Jedro

13.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.

Sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

14.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo prosilca, in da ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Tudi po stališču SEU, ki ji praksa Vrhovnega sodišča sledi, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

Izrek

15.V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Izpodbijani sklep temelji na tezi, da so navedbe tožnika nasprotujoče in da toženka zaradi številnih neskladij njegovih navedb glede njegovih izkušenj v Republiki Hrvaški, ne sprejema za verjetnih. A sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2385/2024/12 (121-11) z dne 12. 8. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

16.Sodišče je (ne)verodostojnost izjav tožnika preverilo tudi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi. Ugotovilo je, da ni razlogov, zaradi katerih mu ne bi moglo verjeti glede obstoja dogodkov, kot jih je opisal. O teh ga je izprašalo časovno korak za korakom, tožnik pa je pri tem odgovarjal jasno, brez oklevanja, na vsa dodatna vprašanja sodišča je takoj pojasnil podrobnosti določene situacije. Sodišče v njegovih odgovorih, ki jih bo v nadaljevanju povzelo, ni našlo nobenih neskladij ali nasprotujočih si izjav. Pred sodiščem je izpovedal tako kot pred toženko, le da tam ni bil podrobno časovno izprašan glede poteka njegovega bivanja na Hrvaškem.

Obrazložitev

17.Tako je toženka v izpodbijanem sklepu kot nasprotujočo ocenila izpoved tožnika, da so mu bivanje v domu preprečili oboroženi policisti, ki pa so istočasno omogočili Kameruncem, da so ga skoraj teden dni tam skrivali. Tožnik kaj takega na osebnem razgovoru ni povedal. Povedal je le, da mu po registraciji v azilnem domu tam niso dovolili ostati in je uradna oseba poklicala oborožena policista, ki sta ga pospremila iz doma. Prav tako je pojasnil, da je nato šele zunaj doma dobil pomoč Kameruncev, ki so ga spravili v dom z njihovo kartico, ga naskrivaj prenočili, zjutraj je vsak dan med četrto in peto uro zapuščal dom, da ga ne bi dobili. Povsem enako je izpovedal na sodišču. Ponovno je pojasnil, da je šele zunaj doma dobil pomoč Kameruncev, ki so ga naskrivaj spravili v dom z njihovo kartico (tehnično na način, da je eden od njih prislonil kartico in so mu nato pridržali vrata), ga naskrivaj prenočevali, ga vsak dan zjutraj še pred prihodom varnostnikov, ki so pregledovali sobe, spustili iz doma in ga opremili z natančnimi podatki o tem, kako priti v center Zagreba. Pri tem je deloval povsem prepričljivo in sodišče ocenjuje, da si poteka dogodkov ni mogel preprosto izmisliti. Sklep, da so Kamerunci tožnika skrivali z vednostjo policistov, je zato napačen, toženka tudi ne pojasni, kako je prišla do takega dejanskega zaključka.

Izpodbijani sklep

18.Sodišča tudi ne prepriča ocena toženke, da tožniku ne verjame, da so bili ostanki dodatne hrane, ki so jo prejeli Kamerunci, njegova edina hrana. Slednje je utemeljila s tem, da je tožnik prvi dan dobil obrok pri Rdečem križu. Ni pa se opredelila do tega, da je bil tožnik na Hrvaškem pet dni, kar mu je očitno verjela. Hkrati ga na osebnem razgovoru ni vprašala, kaj oz. koliko hrane je paket vseboval. Kar je bistveno, toženka se konkretno ni opredelila, zakaj tožniku ni verjela, da ga po registraciji v azilnem domu niso tudi nastanili v dom, kar bi bil sicer pravilen postopek oz. zakaj so ga policisti pospremili iz doma in mu prepovedali vstop. Kot je pojasnil sodišču, je v domu praktično le spal (skrivaj) in to na tleh.

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Predan bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 12. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

19.Neprepričljiva je tudi dokazna ocena, da je tožnik o statusu v azilnem domu lagal zato, ker ga policisti, ki so ga pretepli, niso odpeljali v dom za tujce oz. ga niso skušali zadržati kot nelegalno prebivajočega tujca. Tožnik je večkrat pojasnil, da je v azilnem domu dobil dokument, ni pa smel v domu ostati. Čeprav toženka evidentno sprejema dejstvo, da je policija tožnika pretepla, ni pojasnila, čemu bi za policijo zadoščala izključno kartica azilnega doma, ne pa tudi dokument, ki ga je imel pri sebi tožnik in ki je bil prav tako izdan s strani uradne osebe azilnega doma. Vsekakor to v ničemer ne opravičuje ravnanja policije (pa čeprav bi tožnik posledice skušal potencirati). Nihče ne sme biti pretepen, še zlasti ne s strani policije, ki bi morala biti varuh reda in človekovega dostojanstva. Že dejstvo, da se je tožnika fizično lotila brez utemeljenega razloga, ob tem, da je pri sebi imel dokument, ki ga je izdala uradna oseba azilnega doma, pove, da se na pravilno postopanje policije ne gre brezpogojno zanašati. Kar je ključno, toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa to okoliščino prezre in se do nasilja policije v ničemer ne opredeli (razen zapisa, da poškodbe tožnika po pretepu očitno niso bile hude). A tožnik utemeljeno izpostavlja, da opisano ravnanje policije lahko kaže na nevarnost, da se bo ob predaji Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Toženka bi se zato do tega ugovora toženca morala argumentirano opredeliti.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 20. 5. 2024, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pridobila podatek, da je bil že 8. 5. 2022 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 29. 5. 2024 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika in 12. 6. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

20.Da bi bil tožnik res nameščen v azilni dom, ne potrjuje niti nesporno dejstvo, da je v domu iskal zdravniško pomoč. Imel je posledice pretepa, zato ni nenavadno, če je od zdravnika pričakoval, da mu bo pomagal. Zdravnik tudi ni policist (varnostnik). A tudi tu sodišče ni imelo razloga, da tožniku ne bi verjelo, da je zdravnik pogojeval zdravljenje s prijavo incidenta policiji. To, da je tožnik v osebnem razgovoru pred toženko povedal, da je zdravniku (takoj) rekel, da policistov ne bo prijavil, na sodišču pa, da se je tako odločil zatem, ko je zapustil ambulanto, je nebistveno. Bistveno je, da je zdravnik zdravstveno oskrbo pogojeval s prijavo policiji, tožnik pa je prepričljivo izpovedal, da ga je bilo že tako strah, saj je bil v azilnem domu naskrivaj. Posplošen zaključek (dokazna ocena) toženke, da očitno tožnikove poškodbe niso bile hude, tako ne odgovori na vprašanje, zakaj toženka tožniku glede pogojevanja zdravniške pomoči ni verjela. Okoliščina, ali se je tožnik v azilnem domu skrival ali ne, pri tem ne more niti biti ključna. Tožnik ne trdi, da bi zdravnik od njega zahteval identifikacijo s kartico azilnega doma, pač pa je tako na osebnem razgovoru kot pred sodiščem vztrajal, da je zdravnik pogojeval pomoč s prijavo dogodka policiji.

3.Tožnik je v osebnem razgovoru pri toženki povedal, da je bil v Republiki Hrvaški približno teden dni. Ko ga je policija ujela, so ga zaprli, en dan je bil brez hrane in vode. Ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč so ga prisilili k odvzemu prstnih odtisov tako, da so mu povedali, da mu bo po odvzemu ostal v azilnem domu, kjer se bo lahko nahranil in umil, ali pa ga bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, lahko tudi v Nigerijo. Ker ni imel izbire, je pristal. V azilnem domu so mu odvzeli prstne odtise, nato mu je pristojna oseba dala dokument za policijo in rekla, da naj odide. Odvrnil je, da ne ve, kam bi lahko šel, saj je brez denarja, ne pozna nikogar in je na Hrvaškem povsem nov. Napotili so ga k bližnjemu Rdečemu križu, kjer so mu dali hrano, nato so ga oboroženi policisti pospremili iz azilnega doma in mu rekli, da tam ne sme ostati. Do večera je bil pred domom, nato je srečal neke Kamerunce, ki so mu ponudili svojo kartico za vstop. Z njihovo pomočjo je ostal v azilnem domu štiri ali pet dni. Prostore je zapuščal med četrto ali pol peto zjutraj, da ga ne bi dobili. Kamerunci so mu nosili tudi hrano. S tramvajem št. 6 se je peljal do končne postaje. Tam so ga ustavili policisti in ga vprašali po dokumentih. Pokazal jim je dokument, ki ga je prejel na policijski postaji. Dejali so mu, da ta ni v redu, ter ga grobo pretepli. Brcali so ga v glavo in po vsem telesu. Moral je poiskati pomoč, zato se je vrnil v azilni dom. Kamerunci so mu svetovali, da naj tam obišče zdravnika, a ko je temu povedal, da so ga pretepli policisti, mu je odvrnil, da ga bo zdravil šele po tem, ko bo dogodek prijavil policiji v azilnem domu. Ker so ga pretepli policisti, se ni želel ponovno obrniti nanje. Kamerunci so mu dali kremo za zdravljenje, zelo boleče rane na obrazu so se zdravile več dni. Povedal je še, da ko je izvedel, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, je bil presenečen, saj ni dobil nobene kartice. Dokument, ki ga je prejel v azilnem domu je izgubil na poti v Slovenijo. Neki Arabci so mu povedali, da ga bodo Slovenci takoj vrnili na Hrvaško, če bodo videli ta dokument. Ne ve, kaj je na njem pisalo, bili pa so na njem njegova slika in osebni podatki. Ne ve, zakaj ni smel ostati v azilnem domu na Hrvaškem. V azilnem domu so bile nezadostne higienske razmere skupnih stranišč. Zaradi tega je po prihodu v Republiko Slovenijo dobil zdravila. Druga težava je bila nezadostna prehrana, saj je včasih dobil le nekaj kosov kruha. Po prihodu v Republiko Slovenijo je pričel jemati zdravila, saj je bil še vedno pretresen od pretepa. Zvečer ni mogel zaspati, imel je nočne more, zato so ga tu zdravili. Predložil je izvid zdravnika prof. dr. A. A. s 27. 6. 2024, iz katerega je razvidna diagnoza s kodo F32.9.

21.Ob povedanem se izkaže, da je zaradi napačne oz. pomanjkljive dokazne ocene toženke izostala obrazložitev glede ključnih dejstev, ki so pomembna za presojo, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Odločbe se zato ne da preizkusiti.

4.Toženka je v izpodbijanem sklepu navedla, da ne more slediti nasprotujočim si navedbam tožnika in obrazložila, katera dejstva so po njeni oceni taka. Glede na številna neskladja v izjavah tožnika, njegovih izkušenj v Republiki Hrvaški ni sprejela za verjetnih. Tožnik je kot edino slabost nastanitvenih kapacitet izpostavil le slabše higienske razmere v sanitarijah. Sklenila je, da je očitno v kapacitetah na voljo nastanitev, zdravniška oskrba in da imajo prosilci na voljo redne obroke in tudi dodatno hrano. Tožnik je imel v azilnem domu vso potrebno oskrbo, zato je zavrnila njegove razloge za ne-predajo Hrvaški. Ocenila je, da ni izkazano, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik tudi ni izkazal resnih težav z zdravjem v smislu že sprejetih odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) oz. Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

22.Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v 7. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti.

Tožba

23.Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena). Do česa se mora toženka v ponovnem postopku opredeliti, je razvidno že iz gornje obrazložitve.

5.Tožnik zoper sklep toženke vlaga tožbo. Uvodoma povzame vsebino njegovega osebnega razgovora pri toženki. Iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške z dne 12. 6. 2024 o pristojnosti Republike Hrvaške izhaja, da je bil na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito ter da se šteje, da je prošnjo za mednarodno zaščito tam umaknil. Vendar opozarja, da sploh ni vedel, da je bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Ob podaji prstnih odtisov mu ni bilo pojasnjeno, da so ti namenjeni za postopek mednarodne zaščite. Celoten postopek je potekal brez tolmača, nihče mu ni pojasnil, v kakšnem postopku je in kakšne so njegove pravice in obveznosti. Glede na opisano ravnanja hrvaških organov je evidentno, da niso imeli namena nadaljevati njegovega azilnega postopka, ampak ga prekiniti, saj mu niso izročili kartice prosilca za mednarodno zaščito, niso mu omogočili bivanja v azilnem domu, uradna oseba pa je vztrajala, da mora zapustiti azilni dom. Poklicala je policiste, ki so ga nato pospremili iz azilnega doma ter mu prepovedali vstop. Vse navedeno kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

-------------------------------

6.Tožnik opozori, da je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 pojasnilo, da je obstoj utemeljene domneve oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma tak dvom. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Opozori še na prakso ESČP in SEU iz katere izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP oz. 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

1Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 405/2023, I Up 205/2023, I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

7.V nadaljevanju tožnik poudarja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških organov. V Centralno evidenco EURODAC je bil vnesen pod št. 1, t.j. kot prosilec za mednarodno zaščito, hkrati pa mu uradne osebe niso izročile kartice prosilca za mednarodno zaščito, niso mu omogočile bivanja v azilnem domu oz. so ga oboroženi policisti pospremili iz azilnega doma in mu prepovedali vstop. Niso mu nudili niti hrane niti vode. Prav tako mu je bila zavrnjena zdravniška pomoč. Agresivno ravnanje policije, ko so ga v mestu pretepli, je bilo že po tem, ko so ga evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito. Do tako protislovnega in agresivnega ravnanja hrvaških organov se toženka ni opredelila oz. ga s tožnikom ni razčistila. Toženka je navajanja tožnika pavšalno zavrnila, češ da gre za nasprotujoče navedbe, ki jim ne more slediti. Če je uradna oseba menila, da so njegove navedbe nasprotujoče ali neskladne, bi ga morala s tem seznaniti in mu dati možnost, da jih pojasni. Dejansko stanje je tako ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

2Da je torej imel kartico in vse pravice, ki mu gredo kot prosilcu za mednarodno zaščito.

8.Tožnik meni, da so v njegovem primeru izkazane takšne pomanjkljivosti, kot jih za sistemske opredeli sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, na katero se sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu. Sklene, da bi ob povedanem toženka v postopku morala pridobiti aktualne informacije o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku. S tem, ko jih ni, mu ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pri tem gre za kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev pa izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Zveza:

Odgovor na tožbo

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

9.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Da je tožnik uspešno in vede vložil prošnjo za mednarodno zaščito ali vsaj izrazil namero tako prošnjo vložiti, je jasno razvidno iz izpisa evidence EURODAC, kjer je očitno, da je bil prosilec v Republiki Hrvaški, skladno z določili četrtega odstavka 24. člena Uredbe (EU) št. 603/2013, vnesen kot oseba iz kategorije "1". Informiranje tožnika o morebitnih posledicah njegovih odločitev glede zavračanja odvzema prstnih odtisov, je po mnenju toženke povsem razumljivo. Tožnik je tekom skoraj dvournega razgovora imel številne priložnosti, da pojasni svoje navedbe in razloži nekonsistentnosti, vendar tega ni storil in ob zaključku razgovora tudi potrdil, da nima kaj dodati. Glede na njegove neskladne in nasprotujoče izjave ter posledično njihovo neverodostojnost, toženka vztraja na stališču, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51

10.Sodišče bo navedbe strank, ki so pravno relevantne za odločitev, podrobneje povzelo v nadaljevanju.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Dokazni postopek

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

11.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-2385/2024, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A 1 do A 2 in toženke v prilogi B 1. Zaslišalo je tožnika.

Pridruženi dokumenti:*

12.Tožba je utemeljena.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

K sodbi