Jedro

Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je mogoče izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1 uporabiti le pri odločbah, izdanih po uveljavitvi tega zakona, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine priznanih oz. zavrnjenih zahtevkov za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav za predmetne vinske letnike, o višini katerih je bilo odločeno z odločbami, ki so postale dokončne po 28. 7. 2012.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 3304-3/2016/1 z dne 3. 6. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2348,5 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča št. II U 391/2014-39 z dne 16. 12. 2015, v postopku odprave že izdanih odločb prve stopnje po drugem odstavku 42. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), združila postopke odločanja o upravičenosti do prejema nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa „Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav - BIH oz. ZDA“ na podlagi sedmih različnih zahtevkov v en postopek s št. 3304-5/2016 (1. točka izreka), ter v celoti odpravila odločbe Agencije št. 33041-2/2010/10 z dne 15. 6. 2011; št. 33041-2/2010/12 z dne 9. 9. 2011; št. 33041-3/2010/11 z dne 15. 6. 2011; št. 33041-3/2010/16 z dne 9. 9. 2011; št. 33041-18/2011/14 z dne 27. 7. 2012; št. 33041-18/2011/16 z dne 4. 9. 2012 in št. 33041-19/2011/16 z dne 4. 9. 2012 in jih nadomestila z izpodbijano odločbo (2. točka izreka) in v nadaljevanju delno zavrnila zahtevke tožeče stranke za povrnitev upravičenih stroškov (točke 3 - 9 izreka) ter odločila, da je dolžna tožeča stranka hraniti izvirne račune in drugo dokumentacijo, ki je podlaga za izplačilo sredstev na podlagi odpravljenih odločb iz 2. točke izreka te odločbe še najmanj 5 let od datuma izplačila zadnjega zneska iz odločbe 10. točka izreka). V 11. točki izreka je ugotovila, da je tožeča stranka zavrnjene zneske v skupni višini 243.696,63 EUR iz 3. do 9. točke izreka te odločbe neupravičeno prejela in da je citirani znesek dolžna vrniti v roku 30 dni od vročitve te odločbe na tam naveden račun ter da po preteku tega roka začnejo teči zakonite zamudne obresti. V točki 12 in 13 izreka je odločila, da pritožba ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi povzema potek dosedanjega postopka, v katerem je Agencija na podlagi zahtevkov tožeče stranke z odločbami navedenimi v 2. točki izreka odobrila izplačilo sredstev iz naslova citiranega ukrepa in nato, na podlagi ugotovitev Carinske uprave Republike Slovenije (CURS), da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev za izplačilo zahtevkov, odločbe odpravila in tožeči stranki naložila, da prejeta sredstva vrne. S sodbo opr. št. II U 391/2014-39 z dne 16. 12. 2015 je bila odločba Agencije odpravljena z napotilom, da v postopku ponovnega odločanja presodi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki omogočajo poseg v pravnomočno odločbo.

3. V postopku ponovnega odločanja na podlagi citirane sodbe je Agencija sledeč napotilom upravnega sodišča pregledala celotno dokumentacijo in vsa predložena dokazila, ki se navezujejo na dodelitev in izplačilo nepovratnih sredstev po odločbah, ki se v 2. točki izreka te odločbe odpravljajo in o relevantnih zahtevkih stranke ponovno odločila. Zatrjuje, da je zadostila tako načelu zaslišanja stranke, upoštevano je bilo tudi načelo proste presoje dokazov. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka, da navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in nenazadnje tudi možnost, da izpodbija pravilnost navedb Agencije, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Agencija je na podlagi vseh dokazov skupaj in izvedbe vsakega posameznega dokaza ugotovila, da je tožeča stranka sredstva porabila nenamensko, saj je kot dokazila za upravičenost do sredstev predložila račune, za katere pa iz zapisnika CURS izhaja, da so neverodostojne listine, saj ne izkazujejo obstoja tam navedenih poslovnih dogodkov.

4. Povzema vsebino Uredbe Sveta (ES) 485/2008 (v nadaljevanju Uredba 485/2008), na podlagi katere je CURS izvedla nadzorstveni postopek in zaključila, da je bilo glede na vse zbrane dokaze potrebno odpraviti že vse izdane odločbe, ki so bile podlaga za dodelitev in izplačilo dejansko neupravičeno prejetih nepovratnih sredstev iz EU skladov. Pravno podlago za to predstavlja drugi odstavek 42. člena ZKme-1, saj v obravnavani zadevi rok za uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva še ni potekel. Uredba o ureditvi trga z vinom (Uradni list RS št. 69/08, 77/08,27/09,29/10 in 35/11, v nadaljevanju Uredba) in Uredba o ureditvi trga z vinom (Uradni list RS št.6/12, v nadaljevanju Uredba-1) sta podrobneje uredili podporo v vinarskem sektorju, ki je na ravni EU urejena skladno z Uredbo Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. 6. 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniški površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 s spremembami ) in Uredbo Sveta (ES) št. 479/2008 z dne 29. aprila 2008 o skupni ureditvi trga za vino (Uredba Sveta (ES) št. 479/2008 s spremembami ). Člen 10 Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 ureja promocijo na trgu tretjih držav in sicer v tretjem odstavku taksativno določa kateri ukrepi lahko sestavljajo promocijo iz odstavka 1 tega člena. Uredba Komisije (ES) št. 555/2008 pa v 4. členu podrobneje določa upravičene ukrepe in trge (upravičence), v 5. členu pa med drugim tudi postopek prijave in merila za izbor vlog. Nadalje pa 97 člen Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008 določa, da se neupravičena izplačila z obrestmi izterjajo od zadevnih upravičencev.

5. Agencija je ponovno odločala o vloženih zahtevkih in na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopkih ponovnega odločanja ugotovila, da tožeča stranka s priloženimi dokazili za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina za leta 2010, 2011 in 2012 ni uspela dokazati obstoja poslovnih dogodkov.

6. V nadaljevanju podrobneje utemeljuje ugotovitve po posameznih zahtevkih za podporo promocije vina na trgih tretjih držav v BIH in v ZDA za leto 2010/2011 in za leto 2011/2012. Pri tem se glede ugotovitev v ponovljenem postopku zavrnjenih in odobrenih zneskov po posameznih računih, kakor tudi glede razlogov in pravne podlage odločitve sklicuje na priloge 1 do 8, ki so sestavni del odločbe. Na podlagi navedenega je Agencija odločila, da je tožeča stranka neupravičeno prejela sredstva v skupni višini 243.696,63 EUR in ji v skladu s 97. členom Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008, petim odstavkom 17. člena ZKme-1 in tretjim ter četrtim odstavkom 33.b člena Uredbe in 1. in 3. odstavka 13. člena Uredbe-1 naložila vračilo že pridobljenih sredstev skupaj z obrestmi.

7. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka. Citira določbe Uredbe, Uredbe-1 in Javnega poziva, ki določajo podrobnejšo vsebino vloge, upravičene stroške ter sankcije v primeru, ko Agencija ugotovi, da potencialni skupni znesek podpore, izračunane ob upoštevanju vseh upravičenih stroškov vloženih zahtevkov upravičenca, ne dosega vsaj 60 % z odločbo odobrenih sredstev za zadevno vinsko leto.

8. V nadaljevanju pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni izpodbijana odločba izdana z uporabo izrednega pravnega sredstva obnove, pač pa z uporabo 42. člena ZKme-1. Ta namreč ureja poseben primer odprave odločbe prve stopnje in je v razmerju do ZUP lex specialis. Vse pritožbene navedbe, ki navedeno izpodbijajo, so tako popolnoma brezpredmetne. V kolikor gre za poseganje v pravice, ki so pridobljene s pravnomočno odločbo državnega organa, pa po mnenju drugostopnega organa 42. člen ZKme-1 izpolnjuje vse v skladu s 158. členom Ustave določene predpostavke za poseganje v pravnomočne odločitve. Kot neutemeljene zavrača tudi navedbe glede retroaktivnosti citirane določbe in navaja, da gre za procesni in ne materialni predpis, ki je začel veljati 28. 7. 2012 in ga je prvostopni organ povsem legalno uporabil kot veljavni procesni predpis. Pri tem svojo odločitev utemelji tudi z odločitvijo sodišča ES v zadevi C-601/10, v kateri se je sodišče med drugim postavilo na stališče, da se v skladu z ustaljeno prakso sodišča na splošno šteje, da se postopkovna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti.

9. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka po ZUP in ZKme-1 in sicer zaradi poseganja v formalno in materialno pravnomočne odločbe, zaradi tega, ker se v celoti in v nobenem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker je izdaja izpodbijane odločbe brez izreka izrecne odprave ali razveljavitve prej izdanih pravnomočnih odločb, zaradi neuporabe predpisov Unije in zaradi kršitve ustavnih načel. Ponavlja pritožbene ugovore glede retroaktivnosti uporabe določbe 42. člena ZKme-1 v vsebini, ki v času, ko so bile izdane odločbe o odobritvi sredstev, ni veljala. Zaradi tega gre za kršitev 155. člena Ustave oz. 6. člena ZUP in posledično za bistveno kršitev določb ZUP. Zaradi uporabe določila 42. člena, ki je veljal po spremembi z dne 28. 7. 2012 sta bili kršeni ustavni načeli zaupanja v pravo in enakega varstva pravic, poseženo je bilo tudi v ustavno pravico do zasebne lastnine in kršena je bila ustavna prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov.

10. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je tudi razvidno, da pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva po 42. členu ZKme-1 niso izpolnjeni, kar pomeni, da uporaba citiranega določila v zadevi ni zakonsko dopustna. V kolikor bi tožena stranka želela odpraviti ali spremeniti ali kakor koli drugače posegati v že pravnomočne odločbe, bi morala glede na 225. člen ZUP izdati sklep o obnovi postopka oz. drug sklep v smislu 273. člena ZUP, česar pa ni storila. Organ prve stopnje namreč v izpodbijani odločbi ni navedel niti pojasnil kršitev katerih določb predpisov Unije gre, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

11. ZUP pri obnovi postopka določa dva bistvena pogoja za uporabo tega izrednega pravnega sredstva in sicer obstoj obnovitvenega razloga in uporabo subjektivnega roka za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Tega pa Agencija v postopku ni ugotavljala in je ravnala v nasprotju z določbami ZKme-1 in ZUP.

12. V nadaljevanju zatrjuje napačno uporabo četrtega odstavka 33.b člena Uredbe in navaja, da je namen tega člena preprečiti, da bi se na razpis prijavljali likvidnostno šibki upravičenci. Uporaba tega člena v obravnavani zadevi je napačna, ker je Agencija na osnovi popolne vloge in v celoti izvedenega programa in pregleda vseh listin izdala odločbe, s katerimi je potrdila, da so bili programi v celoti izvedeni.

13. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi napačno uporabo materialnih predpisov in napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da je Agencija na podlagi prvotno izdanih pravnomočnih odločb že potrdila, da je bila vsa predložena dokumentacija skladna z Uredbo, Javnim pozivom in predloženim programom oz. v skladu s predpisi Unije. Opozarja tudi, da ji niti Uredba niti Javni poziv in predpisi Unije nikjer niso nalagali in predpisovali obveznosti ter dolžnosti, da mora zraven kopije računov, ki se glasijo neposredno na njo, pridobivati tudi kopije računov od vseh podizvajalcev doma in v tujini, ki so neposredno ali posredno delali za izvajalca ali podizvajalce. CURS, katere ugotovitve je Agencija zgolj povzela v izpodbijani odločbi pa je izvedla ugotovitveni postopek na podlagi istih listinskih dokazov in dejstev, kot Agencija v predhodnem postopku. Računi, ki so sedaj neupravičeno problematizirani so bili v Agenciji v postopku odločanja o odobritvi podpore že pregledani. Zato govoriti o obstoju kakršnih okoli novih dejstev ali dokazov, ki so obstajali že v času odločanja Agencije ni mogoče. Interpretacija ter ugotovitve CURS-a, na katerih temelji izpodbijana odločba, so zato popolnoma zgrešene, kar kaže na to, da opisano ne more predstavljati razloga za obnovo postopka. Ne glede na navedeno pa tožeča stranka meni, da ni prav nobenega ne vsebinskega in tudi ne procesnega razloga za kakršno koli odpravo, razveljavitev ali spremembo odločb o dodelitvi podpore. V nadaljevanju tudi podrobneje pojasnjuje argumente v zvezi z posameznimi spornimi računi.

14. Na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrniti nastalo škodo v višini 243.696,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju odgovarja na tožbene navedbe glede retroaktivnosti ZKme-1 v delu, ki se nanaša na uporabo 42. člena. Gre za postopkovni predpis, postopkovna pravila pa se uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti, kar pomeni, da je prvostopni organ na dan izdaje sporne prvostopne odločbe legalno uporabil postopkovna pravila, ki so mu bila na voljo. Zavrača tožbene navedbe glede sistemske zlorabe uporabe 42. člena ZKme-1 in ponavlja, da je iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 391/2014 z dne 16. 12. 2015 jasno razvidno navodilo prvostopnemu organu, da bo moral v postopku ponovnega odločanja presoditi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev, ki so v slovenski zakonodaji na voljo. Vračilo sredstev bo namreč lahko iz razlogov petega odstavka 17. člena ZKme-1 zahteval le v okviru katerega od izrednih pravnih sredstev po ZUP-u ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočno odločbo. Glede na navedeno so zato tožnikove navedbe glede sistemske zlorabe 42. člena ZKme -1 absurdne in neutemeljene.

16. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2017 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in ponavlja tožbene ugovore glede retroaktivne uporabe določb 42. člena ZKme-1. 17. Tožba je utemeljena.

18. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, ki je v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. II U 391/2014, na podlagi drugega odstavka 42. člena ZKme-1, odpravila pravnomočne odločbe, s katerimi so bila tožeči stranki izplačana sredstva iz naslova ukrepa „Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav“ ter zahtevke v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da je ta sredstva porabila nenamensko, zavrnila in ji naložila vračilo že prejetih sredstev.

19. Po določbi drugega odstavka 42. člena ZKme-1, ki je bila uzakonjena z novelo ZKme-1A (Uradni list RS št. 57/2012) in velja od 28. 7. 2012, pristojni organ s svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe le-to odpravi in jo nadomesti z novo odločbo v primeru, kadar na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni. Citirana določba predstavlja izredno pravno sredstvo, poimenovano poseben primer odprave odločbe prve stopnje, ki ga je mogoče ob izpolnjevanju navedenega pogoja (dokončnega poročila nadzornega organa) in v določenem časovnem obdobju (v roku petih let od dokončnosti odločbe o izplačilu sredstev) uporabiti v primeru, ko prvostopni organ na podlagi ocene vseh dokazov ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije, oziroma da ti predpisi niso bili v celoti spoštovani. Pristojnost Carinske uprave Republike Slovenije (CURS) kot pristojnega organa za izvajanje nadzora, kot ga določa Uredba 485/2008, izhaja iz Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic, ki je vstopila v veljavo 30. 6. 2011. Ne glede na datum veljavnosti citiranega predpisa, ki določa to pristojnost v času izvedbe pregleda, pa je upoštevaje 2. člen Uredbe 485/2008 CURS imela pristojnost nadzora tudi nad pregledovanjem transakcij izvedenih med 1. avgustom 2010 in 31. marcem 2011 ter transakcij izvedenih med 1. aprilom 2011 in 31. julijem 2011. V skladu z namenom Uredbe 485/2008, kot izhaja iz (točka (3) preambule k Uredbi 485/2008) pa je imela CURS na podlagi 11. člena Uredbe 485/2008 pristojnost pregledovati tudi transakcije in dokumentacijo, ki jo je že pregledala Agencija.

20. V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 466/2016-19 z dne 12. 1. 2018 in zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. Zavzelo je stališče, da je določba 42. člena ZKme-1 procesna in ne materialna določba ter da to pomeni, da mora organ, ki izvaja svoje pristojnosti, v postopku ravnati po predpisu, ki je veljal v času pregleda in ne po predpisu, ki je veljal v času izdaje pregledovane odločbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 10/2019 z dne 12. 11. 2019, na podlagi revizije tožeče stranke, sodbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje. Pri presoji dopustnosti procesnih učinkov določbe drugega odstavka 42. člena ZKme-1 za nazaj je ugotovilo, da ne citirana določba, ne katera druga določba Zkme-1A, s katero je bil vzpostavljen mehanizem za zagotavljanje izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. 6. 2015 o financiranju skupne kmetijske politike in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje, spremenjene z Uredbo Sveta (ES) 479/2008, glede sredstev, dodeljenih upravičencem (v konkretnem primeru iz sredstev EKJS), ne določata, da je za začetek uporabe 42. člena določen čas pred uveljavitvijo zakona. Zaključilo je, da se določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012. Ker se obravnavano izredno pravno sredstvo uporablja že za dokončne odločbe, pa se omenjeno stališče razteza tudi nanje, torej se izredno pravno sredstvo ne uporablja za odločbe, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012. Navedlo je še, da brezpogojna uporaba splošnega pravila, da se novi procesni zakon lahko uporablja takoj, tudi za že tekoče postopke, saj ni ustavne zahteve, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel, lahko velja samo za odprte, še nedokončane postopke, v katerih še ni bila izdana odločba o pravici, obveznosti ali pravni koristi (povzeto po 21. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/07 z dne 12. 6. 2018). Po presoji Vrhovnega sodišča je v nasprotnem primeru spregledano, na kar opozarja Ustavno sodišče v odločbi U-I-121/97, da Ustava sicer dopušča odpravo oz. spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanja o takšnih posegih določa zakon (158. člen), a je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena Ustave tudi določbo 158. člena treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke podobne retroaktivnim (poseg v pridobljene pravice), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih (kot izhaja iz 63. točke odločbe U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, so to razlogi iz drugega odstavka 155. člena Ustave).

21. Upoštevaje navedeno pravno stališče, na katerega je upravno sodišče vezano, je tako v obravnavani zadevi, ko je bilo o zahtevkih za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav za vinski leti 2010/2011 in 2011/2012 odločeno z odločbama Agencije z dne 15. 6. 2011, odločbama z dne 9. 9. 2011, odločbo z dne 27. 7. 2012 in odločbama z dne 4. 9. 2012, sodišče ob ponovnem odločanju ugotavlja, da so glede na datum izdaje, nekatere odločbe postale dokončne že pred uveljavitvijo drugega odstavka 42. člena ZKme-1. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je mogoče izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 42. člena ZKme-1 uporabiti le pri odločbah izdanih po uveljavitvi tega zakona, je tako ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine priznanih oz. zavrnjenih zahtevkov za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav za predmetne vinske letnike, o višini katerih je bilo odločeno z odločbami, ki so postale dokončne po 28. 7. 2012. 22. Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki, da v ponovljenem postopku v skladu z ugotovitvami CURS, ki je v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 485/2008 izvedla nadzorstveni postopek (ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni sporen, saj citirani sklep v zvezi s tem ne vsebuje drugačnih ugotovitev, kot jih je navedlo sodišče v razveljavljeni sodbi), ugotovljene nepravilnosti upošteva le v zvezi z neupravičeno pridobljenimi sredstvi, o vračilu katerih je bilo odločeno z odločbami, ki so postale dokončne po 28. 7. 2012. Glede vračil neupravičeno pridobljenih sredstev, ugotovljenih z odločbami, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012, se določba drugega odstavka 42. člena ZKme-1 ne more uporabiti in torej te odločbe, ne glede na ugotovljene nepravilnosti, ostanejo v veljavi.

23. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov postopka. Ti se v upravnem sporu odmerijo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče jih je odmerilo v višini 285,00 EUR in 22 % DDV v višini 62,70 EUR, skupaj torej v višini 347,70 EUR. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške v zvezi z revizijo. Revizijski stroški obsegajo nagrado za revizijo (5. točka tarifne št. 30 v zvezi s tarifno št. 18 OT) kar znaša 2700 točk oziroma (v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) 1620 EUR, materialne stroške v priglašeni višini 20,00 EUR, ter znesek DDV v priglašeni višini 22 % oziroma 360,80 EUR, skupaj torej 2000,8 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupni višini 2348,5 EUR, v 15. dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse bodo skladno z določbo točke c) opombe 6.1. takse tarife ZST-1 vrnjeni tožeči stranki po uradni dolžnosti.