Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če izpodbijana sodba ne temelji na pravnih naziranjih, na katera revident veže pomembnost tega pravnega vprašanja.

Revidentovo vprašanje o dopustnosti naložitve diferenciranih obveznosti na enotnem upoštevnem trgu po ZEKom glede na okoliščine tega primera ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi. Tudi vprašanje pravilnosti opredelitve metode cen samo po sebi, ne da bi ga revident konkretiziral glede na vsebino obravnavane zadeve v skladu z zahtevo po natančni in konkretni opredelitvi, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident zgolj z navedbami „da se bodo njegovi prihodki na segmentu fiksnih širokopasovnih storitev zaradi naloženih obveznosti zmanjšali za več kot 20.000 EUR“, brez dodatnih navedb in predložitve dokazov, za kolikšen znesek gre, kaj konkretnega ta znesek pomeni za njegovo poslovanje in zakaj predstavlja zanj zelo hude posledice, ni izkazal zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa, da se kot neutemeljena zavrne. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju Agencija), št. 38244-1/2011/5 z dne 28. 3. 2011, s katero je Agencija revidenta v 1. točki izreka določila za operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) na upoštevnem trgu „Dostop do (fizične) omrežne infrastrukture (vključno s sodostopom ali razvezanim dostopom) na fiksni lokaciji (medoperaterski trg)“, mu v 2. do 20. točki izreka naložila regulacijske obveznosti, v 21. točki izreka razveljavila odločbo Agencije, št. 38241-23/2006-6 z dne 16. 1. 2007, ter v 22. točki izreka odločila, da v tem upravnem postopku stroški postopka niso nastali.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja naslednja vprašanja: „1) ali je zadoščeno spoštovanju načela kontradiktornosti, če se tožena stranka do navedb operaterja v upravnem postopku določitve OPTM in naložitvijo predhodnih regulatornih ukrepov, sklicuje na ugotovitve in odgovore v predhodnem postopku analize trga na podlagi 21. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom); 2) ali je pravilno stališče, da na podlagi določb ZEKom Agencija ne more naložiti diferenciranih obveznosti; 3) ali je pravilna opredelitev metode ugotavljanja škarij cen pri posamezni storitvi dostopa do optičnega omrežja in pri posamezni vrsti paketov; 4) ali je pravilno stališče, da dejstvo, da Evropska komisija v postopku posvetovanja ni imela pripomb na predlagane obveznosti, pomeni, da so naložene obveznosti skladne s komunitarnim pravom.“ Revident tudi predlaga, da se Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje postavi vprašanje: „Ali je metoda ugotavljanja škarij cen na podlagi primerjave maloprodajnih cen posameznih storitev ali paketov z veleprodajnimi cenami na trgih elektronskih komunikacij v ex ante regulatornih postopkih skladna s pravom Skupnosti?“

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča prvo vprašanje, ki ga izpostavlja revident (glede načela kontradiktornosti), ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj izpodbijana sodba ne temelji na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da se Agenciji ni treba opredeliti do navedb in predlaganih dokazov operaterja v upravnem postopku določitve OPTM oziroma da se je Agencija do njih opredelila že s sklicevanjem na predhodni postopek analize, ampak je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe Agencije v zvezi z revidentovimi tožbenimi ugovori o kršitvah načela kontradiktornosti ugotovilo, da mu je bilo v postopku določitve OPTM omogočeno, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o zadevi ter da je bil v okviru ugotovitvenega postopka na podlagi 9. in 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dvakrat pozvan, da se o ugotovitvah postopka izjasni. V skladu s postopkom posvetovanja z javnostjo iz 95. člena ZEKom je imel tudi možnost podati pripombe na analizo upoštevnega trga. Agencija s samo neizvedbo dokaza z zaslišanjem zaposlenih pri revidentu tudi ni kršila načela kontradiktornosti, njena presoja dejstev in dokazov, ki jih je zatrjeval in predlagal revident, kot nerelevantnih, pa ne pomeni nepravilnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča zato glede na navedeno prvo revidentovo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.

9. Iz istega razloga tudi četrto vprašanje, ki ga izpostavlja revident (v zvezi s strinjanjem Komisije z naloženimi obveznostmi v posvetovalnem postopku), ni pomembno pravno vprašanje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, kot zatrjuje revident, in sicer, „da dejstvo, da Evropska komisija v postopku posvetovanja ni imela pripomb na predlagane obveznosti, pomeni, da so naložene obveznosti skladne s komunitarnim pravom“, ampak je ob tem, da je zaključilo, da so naložene obveznosti pravilne in zakonite, še navedlo, da Evropska komisija na analizo ni imela pripomb.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi drugo vprašanje, ki ga izpostavlja revident in se nanaša na vprašanje dopustnosti naložitve diferenciranih obveznosti po ZEKom, ni pomembno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Revident namreč zatrjuje, da bi morala Agencija, ko je ugotovila, da ni pogojev za opredelitev subnacionalnih geografskih trgov na enotnem upoštevnem trgu, oblikovati različne obveznosti ter opredeliti proizvode dostopa, saj so znotraj enotnega upoštevnega trga različni pogoji konkurence med urbanimi, suburbanimi in ruralnimi področji. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je v obravnavanem primeru odločilno, da je glede na analizo upoštevnega trga pravilen zaključek Agencije, da so konkurenčni pogoji na urbanih, suburbanih in ruralnih področjih bistveno enaki in da tudi ni pogojev za dodatno geografsko segmentacijo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da operaterji ne ponujajo storitev, vezanih na regijo ali območje; da od območij tudi niso odvisne cene; da revident svojo storitev razvezanega dostopa do krajevne zanke in podzanke ponuja pod enakimi pogoji na celotnem območju Slovenije ter da revident tudi ni izkazal, da bi bili na različnih geografskih lokacijah stroški različni. Zato revidentovo zastavljeno vprašanje o dopustnosti naložitve diferenciranih obveznosti na enotnem upoštevnem trgu po ZEKom glede na okoliščine tega primera ni pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi.

11. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

12. Upoštevaje v 11. točki te obrazložitve navedeno trditveno in dokazno breme po presoji Vrhovnega sodišča tretje vprašanje, ki ga izpostavlja revident (vprašanje pravilnosti opredelitve metode cen), samo po sebi ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vprašanje zakonitosti in pravilnosti opredelitve metode ugotavljanja cen v izpodbijani odločbi samo po sebi ne more biti pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije. S postavljenim vprašanjem revident po vsebini dejansko zatrjuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka drugega odstavka 85. člena ZUS-1) in ne razloga za dovoljenost revizije. Ker torej revident postavljenega vprašanja ni konkretiziral glede na vsebino obravnavane zadeve v skladu z zahtevo po natančni in konkretni opredelitvi, ni izpolnil pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni razloga, da bi postopek v tej zadevi prekinilo in Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje (113. a člen Zakona o sodiščih).

13. Ker v obravnavani zadevi ne gre za pomembna pravna vprašanja, revident glede na navedeno ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

15. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da „storitve iz segmenta fiksne telefonije predstavljajo pomemben del njegovih prihodkov, ki so za njegovo poslovanje bistveni. Z naložitvijo obveznosti v izpodbijani odločbi je bistveno poseženo v njegovo pravico, da prosto nastopa na trgu pri nudenju storitev iz segmenta fiksnega širokopasovnega dostopa, naložene obveznosti pa ga prekomerno omejujejo pri nastopanju na trgu in uveljavljanju pravic do svobodne gospodarske pobude ter bodo imele za posledico znižanje prihodkov na segmentu fiksnih širokopasovnih storitev, zmanjšanje revidentove konkurenčnosti ter poslabšanje poslovnega izida (po njegovi oceni za več kot 20.000,00 EUR).“

16. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj glede na trditveno in dokazno breme naložitev določenih obveznosti in posledični nastanek materialne škode sam po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zgolj navedba, „da se bodo njegovi prihodki na segmentu fiksnih širokopasovnih storitev zaradi naloženih obveznosti zmanjšali za več kot 20.000,00 EUR“, brez dodatnih navedb in predložitve dokazov, za kolikšen znesek gre, kaj konkretnega ta znesek pomeni za njegovo poslovanje in zakaj predstavlja zanj zelo hude posledice, po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj za izkaz zelo hudih posledic. Glede na navedeno revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 17. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.