Jedro

Prisilna izterjava zapadlih davčnih obveznosti se opravi tudi z rubežem dolžnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 4.6.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika Davčnega urada Nova Gorica z dne 7.9.2000. Z omenjenim sklepom je bilo odločeno, da se zavezancu - dolžniku B.B., opravi prisilna izterjava dolžnega zneska po dolgovnem seznamu z dne 6.9.2000, pripadajočih zamudnih obresti ter stroškov prisilne izterjave v znesku 1.000 SIT; da se prisilna izterjava opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do pravne osebe G. d.o.o., ter se mu prepoveduje razpolagati s terjatvijo - faktura z dne 10.3.2000 - do zarubljenega zneska v višini 125.450,00 SIT, dolžnikovemu dolžniku (pravni osebi G. d.o.o.) pa se naloži, da zarubljeni znesek do višine dolga nakaže na prehodni račun Davčnega urada Nova Gorica, po prejemu obvestila o izvršljivosti omenjenega sklepa.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Zoper dolžnika B.B., se prisilno izterjujejo neporavnane obveznosti, iz terjatev, ki jih ima do gospodarske družbe G. d.o.o. (dolžnikov dolžnik). Dolžnikov dolžnik za svoje navedbe, da naj bi šlo po računu z dne 10.3.2000 za že poravnane obveznosti, ni predložil nikakršnih dokazil, kljub pozivu tožene stranke z dne 26.9.2000. V tožbi zatrjevano navedbo, da naj bi šlo za fiktiven račun oziroma fiktivno terjatev, je zavrnilo kot protispisno (v upravnih spisih se nahaja tako račun z dne 10.3.2000 ter opomin za plačilo tega računa z dne 26.7.2000) ter kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi kršitve materialnega prava ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da naj bi ves čas postopka zatrjevala, da B.B. ničesar ne dolguje ter, da naj bi ta izdal fiktiven račun, katerega plačilo je zavrnila. Ker ni ničesar dolžna, tudi ne more izkazati, da naj bi omenjeni račun plačala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za postopek prisilne izterjave zapadlih obveznosti, ki jih dolžnik ni plačal v predpisanem roku po 40. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP). S sklepom o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika (z dne 7.9.2000) je bila tožnici kot dolžnikovem dolžniku na podlagi 53. člena ZDavP zarubljena terjatev po računu z dne 10.3.2000. Tožnica za svoje navedbe v ugovoru (2. odstavek 55. člena ZDavP), da davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar, ker da naj bi imela obveznosti do njega poravnane, ni predložila dokazil o poravnavi spornega dolga. Ob dejstvu, da se v upravnih spisih nahaja tako račun z dne 10.3.2000 kot opomin za plačilo tega računa z dne 26.7.2000, ki sta naslovljena na tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazan obstoj enega izmed ugovornih razlogov, določenih v 2. odstavku 55. člena ZDavP. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pravilno odločili in svoji odločitvi glede na navedene določbe ZDavP pravilno utemeljili.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi v upravnem sporu ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana v pritožbi uveljavljena razloga, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.