Jedro

Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu (točki I. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (tožnica) znesek 2.500,00 EUR (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 300,00 EUR). Pod točko III. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnica zahtevala, da mora toženec v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe objaviti v časopisu Tednik, na, za objavo primernem mestu, preklic svojih izjav. Pod točko IV. je sodišče odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.053,78 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper I. in IV. točko izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic. V prvem delu pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča glede nastanka poškodb z dne 29. 3. 2016, ne soglaša z dokazno oceno izpovedb tožnice, njenega moža V. M., toženca in priče L. M. M., povzema posamezne dele izpovedbe priče L. M. M. ter očita, da je dokazna ocena sodišča nepopolna, nepravilna in v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Meni, da sodišče ni z ničemer argumentiralo svoje odločitve, da sta izpovedi tožnice njenega moža prepričljivejši in dokazno podprti, ni se opredelilo do izpovedb zaslišanih prič in strank ter jih med seboj ni primerjalo, s čemer je storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje očita glede višine prisojene odškodnine nesorazmernost med odškodnino, ki je bila priznana tožencu v zadevi P 56/2017 z dne 11. 2. 2020, in sicer v višini 900,00 EUR. Glede višine odmerjene odškodnine navaja, da sodišče ni upoštevalo, da se odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve ugleda in dobrega imena in časti prizna samo izjemoma, kadar je kršitev izjemno težka tako, da je pri oškodovancu mogla povzročiti intenzivno duševno bolečino. Intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri tožnici niso dosegli tiste stopnje, ki bi utemeljevala odmero denarne satisfakcije. SMS sporočila so bila poslana izključno tožnici zasebno in s prebiranjem sporočil je bila domnevno prizadeta samo tožnica oziroma so bili prizadeti le v družini. Z objavami na Facebook profilu toženec ni prejel posebnega odziva s strani okolja, zaradi česar zagotovo ni izgubila ugleda v okolju, kjer živi. Glede višine meni, da je prekomerna in odstopa od primerljivih škod. Izpostavlja določene judikate. Meni, da bi sodišče moralo v večji meri upoštevati, da sta stranki sprti od leta 2016 ter celotno družinsko okolje, da je bila tožnica tista, ki je zaostrila odnose v družini, da je tudi tožnica tožencu poslala SMS sporočila z žaljivo vsebino. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta pravdni stranki sprta družinska člana, ter da pri tožnici ni prišlo do hujših psihičnih težav, ki bi terjale zdravniško pomoč. Nadalje očita, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem toženčeve zdravnice L. L. J.. Zavrnitev dokaza je nepravilna. Dokaz ni prepozen, saj je bil podan v četrti pripravljalni vlogi, ki je bila vložena kot odgovor na drugo pripravljano vlogo tožnice. V nadaljevanju povzema vlogo v kateri je predlagal zaslišanje osebne zdravnice L. L. J. in navaja, da ta priča ni bila predlagana samo v zvezi s tem, kakšne duševne bolečine je trpel toženec, ampak s celotnim spornim razmerjem med pravdnima strankama, saj je bila kot toženčeva osebna zdravnica z le-tem tudi podrobno seznanjena. V nadaljevanju navaja judikate, kjer so bile prisojene odškodnine 900,00 EUR, 1.000,00 EUR, 1.500,00 EUR in 2.000,00 EUR, s katerimi želi potrditi, da je prisojena odškodnina tožnici previsoka. Očita kršitev 22. člena Ustave in opozarja na zahtevo po razumni izčrpni in prepričljivi argumentaciji, ki izhaja iz stališč Ustavnega sodišča ter povzema dele ustavnih odločb ter očita pomanjkljivo, ne dovolj konkretno argumentacijo. Na koncu navede, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker tožnica škodnega dogodka oziroma protipravnega dejanja toženca ni uspela dokazati s potrebno stopnjo materialne resnice.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo zavrača posamezne pritožbene očitke ter nanje odgovarja in se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z določenimi SMS sporočili ter z objavami na Facebook profilu v letih 2016, 2017 in 20191 nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnice. Sodišče prve stopnje je ob tehtanju2 tožničine pravice do osebnega dostojanstva ter pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic ter na drugi strani toženčeve pravice do svobode izražanja presodilo vse zatrjevane in izkazane relevantne okoliščine primera, pri tem pa upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila žaljivosti.3 Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno argumentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje. Zato je pravilno zaključilo, da je v tem delu podana protipravnost oziroma nedopustnost, kot eden od elementov civilnega delikta. Za ta protipravna dejanja je v nadaljevanju odmerilo denarno odškodnino. Da je toženec ta sporočila tožnici poslal oziroma, da jih je objavil na FB, ni bilo sporno niti pred sodiščem prve stopnje. Glede dokazanosti očitanih dejanj je bilo sporno in ostaja tudi v pritožbenem postopku le, ali je toženec tožnico udaril v dogodku z dne 29.3.2016. Je pa toženec ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajal pri svoji oceni, da s spornimi izjavami ni protipravno posegel v čast in dobro ime svoje sestre – tožnice, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Sodišče je nadalje v točki 14 tudi pojasnilo, zakaj določene objave in SMS sporočila, ki so tožnico sicer lahko prizadela, ne izpolnjujejo protipravnosti ravnanja toženca in zato v tem delu tudi ni podana toženčeva odškodninska odgovornost. Te tudi ni ugotovilo za zatrjevane telesne bolečine in strah iz dogodka z dne 29.3.2016. 6. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu, ki obsega tako pritožbene razloge kot uradni pritožbeni preizkus ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pritožbeno zatrjevanih kršitev pravil pravdnega postopka niti kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče je vsa pravno pomembna dejstva natančno in pravilno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je natančno obrazložena. Ima vse potrebne jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo. Pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se pretežno nanaša na dokazno oceno dogodka z dne 29. 3. 2016. Pritožba ne soglaša z dokazno oceno in očita, da je arbitrarna in zato v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje te pritožbene očitke zavrača. Sodišče prve stopnje je o dogodku z dne 29. 3. 2016 napravilo celovito dokazno oceno4, v katero je vključilo tako izpovedbi obeh pravdnih strank, izpovedbo tožničinega moža in toženčeve hčerke, to je obeh prič, ki naj bi ta dogodek videli. Nadalje je ocenjevalo tudi izpovedbe toženčevih prič, ki niso bile priče dogodku, so pa o dogodku seznanjene po pričevanju toženca. Ocenilo je tudi listinski dokaz (pod A4). Posebej je torej sodišče ocenilo vsak dokaz v zvezi z udarcem v glavo in nato vse dokaze skupaj. Dokazno oceno je preverljivo obrazložilo, argumentacija je razumna. Zato je v celoti potrebno zavrniti pritožbo, ki temu delu dokazne ocene očita arbitrarnost. Ne drži, da sodišče ne pojasni, zakaj ocenjuje izpovedbi tožnice in njenega moža kot verodostojni. V točki 28 obrazložitve sodišče utemelji spoznavno zanesljivost njunih izpovedb ter nato v nadaljnjih 29.,30. in 31. točkah utemelji, zakaj ni sledilo tožencu ter z njegove strani predlaganim pričam. Ob tem je sodišče ustrezno upoštevalo dejstvo, da je ključna tožničina priča njen mož, ki tudi sam uveljavlja odškodnino zaradi posledic v spornem dogodku ter argumentiralo zakaj pričini izpovedbi tudi slednje ne jemlje verodostojnosti. Ustrezno težo je dalo tudi dejstvu, da je tožničina poškodba izkazana z objektivnim dokazom – poškodbenim listom. Tožnica je namreč takoj po dogodku šla k zdravniku, nato pa sta šla z možem na policijo, kjer sta dogodek prijavila. Prav tako je sodišče ustrezno dokazno vrednotilo dejstvo, da je priča L. M. M. mladoletna hči toženca ter dejstvo, da se je ta priča nahajala v notranjosti hiše, torej ni bila v neposredni bližini samega dogajanja. Zato pritožbenim očitkom, da dokazna ocena ni skladna z določbo 8. člena ZPP, ni mogoče pritrditi.

7. Sodišče je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče L. L . J., zato so pritožbeni očitki, da je sodišče z zavrnitvijo tega dokaza kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej odvzelo tožencu pravico do izjave, neutemeljeni. Iz toženčeve trditvene podlage, s katero je utemeljeval ta dokazni predlog in ki jo v pritožbi povzema na strani 7, izhaja, da bi priča, ki je toženčeva osebna zdravnica, lahko izpovedala o toženčevem duševnem in telesnem počutju, v času od marca 2016. Zato je treba v celoti pritrditi oceni sodišča, da ta dejstva niso pravno pomembna za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku.

8. Sodišče je v obrazložitvi jasno opredelilo razloge na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zato je s sodbo v celoti zadoščeno zahtevi po razumni in prepričljivi argumentaciji. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče tožencu kršilo ustavne pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic) pa tudi iz 25. člena (pravica do pravnega sredstva). Sodišče druge stopnje povzema vse natančne in pravilne razloge izpodbijane sodbe ter v nadaljevanju odgovarja le še na bistvene pritožbene očitke.

9. Pritožba na več mestih očita, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem, da je presodilo previsoko odškodnino, ki „očitno odstopa od zneskov, ki so jih slovenska sodišča prisojala v podobnih primerih“. V nadaljevanju se sklicuje na judikate, v katerih je bilo dosojeno od 900,00 do 2.000,00 EUR odškodnine, pri čemer za primer, ko je bilo dosojeno 2.000,00 EUR odškodnine navaja, da je šlo po oceni toženca za hujše kršitve kot so v konkretnem primeru. Drži, da je sodišče ob pravilni uporabi 179. člena OZ, ob odmeri višine denarne satisfakcije za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, vezano tudi na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnost, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Judikati, na katere se v pritožbi sklicuje toženec niso primerljivi, saj v nobenem ni šlo za več let ponavljajoča se sporočila in Facebook objave, temveč za enkratne posege v čast in dobro ime. Tudi sicer enakih primerov v sodni praksi ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri, čemur je z odmero 2.500,00€ zadoščeno. Tako tudi ni mogoče kot primerljiv judikat uporabiti odškodnino, ki je bila tožencu prisojena s strani tožnice v zadevi P 56/2017 z dne 27. 1. 2020 v znesku 900,00 EUR. Na višino prisojene odškodnine gotovo vpliva tudi dejstvo, da pri posegu v tožničino čast in dobro ime ni šlo zgolj za zasebno komunikcijo med pravdnima strankama, temveč za objave na Facebooku ter dejstvo, da je tožnica izkazala intenzivno psihično neugodje skozi daljše časovno obdobje. Pritožbena navedba, da dosojena odškodnina po višini odstopa od primerljive sodne prakse, je zato neutemeljena.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tožnica ni podala v zadostni meri trditvene podlage glede duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Tudi ni mogoče slediti argumentiranju pritožbe, da se odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve ugleda in časti prizna samo izjemoma in to takrat, „kadar je ta kršitev izjemno težka, tako da je pri oškodovancu upravičeno mogla povzročiti in je dejansko povzročila intenzivno duševno bolečino.“ Teorija, ki ji sledi tudi sodna praksa, namreč v primeru kršitve osebnostnih pravic poudarja, da je standard intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine, nižji kot v primeru kršitve drugih pravic. Odškodnina opravičuje že dovolj intenzivno psihično neugodje5. Sodišče je v točki 25 na podlagi tožničine izpovedbe in izpovedbe njenega moža ugotovilo, da je tožnica doživljala zaradi toženčevih sporočil in objav intenzivno psihično neugodje: bilo jo je sram, neprijetno iti med ljudi, včasih je bila besna, drugič se je jokala, tresla, zaradi duševnih bolečin je iskala strokovno pomoč pri psihologinji. S tem je sodišče prepričljivo ugotovilo pretrpljene duševne bolečine, ki tožnico opravičujejo do odškodnine.

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno upoštevalo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožnici nastajala v več škodnih dogodkih (v letu 2016, 2017 in 2019) in je za vse škodne dogodke odmerilo skupno odškodnino. Pri tem je pravilno zaključilo, da so bile tožničine duševne bolečine posledice tako telefonskih sporočil kot Facebook objav ter udarca v glavo, ki ga je doživljala kot grob poseg v njeno duševno integriteto, ter da so se prepletale. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje odškodnine ni primerno individualiziralo. Pri odmeri višine odškodnine je upoštevalo, da sta pravdni stranki brat in sestra, ki sta v družinskem sporu od leta 2016, da so tekli in da tečejo med njima na sodišču pravdni postopki, da so torej odnosi med njima zelo skrhani, da je komunikacija med pravdnima strankama že dalj časa neprimerna in neustrezna, da je nekajkrat žaljivo komunicirala tudi tožnica, da pa tožnica na toženčeva sporočila po marcu 2016 ni več odgovarjala, upoštevalo je krog uporabnikov Facebooka, ki se je seznanil s SMS sporočili, ter da je šlo za vrsto žaljivih trditev v SMS sporočilih in Facebook objavah v obdobju treh let. Zato je potrebno zavrniti tudi očitke pritožbe, da sodišče ni, ob presojanju nedopustnosti izjav kot tudi pri odmeri višine odškodnine, upoštevalo ter ustrezno vrednotilo subjektivne okoliščine primera.

12. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Vsebina teh SMS sporočil in Facebook objav je povzeta v točkah 15, 16 in 21 obrazložitve sodišča prve stopnje. 2 Gre za kolizijo med pravico do časti in dobrega imena (ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva v 34. členu), pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na eni strani ter svobodo izražanja (39. člen Ustave) na drugi strani. Nobena izmed teh pravic ni absolutna, temveč je vsaka omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). 3 Točke 11, 12 obrazložitve. 4 Točke 27, 28, 29, 31, 32 in 33 obrazložitve. 5 Finžgar poudarja, da je treba v primeru posegov v osebnostne pravice pojem duševnih bolečin razlagati širše in tako kot duševne bolečine upoštevati vsako intenzivnejšo psihično neugodje, ki ga je povzročil nedopusten poseg (Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, stran 55). Smiselno se mu pridružuje tudi Ada Polajner Pavčnik v članku Nekateri civilnopravni vidiki varstva pred posegi v človekovo zasebnost, Podjetje in delo, št. 5/94, stran. 605.