Jedro

S sklicevanjem na to, da je prekrškovni organ dokaz pridobil v nasprotju s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, vrhovna državna tožilka ne uveljavlja kršitve, zaradi katere je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ne gre za kršitev ZP-1 oziroma drugega predpisa, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šentjurju je na podlagi obdolžilnega predloga PPP Celje z dne 29. 8. 2011, št. 2240-492/2011/1 (3A611-21) spoznalo S. M. za odgovornega za prekršek po E točki desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu izreklo globo 300,00 EUR, 9 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju 3 mesece, ki se izvrši z vpisom v register vozniških dovoljenj. Storilcu je naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Celju je po uradni dolžnosti sodbo spremenilo tako, da se ugovor obdolženčeve zagovornice zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku z dne 18. 11. 2011, PR 202/2011, ne zavrne in se sodba z dne 18. 11. 2011 izdana v skrajšanem postopku na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spremeni v odločbi o odgovornosti tako, da se tam opisano dejanje pravno opredeli kot prekršek po 5. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in v odločbi o sankcijah tako, da se obdolžencu za storjen prekršek na podlagi 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP izreče glavna sankcija globa v višini 500,00 EUR in stranska sankcija 5 kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju tri mesece se ne izreče. Sicer je pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. Navaja, da se je višje sodišče v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je bila obsojencu hitrost izmerjena v skladu s 15. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, čeprav policista obsojencu nista pokazala rezultata meritve takoj po opravljeni meritvi, temveč sta peljala do kraja, primernega za varno ustavljanje. Določbe Pravilnika, da je potrebno rezultat izmerjene hitrosti pokazati takoj, ni mogoče razširiti, ne da bi pri tem pri domnevnem kršitelju vzbudili dvom v izmerjeno meritev in pravičnost izvedenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu. Zagovornica storilca je v odgovoru navedla, da obdolženi sploh ne ve, kdaj in kje mu je bila izmerjena hitrost in je tako že vnaprej onemogočen v dokazovanju, da hitrosti ni prekoračil, torej da prekrška ni storil. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se je višje sodišče v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je bila obsojencu hitrost izmerjena v skladu s 15. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, čeprav obsojencu nista pokazala rezultata meritve takoj po opravljeni meritvi, temveč sta peljala do kraja, primernega za varno ustavljanje. Določbe Pravilnika, da je potrebno rezultat izmerjene hitrosti pokazati takoj, ni mogoče razširiti, ne da bi pri tem pri domnevnem kršitelju vzbudili dvom v izmerjeno meritev in pravičnost izvedenega postopka. Pri tem gre za pravico do transparentnosti postopka, ki jo mora imeti storilec ob pomanjkanju objektivnih dokazov za očitani prekršek. Takšna razlaga, na katero se opira sodba, je vplivala na zakonitost sodbe.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe višjega sodišča izhaja, da se je sodišče opredelilo do postopka merjenja hitrosti in pravilnosti rezultatov meritve. Sodišče se je v obrazložitvi opredelilo do morebitnega dvoma storilca glede pravilnosti meritev. V obravnavanem primeru v podatkih spisa ter navedbah vrhovne državne tožilke ni mogoče najti opore za sklepanje, da bi v obravnavanem primeru razlaga višjega sodišča glede samega poteka meritve vplivala na zakonitost sodbe. Z navajanjem, da se je višje sodišče postavilo na stališče, da je meritev bila opravljena v skladu s 15. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, čeprav kršitelju policista nista pokazala rezultata meritve takoj po opravljeni meritvi, vrhovna državna tožilka izpodbija razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Sicer pa vrhovna državna tožilka s sklicevanjem na to, da je prekrškovni organ dokaz pridobil v nasprotju z določbo 15. člena Pravilnika tudi ne uveljavlja kakšne druge kršitve, zaradi katere je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ne gre za kršitev ZP-1 oziroma drugega predpisa, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).