana zakonito, potem tej odločbi nasprotuje iz vseh razlogov. Ne držijo navedbe, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v resničnost navedb tožnika. Tožnik je ves čas navajal verodostojne podatke. Izpostavil je svoje politično življenje v Pakistanu in upravičen strah pred preganjanjem zaradi njegovega političnega prepričanja. S tem v zvezi tožena stranka pravilno ugotavlja, da je stranka, katere član in simpatizer je tudi tožnik, stranka fundamentalnih principov. A.A. je bil aretiran zaradi povezav z militantnimi skupinami v Siriji in Iraku in ker je novačil za boje v Siriji in Iraku na strani ISIS. Tožnik je v tej zgodbi bil udeleženec določenih protestov in spremljevalec imenovanega. Upravičeno ga je strah, da bo s strani vladnih organov preganjan. Pri svoji mladosti je bil vpleten v nekakšno sinergijo političnih strank, ki se borijo za oblast. Izjave tožnika so prepričljive in verodostojne. V primeru vrnitve bi bil izpostavljen resni škodi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

8. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožeči stranki ni znano, ali je po tretji zapustitvi azilnega doma tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka, sodišče pojasnjuje, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka tedaj sklep o ustavitvi postopka izdala. Gre za sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-110/2015/34 (1312-02) z dne 8. 12. 2016, s katerim je tožena stranka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da je tožnik 25. 11. 2016 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil. S tem v zvezi se sodišče ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da bi bilo potrebno četrto prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavreči, ker naj bi to izhajalo iz določila tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. Iz citiranega določila izhaja, da lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena in da se vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devet mesečnega roka, obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo. Iz navedenega določila torej ne izhaja, da taka oseba ne bi smela vložiti prošnje že prej kot v roku devetih mesecev, ampak le to, da če jo vloži po poteku tega roka, se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo ponovno prošnjo. Glede ponovne prošnje veljajo drugačna pravila. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za to, saj je tožnik vložil prošnjo pred potekom devetih mesecev in je torej tožena stranka pri svojem odločanju ravnala pravilno, ko je upoštevala vse njegove izjave iz prejšnjih prošenj in osebnega razgovora.

9. Nadalje tožnik v tožbi zatrjuje, da je ves čas postopka navajal verodostojne podatke in da ima upravičen strah pred preganjanjem ter da so njegove izjave prepričljive in verodostojne. S tem v zvezi je sodišče ocenjevalo, ali je izpodbijana odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti v tem delu, v katerem tožena stranka utemeljuje, zakaj je štela tožnikove izjave za neverodostojne. Po mnenju sodišča je tožena stranka v tem smislu dovolj obrazložila odločbo, da se jo da preizkusiti, saj je natančno pojasnila vse okoliščine, zaradi katerih je štela, da je podana notranja in zunanja nekonsistentnost, zaradi česar tožnikovim navedbam o preganjanju ni mogla slediti. Tako je na primer dovolj konkretno obrazložila, da so izjave tožnika neskladne, saj so podana odstopanja glede tega, kje se nahaja njegov potni list, odstopanja so tudi v izjavah glede članstva v stranki oziroma gibanju, podane so neskladnosti glede usode njegovega vodje oziroma verskega učitelja, tožena stranka je na primer tudi konkretno obrazložila, da je tožnik nekonsistenten tudi v tem, ko zatrjuje, da se v Pakistan ne more več vrniti, ker je tam ogrožen, pri podaji tretje prošnje pa je navedel, da se bo vrnil, če se v Republiki Sloveniji ne bo mogel šolati.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.