Jedro

Kolikor tožeča stranka trdi, da bi morali sodišči določiti odškodnino za vsak škodni dogodek posebej, izpodbija uporabo materialnega prava. Pri tem ima načeloma prav, da je treba ugotoviti škodo in določiti odškodnino za vsak škodni dogodek posebej, toda ker je ista tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala v obeh škodnih dogodkih, ni bilo potrebe po težavnem razmejevanju tožnikovih duševnih bolečin zaradi skupnih posledic nesreč, kar je v skladu z načelom ekonomičnosti.

Čeprav je vsak človek edinstvena in celovita osebnost je mogoče škode objektivizirati in podobne dejanske stane primerjati med seboj. Za to pa sodišča ne uporabljajo nominalnih denarnih zneskov, ki se zaradi ekonomskih razlogov hitro spreminjajo, marveč skušajo slediti kupni moči denarja s primerjavo poprečnih mesečnih neto plač v posameznih obdobjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.589.305 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 1.570.000 tolarjev od dneva izdaje sodbe, to je od 23.6.1999 dalje, ter od zneska 19.305 tolarjev od 1.2.1994 do plačila. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek.

Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo: - Da se je tožnik prvič poškodoval 25.11.1993, ko ga je zaneslo na zasneženem in poledenelem vozišču v nasproti vozeči avtomobil. V prometni nesreči je utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Ker je imel tožnik zavarovano škodo po tako imenovani zavarovalni polici AO +, je sodišče razsodilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino. - Drugič se je tožnik poškodoval 31.3.1994, ko se je v njegov avtomobil s svojim osebnim avtomobilom zaletel zavarovanec tožene stranke M. L. Tedaj je tožnik ponovno utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice in tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen zavarovanec.

- Tretjič se je tožnik poškodoval 20.4.1994, ko se mu je stemnilo pred očmi in zavrtelo, zaradi česar se je lovil po stopnicah in je z desno roko udaril po fasadi hiše. Utrpel je zlom pete dlančnice, toda ker tožnik ni dokazal neposredne vzročne zveze med tretjo poškodbo in prvima dvema, sodišče tožene stranke ni obsodilo na plačilo odškodnine, temveč je ta del zahtevka zavrnilo.

Za prestano škodo v zvezi s prvo in drugo nesrečo je sodišče tožniku prisodilo zahtevano premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v skupnem znesku 19.305 tolarjev. Iz naslova nepremoženjske škode pa mu je prisodilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po prvi nesreči 140.000 tolarjev in po drugi nesreči 130.000 tolarjev, za strah v zvezi z drugo nesrečo 100.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s prvo in -drugo nesrečo skupaj 1.200.000 tolarjev. Kar je zahteval več, je zavrnilo.

Tožnik, ki se ni strinjal z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka, se je pritožil in sodišče druge stopnje, ki je njegovi pritožbi delno ugodilo in prvo sodbo spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v zvezi s prvo nesrečo na 300.000 tolarjev in z drugo nesrečo na 200.000 tolarjev, ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 1.500.000 tolarjev. Čeprav je višji tožbeni zahtevek zavrnilo, je vendarle zvišalo odškodn-ino za vso nepremoženjsko škodo (skupaj z odškodnino za strah) na skupaj 2.100.000 tolarjev. Zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi s tretjo poškodbo je zavrnilo tudi sodišče druge stopnje, ki je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je potrdilo prvo sodbo, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča in ugoditev tožbenemu zahtevku v okviru revizijskih izvajanj, podrejeno pa razveljavitev zavrnilnega dela sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo obravnavanje. Bistveno kršitev postopkovnih dolo-čb vidi v tem, da sodišči prve in druge stopnje nista ločeno odmerili odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti po posameznih škodnih dogodkih, čeprav gre za dva škodna dogodka. Ker sta odmerili odškodnino za to obliko škode v skupnem znesku 1.500.000 tolarjev, meni, da sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi v tem, da je sodišče za prva dva škodna dogodka odmerilo prenizko odškodnino, za t-retjega pa je zavrnilo zah-tevek. Tožnikov zahtevek za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je utemeljen za vse tri dogodke, stališče pritožbenega sodišča, češ da ni vzročne zveze med prvima dvema dogodkoma in med tretjim, pa je zmotno, saj izvedenec ni izključil povezave, zaradi česar bi bilo treba verjeti tožniku. Glede odškodnine za strah v zvezi z drugim in tretjim dogodkom pojasnjuje, da je bil podan primarni in sekundarni strah. Glede višine odmerjene odškodnine pa revident poudarja, da je prikrajšan, ker je škoda nastala v letu 1994, sodišče pa je prisodilo odškodnino v letu 1999. Prisodilo je enak znesek kot bi ga v letu 1994, čeprav bi morala biti odškodnina zaradi 7-10% letne inflacije za 60% višja. Pri tem posebej omenja zadevo II Ips 116/97, v kateri je šlo samo za en škodni dogodek za enako starega oškodovanca in za 5% zmanjšano življenjsko aktivnost. V reviziji omenja tudi odmero pravdnih stroškov in trdi, da bi moralo sodišče odmeriti stroške za izvedenca v celoti in ne v sorazmerju z -uspehom.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti samo iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka, ki v reviziji trdi, da bi ji moralo sodišče priznati tudi odškodnino za škodo v zvezi z dogodkom dne 20.4.1994, v bistvu graja oceno izvedenih dokazov, ki spada med ugotovitev dejanskega stanja. Sodišči prve in drug-e stopnje sta izrecno razložili, ugotovitev, da tretja poškodba tožnika ni v neposredni zvezi s predhodnima prometnima nesrečama. To sta ugotovili zlasti s pomočjo mnenj zdravnikov (dr. S., dr. S. in dr. T.) o tožnikovih izvidih v času zdravljenja in v času izdelave mnenja izvedenca dr. T. Primerjava tožnikove izpovedi z ostalimi dokazi, ki sta jih izvedli sodišči prve in druge stopnje, bi pomenila poseganje v dejansko stanje, za katerega se šteje, da je na prvi in drugi stopnji pravilno ugotovljeno. Sodišče se v reviziji, ki je izredno pravno sredstvo in je namenjeno predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava, ne ukvarja več z ugotavljanjem in vrednotenjem dejanskega stanja.

Bistvena kršitev procesnega prava, ki jo navaja revizija in meri na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ni podana. Sodbi sodišča prve in druge stopnje vsebujeta vse predpisane sestavine, njuna utemeljitev pa je razumljiva in popolna, tako da revizijsko sodišče ni imelo težav pri njunem preizkusu.

Kolikor pa tožeča stranka trdi, da bi morali sodišči določiti odškodnino za vsak škodni dogodek posebej, izpodbija uporabo materialnega prava. Pri tem ima načeloma prav, da je treba ugotoviti škodo in določiti odškodnino za vsak škodni dogodek posebej, toda ker je ista tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala v obeh škodnih dogodkih, ni bilo potrebe po težavnem razmejevanju tožnikovih duševnih bolečin zaradi skupnih posledic nesreč, kar je v skladu z načelom ekonomičnosti. Zanimivo je, da se niti -tožeča, niti tožena stranka nista upirali, da sodišče v enem znesku določi odškodnino za premoženjsko škodo. To kaže na dvom v pravilno uporabo pravnega standarda pravične odškodnine, ki ga ni mogoče matematično izračunati, ki pa mora biti v enakih družbenih razmerah enak. Čeprav je vsak človek edinstvena in celovita osebnost, je mogoče škode objektivizirati in podobne dejanske stane primerjati med seboj. Za to pa sodišča ne uporabljajo nominalnih denarnih zneskov, ki se zaradi ekonomskih razlogov hitro s-preminjajo, marveč skušajo slediti kupni moči denarja s primerjavo poprečnih mesečnih neto plač v posameznih obdobjih. Če tožnikovo nepremoženjsko škodo primerjamo z oškodovančevo v zadevi II Ips 116/97, potem ugotovimo, da gre za približno enako staro osebo in da sta oba oškodovanca prejela skoraj enako število poprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (19,42 oz. 20,10 po znižanju odškodnine pred revizijskim sodiščem). Revizija sicer pravilno opozarja na to, da je trpel to-žnik dvojno obdob-je bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, toda oškodovanec v primerjanem primeru ima nekoliko hujše posledice, ki se bodo pri njegovem poklicu (natakar) močneje odražale kot pri tožniku. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, ki ga je zakonodajalec opredelil v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Tisti del revizije, ki graja odločitev o plačilu pravdnih stroškov, ni dovoljen, zato ga revizijsko ni moglo upoštevati. Po 382. členu ZPP 1977 je revizija dovoljena samo proti pravnomočni sodbi. O reviziji proti sklepu govori 400. člen ZPP 1977, ki jo izjemoma sicer dopušča, toda v konkretnem primeru ne gre za tako izjemo. Postopek se je v zadevi končal s pravnomočno sodbo, proti kateri je toženec vložil revizijo, revizija proti sklepu o pravdnih stroških pa je po določilu 164. člena, v zvezi s prvim ods-tavkom 167. člena ZPP 1977 sklep o stranski terjatvi, zato proti njemu ni revizije.

Ker torej revizija ni bila uspešna, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.