Jedro

Določba 2. odst. 4. člena ZTLR se smiselno uporablja tudi za služnostno pravico. V nasprotju z njenim namenom je, če poskuša služnostni upravičenec lastniku zemljišča prepovedati vožnjo po poti, ki jo je za svoje potrebe uredil na lastnikovem zemljišču.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. točki izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Toženca V. in H. J. sta motila tožnika S. R. v njegovi mirni in dejanski posesti asfaltirane dovozne poti, ki vodi z javne makedamske poti do hiše Cesta d 37, ki stoji na parc.

št. 207/2 k.o. ter do parcel št. 207/3 in 225/8 k.o. , s tem, da sta v dneh od 20. do 23. decembra 1997 in nato še po 30.12.1997, sama in z najetimi delavci vozila tovornjake s peskom in bager po tožnikovi asfaltirani dovozni poti ter pri tem nasipala material tik do asfaltirane poti ter z bagarjem poškodovala asfalt na dveh mestih.

2. Toženca sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, tako da v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa na dve poškodovani mesti asfalitrane poti, ki vodi z javne poti na parc. št. 207/2, 207/3 in 225/8 k.o. , namestita nov asfalt, v bodoče pa sta se dolžna vzdržati vseh voženj s tovornjaki s peskom in bagri po dovozni asfaltirani poti, ki vodi z javne poti na parcele 207/2, 207/3 in 225/8 k.o., pod izvršbo.

3. Toženca sta tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v 8 dneh pod izvršbo." II. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se v zavrnilnem delu (3. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške prvostopnega postopka v znesku 139.793,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 24.11.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločalo, vendar je na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 663/98 z dne 29.4.1998, s katerim je bil razveljavljen prvotni sklep v ugoditvenem delu, ponovno izvedlo postopek in izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njegovi mirni in dejanski posesti asfaltirane dovozne poti, ki vodi z javne makadamske poti do hiše Cesta d 37, ki stoji na parc. št. 207/2 k.o. ter do parcel št. 207/3 in 225/8 k.o. , s tem, da sta v dneh od 20. do 23. decembra 1997 in nato še po 30.12.1997, sama in z najetimi delavci vozila tovornjake s peskom in bager po navedeni asfaltirani dovozni poti ter z bagarjem poškodovala asfalt na dveh mestih.

Sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da v 8 dneh po pravnomočnosti sklepa na poti namestita nov asfalt, v bodoče pa sta se dolžna vzdržati vseh voženj s tovornjaki s peskom in bagri. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo v njeni mirni in dejanski posesti s tem, da je tik ob asfaltirani poti nasipala material ter v delu, v katerem je tožnik zahteval, da sta se toženca dolžna v bodoče vzdržati vseh voženj z vsemi vozili. Sodišče je odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 381. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, prvostopni sklep v izpodbijanih delih razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi toženca navajata, da s pritožbo ne posegata v tisti del zahtevka, ki se nanaša na poškodovanje asfalta, saj sta v tem obsegu tožbeni zahtevek že pripoznala in sta poškodovani asfalt pripravljena popraviti.

Pritožujeta pa se zoper tisti del sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo, da sta toženca posegla v tožnikovo posest dovozne poti s tem, da sta po njej vozila s tovornjaki s peskom in bagrom ter jima prepovedalo v bodoče s tema vrstama vozil uporabljati njuno pot. Toženca sta dokazala, da sta sporno cesto uporabljala bodisi sama ali po drugih. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta toženca izvajala posest sporne poti na vsakršen način, kot pač lastnika uporabljata svojo pot za dostop na svoje zemljišče. Večinoma je bil dostop do njune hiše in delavnice res z osebnim avtom, občasno pa pride do tega, da po dostopu pripelje naložen kamion ali gradbeni stroj.

Življenjsko nesmiselno je ločevati en način uporabe poti od drugega.

Prvostopno sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da toženca poti nista uporabljala za vožnjo s peskom naloženimi kamioni in z bagrom, napačno ugotovilo dejansko stanje, saj sta dokazala, da sta jo uporabljala "na splošno", na vse načine in z vsemi prevoznimi sredstvi. Če se pelješ po poti z naloženim kamionom, nič bolj bistveno ne oviraš soposestnika poti, kot če se pelješ z osebnim avtom, v nobenem primeru se vozili na 3 m široki poti ne moreta srečati in se mora eno umakniti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki II. odstavka 354. člena ZPP, ker je izrek odločbe nerazumljiv in se ne da preizkusiti, saj ni jasno, kako bo v zvezi s tem potekala izvršba in ali bo tožnik kontroliral, ali je tovornjak naložen ali ne. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo I. odstavka 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da bo v celoti ugodeno tožnikovemu zahtevku, tudi v stroškovnem delu zahtevka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zahteval vzpostavitev stanja pred motenjem na sporni poti, to stanje pa je bilo tako, da toženca po asfaltirani poti nista nikoli vozila z nobenim vozilom in tudi ne po njej hodila. Šele s protipravnimi dejanji, ko sta ob asfaltirani poti tožnika nasipala gramoz, sta vzpostavila stanje, da je od tedaj dalje sploh možen dostop s tožnikove poti na zemljišče tožencev. Glede na to, da je sodišče v dajatvenem delu zahtevka dopustilo vzpostavitev prejšnjega stanja, bi moralo tožencema naložiti, da se vzdržita vseh voženj z vsemi vozili po sporni poti, ne le tovornjakov in bagra. Sodišče je v danem primeru ugotavljalo in ugotovilo, ne pa ocenilo toženčevih motenj z osebnimi vozili. S temi vožnjami gre za nadaljevanje motenja, s katerim je tožena stranka pričela 20.12.1997 s tovornjaki, od tedaj dalje pa tudi z drugimi vozili. Če bi sklep sodišča vzdržal, to pomeni za tožnika, da bo moral toženca tožiti ali vlagati izvršbo za vsako vožnjo, če se bo pripeljal z drugačnim vozilom. Tako stanje je nevzdržno in ne varuje tožnika, ki je služnostni upravičenec.

Tožnik je na svoji poti moten zaradi samih voženj in zaradi nanašanja gramoza na asfaltirano pot, kar povzročajo vsa vozila tožencev, ki sedaj vozijo po njegovi poti in z gramoznega nasutja na toženčevi parceli. Ker je sodišče v sklepu z dne 3.3.1998 tožencem prepovedalo vožnjo z vsemi vozili, se tožnik zaradi zavrnitve zahtevka, da se gramoz ob asfaltirani poti odstrani, ni pritožil. Nanašanja gramoza na pot ne bi bilo, če ne bi bilo voženj po asfaltirani poti na toženčevo parcelo in s tem nazaj na tožnikovo pot. Tožnik se izrecno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Tožena stranka je sama povzročila ponovljeni postopek in sicer s svojim neaktivnim sodelovanjem in pritožbenimi zatrjevanji o soposesti na poti, kar bi bila dolžna storiti v prvotnem zahtevku in zadeve ne zavlačevati.

Sama je povzročila dodatno ponovljeni postopek in bi moralo sodišče ne glede na izid pravde toženi stranki v celoti naložiti plačilo stroškov tožnika.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Po 75. členu ZTLR ima vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva med motenjem ali odvzemom posesti. Po določbi 78. člena ZTLR sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, in sicer na podlagi 79. člena ZTLR s prepovedjo nadaljnjega motenja posesti, z zagrozitvijo denarne kazni oz. z odreditvijo vrnitve odvzete posesti ter drugih ukrepov, potrebnih za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Obravnavanje tožbe v posestnih sporih se nanaša na vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari ali pravice, ali je bila posest res motena, ali je toženec tisti, ki je posest motil, ali je dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da so tožnik in njegovi ljudje močno ovirani pri uporabi poti zaradi vožnje s kamioni s strani tožencev. Pogosto se zgodi, da se srečata vozili tožnika in tožencev in mora eno vozilo voziti vzratno ali zapeljati s poti, da je srečanje zaradi ozke poti sploh mogoče. Pri tem prihaja do sporov, ker se nobena od strank noče umakniti nasprotni stranki. Po oceni pritožbenega sodišča v takšnih primerih ne gre za motenje, zaradi katerega bi sodišče nudilo posestno varstvo. Motenje posesti je namreč samo dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Sodišče druge stopnje je že v svoji prejšnji odločbi nakazalo, da tožnika pri uporabi poti prav gotovo ovirajo tudi druga vozila, saj je srečevanje na 3 m široki poti otežkočeno, z večjimi vozili pa tudi onemogočeno. Zaradi vožnje tožencev in zaradi dejstva, da se vozili na poti ne moreta normalno srečati, tožnikova dejanska oblast nad potjo ni onemogočena v tolikšni meri, da bi bil upravičen zahtevati sodno varstvo. Celo nasprotno, sodišče druge stopnje meni, da tožnik sploh nima ekonomskega interesa in s tem pravnega interesa za zahtevano posestno varstvo. ZTLR ureja zakonske in moralne meje posestnega varstva v II. odstavku 4. člena, ki določa, da je prepovedano izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana, ali v nasprotju z moralo. Čeprav ta določba govori le o izvrševanju lastninske pravice, se to načelo nanaša tudi na izvrševanje posesti.

Glede na ugotovljeno motenje in glede na to, da je tožena stranka pripravljena popraviti asfalt, je sodišče druge stopnje ocenilo, da tožnik nima zahtevanega ekonomskega in pravnega interesa za takšen zahtevek, kot je bil postavljen oz. da v tem primeru uveljavljanje zahteve za sodno varstvo pomeni zlorabo pravice do varstva posesti.

Sodišče prve stopnje v sklepu ni ugotovilo, da bi bil tožnik izključni posestnik poti, kar pa je na naravo stvari tudi povsem nemogoče, glede na to, da gre za pot, ki pelje k trgovini. Očitno je, da je tožnik samo iz nagajivosti vložil tožbo proti tožencema in očitno je, kar potrjujejo tudi pritožbene navedbe, da za tožnika pomenijo motenje samo toženčeve vožnje. Če bi sodišče tožencema prepovedalo vožnjo po sporni poti, bi to pomenilo, da bi vsak drug lahko šel v trgovino, razen njiju, vsak drug razen njiju bi se po poti lahko peljal s kamionom ali drugim večjim vozilom, kar pa bi bilo nevzdržno, glede na to, da sta toženca lastnika zemljišča, po katerem poteka pot. Ne glede na to, da v motenjski pravdi ni mogoče ugotavljati lastništva, pa je pri presoji pravnega interesa za tožbo, to vsekakor pomembno dejstvo. Sicer pa sta toženca s kamioni peska in bagri vozila samo v času, ko sta na svojo parcelo nasipala gramoz, priznala sta, da je bila pot poškodovana zaradi voženj s temi vozili in obljubila, da bosta vzpostavila prejšnje stanje. Prepoved vseh voženj zaradi tega in zaradi dejstva, da se vozili na ozki poti ne moreta srečati, kakor to zahteva tožnik, je po mnenju sodišča druge stopnje šikaniranje, kateremu sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (1. in 2. tč. izreka).

V posledici take odločitve se je seveda pritožba tožeče stranke pokazala kot neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje (3. točka izreka) potrdilo.

Spričo spremembe prvostopnega sklepa je moralo pritožbeno sodišče v skladu z II. odstavkom 166. člena ZPP ponovno odločiti o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka po spremenjenem izidu postopka na drugi stopnji v sporu propadla, mora sama nositi svoje stroške, toženi stranki pa povrniti njene stroške postopka (1. odst. 154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem samo pripominja, da so navedbe tožnika v zvezi s stroški povsem neupoštevne in nikakor ni mogoče slediti izvajanjem, da je tožena stranka povzročila ponovni postopek, zaradi česar bi morala nositi vse stroške postopka. Dokazi so se v ponovljenem postopku izvajali tako v korist tožene kot tudi v korist tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je toženi stranki do odločitve na prvi stopnji priznalo stroške v višini 1445 točk oz.

126.293,00 SIT, takso za odgovor na tožbo v znesku 2.700,00 SIT in takso za pritožbo v znesku 10.800,00 SIT, torej skupaj 139.793,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika na list. št. 94. Tožena stranka ni priglasila pritožbenih stroškov, zato sodišče o njih ni odločalo. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.